Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

16. 7. 2019

Obscene Extreme 2019

Trutnov, Češka / 3.–7. 7. 2019

Po mnogih letih sem v sebi ponovno zaslišal klic Grindcora in se pobožno podal na romanje v najsvetejšega vseh krajev, Obscene Extreme v Trutnovu, kjer se naš gospod že enaindvajset let za nekaj dni utelesi vsak začetek julija. V to meko, katere geslo se glasi »In Grind we Trust!«, mora vsak grindcorovec popotovati vsaj enkrat v življenju. Takšni so običaji naše vere.

Že na železniški postaji v Pragi so se romarji iz vseh dežel, prepoznavni po insignijah raznih svetnikov Grinda, v črni reki teles, trepetajočih v pričakovanju, zlivali na vlak, namenjen v odročno hribovje na severni češki meji. Na tabli z odhodi vlakov je pisalo: »vlak Trutnov, smer: ODKLON«. Ne vem, kaj odklon pomeni po češko, a opis smeri, v katero smo se namenili, je bil povsem adekvaten. Čakali so nas namreč štirje dnevi izjemno odklonskega vedenja, kakršno godi Grind božanstvom.

Kot vsako leto je dogodek otvoril eksces odklonskosti, tako imenovani Freak Show, na katerem so romarji izražali svojo fanatično privrženost Grindu s tekmovanjem v jedenju pekočih čilijev, pitju litrov slane vode na dušek – čemur seveda neizogibno sledi bruhanje, tekmah v vožnji s smetnjaki in nastavljanju zadnjice korenjaškemu Čehu, ki je vihtel šibe in biče s tako ihto, da so se že po prvem udarcu na telesih zarisale vijolične proge. Poleg približno desetih ljudi se je od premočnih udarcev zlomil tudi najmanj eden izmed bičev.

Prvi dan je bil namenjen duhovnim in telesnim pripravam. Grind se še ni prikazal, a njegova skorajšnja prisotnost se je že napovedovala v vse bolj blaznih pogledih romarjev, ki so se na dogodek pripravljali po starodavnih predpisih – s pitjem piva in absinta ter ogrevanjem bobničev z legendarno pank glasbo osemdesetih. Prvi dan je potekal v znamenju panka, ki naj bi romarje očistil melodij, ki so jih morda slišali v preteklem letu, da bodo ob prihodu Grinda brez grehov.

Žal je ena izmed prvih zanimivih skupin, metal/pank Indian Nightmare, tik pred zdajci odpovedala. Ne posebej zanimiv hardcore pank se je razlegal do večera, ne da bi mu posvečal posebno pozornost, vse dokler niso na oder prišli kultni nizozemski pankerji Fleas&Lice, ki so s svojim surovim pristopom in hripavim kričanjem šele zares pričeli trkati na moje še ne povsem voljne bobniče. Sledili so jim Warhead, japonski hardcore pank, ki je, kot je za japonski običajno, ravno dovolj nenavaden, da je kljub primitivnosti zanimiv.

Eni izmed dveh najteže pričakovanih skupin tega večera so bili gotovo Oi Polloi, že skoraj 40 let stara škotska anarho pank skupina, ki je postregla z nekaj d-beat poslasticami in govori o anarhosindikalizmu in Kropotkinu. Glavni dogodek večera pa je bil koncert britanskih legend GBH, ki so se s svojim agresivnim in pogosto nekoliko metaliziranim pankom proslavili v začetku osemdesetih.

Večer je zaključilo premierno prikazovanje filma, ki ga je lansko leto ob dvajsetletnici Obscene Extreme o festivalu in organizatorju ter visokem svečeniku Grinda Čurbyju posnel navdušenec. Po zaključku programa so šotore s pivom zasedla plemena crusterjev in ob spremljavi preglasnega eurodancea divje plesala svoje folklorne plese vse do ranih ur.

Omagane nas naslednje jutro ni prebudila sončna pripeka, temveč grindcore program, ki se je začel že ob desetih zjutraj. Premagujoč mačka in nabirajoč moči mi je med manj znanimi jutranjimi skupinami uspelo vreči uho le v smer ameriške goregrind skupine Cartilage, ki je igrala s krvjo in črevesci zasičen grind, ki je še najbolj spominjal na General Surgery.

