Overkill / Heathen / Destruction / After All

Spomnim se, kako je pred leti Ana, predstavnica festivala Metalcamp za stike z javnostjo za Pop TV povedala, da so metalci najbolj zvesta publika na svetu, podporniki te fantastične, izredno mobilne kulture pa za ogled bandov prepotujejo po tisoče kilometrov. Minuli vikend na Češkem je le eden v seriji dogodkov, ki potrjujejo tako razmišljanje, saj je bil del evropske turneje Killfest s slovenskim narodom enakovredno zastopan tako v 400 km oddaljenem Avstrijskem Wörglu, kot v 500 km odaljenem Brnu. Začelo se je klasično s pobudami posameznikov na forumu, rezultat okoli 300 komentarjev pa se je izkazal v romanju štirih polnih avtomobilov s slovenskimi registracijami v Avstrijo in 17 domačimi fanatiki, ki smo zasedli Brno. Pri izbiri turnejske destinacije je naš del ekipe prepričalo poceni in odlično pivo, vikend in tudi odsotnost represije, ki divja po naši državi, medtem ko naj bi Čehi legalizirali celo uživanje marihuane. Zbrana ekipa štirih popotnikov je iz Kamnika krenila že v petek ter si privoščila dve nočitvi v hostlu, ki je kot nalašč bil v isti stavbi kot sam koncertni dogodek.
V petkovih večernih urah se je pred nami odprl pogled na mogočno Brno, ki pa je bilo takoj zaznamovano s policijsko kontrolo, ki je preverjala vinjete. Že pogovor z neverjetno prijaznim policistom, ki nam je rade volje tudi pokazal pot po slabo označenem mestu, je dal vedeti, da smo na teritoriju prijaznih, dobrosrčnih ljudi. Po nekaj nesrečnih poskusih smo le našli hostel oziroma klub Fleda, kjer smo v nekaj minutah odložili prtljago v sobo v višjem nadstropju, sledilo pa je iskanje pivnic, ki ponujajo bolj obskurne vrste piva. Harmonija okusa, lepe punce, metalska družba, prijetna utrujenost po šesturni vožnji ... jasno smo tisti večer šli »do daske« in se na presenečenje vseh okoli poldneva zbudili popolnoma brez mačka. Nadaljevali smo tam kjer je spomin zapustil prejšnjo noč in se odpravili novi pivski izkušnji naproti, tokrat s tramvajem proti centru mesta ter spotoma vrgli oči na poklicno telesno ponudbo, ki je v tej državi ne skrivajo. Mesto slovi po veličastni gotski cerkvi, nekaterih univerzah, prelepih starih meščanskih stavbah, v daljavi pa dajejo socialistični pečat visoki tovarniški dimniki in nešteta blokovska naselja na hribovitem obrobju mesta. Nekoliko so nas razočarali edino obroki, saj je del ekipe zaradi nepoznavanja angleščine domačinov na krožnik dobil povsem nasprotno od naročila. Bi rekel »se zgodi«, če ne bi dobil namesto kebaba fižolove solate z govejim mesom. Nič zato, po kratkem popoldanskem počitku v hostlu je bilo vse pozabljeno. Okoli sedme ure zvečer se je koncertni prostor napolnil čez vsa pričakovanja, družbo pa je obogatil še drugi del domače ekipe, ki je ravno tako nočila v hostlu.
Trenutke med prvim bandom smo preživeli v pivnici v kleti kluba, kjer smo nekaj besed izmenjali tudi z domačini, ki so znali angleško. Seveda nas je zanimalo, kako doživljajo legalizacijo marihuane, a so za to prvič slišali. Povedo še, da od samostojnosti policija za tako nepomembne stvari vedno gleda v drugo smer in se načeloma ne vtikajo v življenje posameznika, »but in Fleda it's ok«, so potrdili čisto vsi.
Domače podpornike so nasledili melodični After All, ki jih bilo vredno pogledati za vsaj nekaj komadov. Zanimiva kombinacija visokih heavy vokalov frontmana, ki izgleda pojavno podobno kot vokalist domačih Naberius in riffov, ki zavzamejo ves spekter od heavy pa celo do death metala. Primerna izbira, a je pozornost zbijalo pričakovanje Heathen. Na srečo smo si jih ogledali že v Mariboru, kjer so postregli s starimi klasikami, ki so na tej turneji v celoti izpuščene. S tem dejstvom smo bili potniki večinoma seznanjeni, tako da nas band ni razočaral, nova plošča, od katere so igrali prve štiri zaporedne komade pa je resnično vrhunska. Dvorana je bila že primerno polna, izvedba odlična, gotovo pa gre za najboljšo kitarsko dvojico večera. V spominu najbolj ostane prehod iz intra v prvi riff ter celotna izkušnja epopeje No Stone Unturned.

