Konec meseca se bo ponovila tretja edicija zimskega festivala Winter Days of Metal. Seznam nastopajočih je znan že nekaj časa, festival se bo ponovno odvijal v športni dvorani v Bohinjski Bistrici, trajal pa bo tudi že tradicionalno tri dni. A za vsak slučaj, da boste v Bohinjsko Bistrico prišli resnično dovolj ogreti, je v Velenju po januarskem ogrevanju na drugo edicijo taistega festivala Železni Aktivizem ponovno vabil na razgibavanje vratnih mišic. Ponudba nastopajočih bandov je bila zelo pestra, kar je pomenilo, da je dejansko vsak prišel na svoj metalski okus.
Nekoliko presenetljivo so tematski večer otvorili Dickless Tracy. Band – grinderje, deathmetalce, zabavljače – poznamo vsi, ostali poglejte v Wikipedijo. Band s trenutno nekajletno stalno zasedbo je točno ob napovedani uri zavzel oder. Med svojim polurnim nastopom je trojica predstavila dober presek svoje diskografije. Slišali smo tako viže s prvega albuma The New Domination kot tudi z zadnjega Paroxysm of Disgust. Kateri so publiko najbolj navdušili, težko rečem, saj je bil odziv pri vseh podoben, in sicer podobno dober. Osebno sem se najbolj razveselil najljubšega komada s trenutno še zmeraj aktualnega albuma, in sicer Beautiful Yet Deformed. Poleg že izdanega materiala smo pa slišali še nekaj novega, ki naj bi na ploščku uvidelo luč sveta spomladi 2019.
S svojim trenutno najbolj svežim nastopom na slovenskih tleh so se srbski The Stone oddolžili za odpovedan nastop na junijskem Vratolomu ob Škalskem jezeru. Podobno kot lani konec leta v Postojni je tudi tokrat bil poudarek na novem albumu, kar pa sicer sploh ne preseneča. Teatar Apsurda je odličen album, in če bi band zaigral tega v celoti, se po vsej verjetnosti nihče ne bi pritoževal. Nov album je torej tvoril začetek in zaključek nastopa Srbov, ki so pred kratkim ostali brez dolgoletnega pevca in pisca več kot odličnih besedil Nefasa, zamenjal ga je pa že tudi stari znanec Glad. Marsikdo je znal po nastopu potarnati nad vokalno izvedbo, ki se nikakor ni mogla primerjati z Nefasovo interpretacijo novejših komadov, a Glad je tudi sicer deloval nekoliko vokalno načet. Ali je bilo dejansko tako in je šlo samo za enkraten spodrsljaj ali za kronično pomanjkanje kondicije, bo pokazal čas. Oziroma naslednji nastop. Kakor koli že, osebno sem bil navdušen tako nad novimi kot nad starimi komadi, čeprav nad slednjimi nekoliko bolj. Ustaj mati zemljo, Tragom hromoga vuka in Serbian Wood so me vrgli 15 let nazaj, ko sem skupino začel spoznavati. Manjkal mi je samo še kakšen komad v slogu Razor Speed. Odlično, sedi pet.
Medtem ko so The Stone zamujali pol ure, so Hate zamujali že eno celo uro. Publika se zaradi tega sicer sploh ni razredčila, dvorana je ostala tudi med njihovim nastopom enako polna kot med nastopom malih zvezd večera. Skratka: metalski živež si je ta večer v Velenju poleg srbskega black želel tudi poljskega death metala. In tega je tudi dobil. Band, ki je sprva pisal povsem samostojno glasbeno pot, je sredi svoje kariere začel slediti velikim stopinjam stanovskih kolegov Behemoth, s čimer je razdvojil svoje poslušalstvo. Ali bi bili Hate bolj ali manj uspešni oziroma prepoznavni, če se ne bi odločili za ta korak, je težko reči. Ni pa težko trditi, da je bil njihov zadnjim album Tremendum med poslušalstvom pozitivno sprejet, zaradi česar je bil tudi v Velenju temu primerno promoviran. Skorajda polovica koncerta je bila namenjena temu, ostali komadi pa so se razdelili med preostanek 10-delne diskografije, kar logično pomeni, da je marsikateri ljubitelj starejših viž ostal brez tega ali onega komada. A po izrazih na obrazih sodeč je zadovoljstvo krepko prevladalo. Ko so Hate povedali zadnjo besedo, je bila ura že več kot ena zjutraj.
Sledil je nastop še enega slovenskega banda, in sicer ljubljanskih Big Bad Wolf. Njihov speed/heavy metal smo na našem portalu že predstavili, kajti zasedba je letos izdala prvenec Outrage of Modesty. Osebno sem se z njimi prvič srečal na drugem koncu štajerske avtoceste, in sicer v Šeščah pri Preboldu. Takrat so me dovolj navdušili, da sem jim še doma večkrat prisluhnil, zaradi česar sem se veselil tudi njihovega nastopa v Velenju. A žal tega nisem videl. In takšen nisem bil edini, kajti medtem ko je bila večina alkoholno utrujena, sem se sam nekje ob pol dveh odločil, da zapustim Velenje, ker je bila ta sobota zame delovna. Se vidimo v Bohinjski Bistrici!