Ko sem se ob bolj človeku prijaznih urah uspel privleči do odra, sta ena za drugo igrali dve odlični ameriški oldskull deathgrind skupini. Noisem in Cryptic Void sta predstavili vsaka svoj aspekt starozaveznega Grinda.

Romarji so si že nadeli svoja svečana oblačila, od bdsm in horror mask do kostumov banan, piščancev in božičkov, seveda pa ni manjkalo niti golih teles, ter se množično metali z odra, na glave stoječih pod njimi ter se vrteli v nikoli stoječem circle pitu. Značilnost Obscene Extrema so namreč maske in pa varnostniki, najeti iz lokalnih grindcore skupin, ki dovoljujejo plezanje na oder. Občasno tako pride do kar dveh moshev, enega pod odrom in enega na njem.

Po japonski noisegrind noriji Final Exit in njihovih hardcore rojakih Forward so na oder pričeli prihajati težkokategorniki večera. Čeprav so mi njihovi albumi pogosto nekoliko dolgočasni, je ameriška deathgrind uspešnica Misery Index pozitivno presenetila z izjemno odigranim koncertom, za češnjico na torti pa so odigrali še priredbo evergreena s prve plate grind očakov Terrorizer. Sledili so jim Američani Dropdead, ki so se med legende grindcore/crust/hardcore scene vpisali v zgodnjih devetdesetih letih. Skupina, poimenovana po albumu Siege, ki je že v prvi polovici osemdesetih napovedal prihod Grinda, je odigrala nekakšno ogrevanje pred nastopom Siege, ki so bili čez dva dni headlinerji festivala. A pankovski grind se je kmalu umaknil death metal legendam Cannibal Corpse, ki ne potrebujejo nobene predstavitve. Več kot uro trajajoč odmerek odvratnega death metala stare šole je nekoliko kazil le rock star pristop članov banda, ki so očitno kot edini band dosegli prepoved plezanja na oder.

Po še enem kultnem pank bandu iz osemdesetih, Negative Approach, je napočil čas za že tradicionalne sadomazo performanse. Po nekaj ne posebej zanimivega šeškanja, zvezovanja in utapljanja dekliča v vedru vode so si kožo nad koleni, na lopaticah in na trebuhih s kavlji prebodli člani kolektiva Fly High Tribe, in se viseči na krpicah prebodene kože obesili z vrha odra.

V prihodnjih dneh so navdušenci v kotu tabora pri omenjenem kolektivu za razmeroma majhen denar lahko tovrstno mučenje izkusili na lastni koži. Nekateri so sicer že po nekaj sekundah visenja na kavljih omedleli, a velika večina je izkušnjo opisala kot izjemno.

Tretji dan festivala so me prebudili zvoki južnokorejskega grindcore banda Little Puppy Princess oziroma LPP in zagotovim lahko, da je bilo to prvič, da me LPP ni razočaral, bil pa je tudi neprimerljivo hitrejši od ljubljanskega.

Po izbranem veganskem kosilu – skoraj vsa hrana na festivalu je veganska, nekaj malega je vegetarijanskih opcij, uživanje mesa pa je nezaželeno – sem ujel nastop francoskih deathgrinderjev Sublime Cadaveric Decomposition. Band je eden tistih, ki mi je ostal v lepem spominu še iz mojega prvega romanja na Obscene Extreme v davnem letu 2007. V dvanajstih letih, odkar sem jih videl nazadnje, se niso bistveno spremenili. Še zmeraj šopajo razgiban, domala groovy deathgrind, ki je zmeraj zabaven, sploh v živo.

Za njimi je na oder prišel napol nag zavaljen Francoz v jeseni življenja ter začel brez milosti brcati po bas bobnih, medtem ko je z rokami neubrano ubiral strune čela. Mr Marcaille, kakor se gospod imenuje, je poskrbel za eno bolj zanimivih doživetij na vse prej kot nezanimivem festivalu. One man grindcore bandi so redkost, a ta je nedvomno edini, v katerem čelo nadomešča kitaro – in to celo nadvse uspešno!

Nekoliko kasneje, proti večeru, so nastopili brazilski Rot, ki so se v evangelij Grindcora vpisali v zgodnjih devetdesetih. Celo na festivalu, kakršen je Obscene Extreme, so Rot poskrbeli za enega najbolj odvratnih, a brezmadežnih grind koncertov.