Polurna pavza je bila kot naročena za novo okusno pivo ob spoznavanju domačinov, vrhuncu pa smo se začeli približevati z Destruction. Odličen nastop, odlična setlista, odigrane stare klasike pomešane s pravkar izdanimi novitetami pa še bolj v ospredje potisnejo rdečo nit banda, saj ob enakem zvoku še lažje razločimo, da po strunah letijo isti prsti. Izbor komadov skoraj enak kot na prejšnjih turnejskih datumih, najbolj v spominu ostanejo legendarni kriki med otvoritvenim Curse The Gods, kitarske linije norega klavca, heretični Nailed To The Cross in nagovor pred Bestial Invasion. »Any old guys with us tonight in here? Old guys, like us? This old one is for you«. Band točno ve na katere karte igrati, saj je bil odziv publike v teh trenutkih neverjeten.

Nesporni vrhunec so definitivno bili Overkill, tako vam bo povedal kdorkoli, ki je obiskal katerega izmed datumov turneje. Četudi so predskupine po riffih na ploščah bolj prepričljive, Overkill z lahkoto prevzamejo mesto najboljšega metalskega nastopa ravno po zaslugi izklesanega frontmana Blitza, ki tako z nagovori kot gibanjem često vzpostavlja intenzivno vez z publiko. Koncert je odprl playback intro The Green And Black z nove plošče, sledi nesmrtna klasika Rotten To The Core, publika odgovarja z evforičnimi kriki. Dalje sledi predstavitev novega albuma in kakšna manj priznana uspešnica manj popularnega izmed dobrega ducata albumov, stene dvorane v velikosti mariborskega Štuka pa se začno šibiti pri Bastard Nation, med katerimi so vokali publike skoraj preglasili odrsko dogajanje. Napetost je naraščala, z njo tudi temperatura v dvorani, band že po kosih odmetava oblačila. Spet zastopanje novega albuma in končno Hello From The Gutter. Tlak mi kot na zadnjih štirih koncertih dvigne bedak, ki od sebe odriva vse, kar vzdržuje metalsko folkloro in neusmiljeno ritmično prikimava bandu. Naj iščejo svoj mir pri šanku, si mislim. Overkill žgejo dalje. Spet uleti Bobbyjeva klasična komanda: »Do you want more? Well, you'll have to come and get it ... I am waiting for you motherfucker.« Publika razkurjena kot se spodobi, a že nekoliko vidno izčrpana, dihali smo namreč le še hlape znoja in alkohola. V trenutku, ko smo umirili vratove, so se začela porajati vprašanja, kaj hudiča ima Blitz toliko opraviti v zaodrju, da smukne vanj vsako prosto sekundo med solažami; vsekakor bi hoteli konzumirati tisto, kar iz njega že leta dela energičnega nadčloveka. Zaključili so z vencem Elimination, Fuck You ter In Union We Stand, preznojeni in suhih ust pa smo se napotili proti šanku in ostalim prostorom, kjer smo imeli ponovno priložnost rokovanja s člani bandov, kot je del tradicije, četudi so izgledali še tako izčrpani. Presenečena White in Schmier ob ponovnem snidenju šele dobro spoznavata slovensko metalsko zagnanost, saj se povečini spomnita obrazov s preteklih koncertov pri nas, nekaj dni nazaj iz Avstriji, mesec nazaj celo z ladje.
Sledil nacejanje do zgodnjih ur, kramljanje s Čehi, Slovaki in Poljaki, iskanje rizle in tako dalje ... napetost niti za sekundo ni ugasnila. Končno mi je jasna evforija okoli Overkill, ki sem jo sprva opazil v krikih »E-limination!« na avtobusu, s katerim smo leta 2008 obiskali poljsko Metalmanio v Katowicah. 30 vrst piva v dveh dneh, metaliziranje nepoznanih krajev, vrhunski koncert in odlična družba – metalske sanje za 200 eur po osebi.

foto Jernej H.