Po precej zabavnem, a morda nekoliko preveč tehnično preserantskem nastopu avstralskih tehničnih death metalcev Psycroptic so nastopile legende crossoverja osemdesetih, Cryptic Slaughter, ki dandanes svoje stare klasike iz kultnih plat, kot sta Convicted ali Money Talks, igrajo pod imenom Lowlife.

Odličnim koncertom (izpostaviti velja sploh Rot) navkljub je bil koncert dneva – kaj dneva, celotnega festivala(!) – nedvomno težko pričakovan nastop Repulsion. Ameriški deathgrind band, ki je s svojo edino, a odlično plato Horrified konec osemdesetih definiral žanr, je kljub izjemno visokim pričakovanjem dokazal, da si človek, dokler ne vidi Repulsion v živo, niti ne more zamišljati grinda v vsej njegovi intenziteti. V verskem zanosu sem se kar naenkrat, kot proti svoji volji, znašel v sredi mosh pita, boreč se za življenje. Romarici iz Finske na moji levi so se od globokih čustev med koncertom iz oči ulile solze, in ko so po eni uri globoke spiritualne združitve z Grindom Repulsion odšli z odra, smo zmleti od blast beatov, s solznimi očmi in mehkimi koleni obstali pretreseni do dna svojega bita, jecljajoč: »Ni boga, razen Grindcora, in Repulsion je njegov prerok!«

Poslednji dan je bil najbolj metalski. Že zjutraj sta thrash oziroma speed metal igrala Nadimač in Bütcher, zvečer pa zmerom poskočni Municipal Waste, ki so na Obscene Extremu zaključevali svojo evropsko turnejo. Kljub temu, da je ta pobrala visok davek na pevčeve glasilke, zaradi česar so njegovi običajno predirni kriki zveneli kot raka obetajoče hropenje, ni bil nastop nič manj energičen od tistega pred natanko desetimi leti v kranjskem Bazenu. Še pomnite, tovariši?

V večernem času pa se je z odra razlegal skoraj izključno death metal. Med indijskimi Gutslit in nepalskimi Ugrakarma so se zvrstila imena, kot so Deranged, Abnormality, Disavowed, Vomitory in Gorgasm. Posebej velja omeniti Pungent Stench, kultni death metal band, ki je v začetku devetdesetih svetu dokazal, da se v avstrijskem podzemlju skrivajo še mnogo odurnejše stvari od Fritzlove kleti. Koncert skupine, ki danes sicer igra pod ne najbolj posrečenim imenom Schirenc Plays Pungent Stench, je bil s svojim primitivnim pristop bistveno bolj zapomnljiv in gnusen od tehničnih brutalaščin raznih ameriških bandov, ki so ta dan z njimi delili oder.

Med to poplavo death metala pa je nastopil tudi, vsaj zame, poleg Repulsion najteže pričakovani band – ameriški praočetje grindcora Siege. Skupina, ki je s svojim izjemno intenzivnim hardcorom tlakovala pot in soustvarila Grindcore, je bila sicer res nekoliko manj intenzivna od Repulsion, a nastop je bil kljub temu odličen. Vsa pričakovanja so bila presežena, ko se jim je na odru pridružil saksofonist.

Štirje dnevi grindcora so minili prehitro. Obscene Extreme je prav tak, kakršnega se spominjam izpred desetih let, še celo nekateri obrazi so bili isti. Umazan karneval bizarnosti in butičnega grindcora, crusterjev na ketaminu, metalcev v ženskih oblekah, perverzije in poceni češkega piva. Čeprav pivo zdaj ne stane več en evro, temveč dva, pa lahko zato poleg lagerjev za isto ceno dobite ale, ki po okusu pogosto presega razne Bevoge ali Pelicone. Še vedno gre za gotovo najbolj odpiljen, a hkrati izjemno sproščen in umirjen festival, ki ga fanatiki organizirajo za fanatike, ne da bi, kot recimo na Brutal Assaultu ali MetalDays, zaračunavali vse, kar se zaračunati da, pa še to po možnosti trojno. Kot rečeno; romanje v grindcore meko je obvezno doživetje za vse, ki so ob blast beatih kdaj začutili metuljčke v želodcu.

 

SORODNE VSEBINE:
7. 8. 2018Metaldays 2018, 5. dan / Reportaže
27. 10. 2009Brutal Assault 2009 / Reportaže
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj