Primal Fear / Riot V / Existance

Heavy metal koncerti v Ljubljani so dvorezen meč. Kot prvo jih ni prav veliko in kot drugo je obisk prava loterija, včasih je polno, včasih ni nikogar. Na tole dotično nedeljo smo čakali dolgo časa, Primal Fear so se v naši prestolnici oglasili sploh prvič (če me moj spomin ne vara), Riot, oziroma Riot V, kot je politično korektno ime skupine danes, pa prvič po 18 letih. In dobrodušno ocenjenih 500 vratov z vseh vetrov je v tem našlo dovolj razlogov za zamenjavo nedeljskega kavčanja z obiskom Kina Šiške.
Pa začnimo na začetku. Nekaj pred osmo uro zvečer so oder zasedli Francozi Existance. V zadnjem času imam s predskupinami, ki večinoma plačujejo za tovrstna gostovanja na turnejah, precej slabe izkušnje, če pa skupina prihaja iz države, kjer jedo polže, pa je moja skepsa kar dvojna, čeprav to pot neupravičena. Existance so se namreč predstavili z avtorskim, čeprav ne najbolj izvirnim heavy metalom, ki ga zaključuje kanček glamerske šminke. Pravzaprav cel band sloni na frontmanu Julienu, ki skrbi za vokale in tudi večino kitarskih solo vložkov. Skupina v avtorskem smislu ne odkriva Amerike, ampak se naslanja na izročilo klasikov te zvrsti iz osemdesetih, pri čemer pa se ne omejuje na določeno smer; v enem komadu je slišati koščke Tygers of Pan Tang, spet drugje riff, ki te popelje v zlate čase Iron Maiden, sem in tja pa spomnijo tudi na legendarne W.A.S.P. Existance v sami izvedbi ne gre očitati ničesar, zveneli so kompaktno, vokalist pa je štimo držal tudi v najvišjih legah, obenem pa obvladajo tudi odrsko igro, ki se dotični zvrsti pritiče. Pod črto zelo soliden nastop, ki bi v trajnejšem spominu ostal predvsem, če ga ne bi tako zelo zasenčili naslednji nastopajoči.
Riot V je posebna skupina. Band, ki nadaljuje svojo pot po smrti de facto vodje Marka Realeja in je imenu dodal rimsko petico, je od prve sekunde napovedal, da je šalo pustil pred vrati dvorane. Udaren začetek z Victory je vse obiskovalce instantno spravil na noge, udarna klasika Flight of the Warrior, ki ji je sledila, pa nas je takoj popeljala v zala osemdeseta in obdobje albuma Thundersteel, na osnovi katerega Riot V danes pravzaprav bazirajo novo glasbo in lahko rečemo tudi svojo eksistenco. Podrobnejši opis koncerta od tu dalje skorajda ni potreben, šlo je za heavy metal popolnost, nesporno simfonijo. Band je žgal, folk je norel in pred očmi mnogih so se risali zlati časi heavy metala, sploh ob vseh našitkih, ki so krasili zgonjene jeans jakne obiskovalcev. Zasedba setlisto spreminja iz koncerta v koncert, tokrat nas je prikrajšala za klasike Johnny's back in Road Racin', smo pa zato dobili izjemno klasiko Angel Eyes, nedvomno enega najboljših komadov heavy metala iz devetdesetih. Posebej pa so bila to pot nad Riot V navdušena dekleta, bolj natančno nad vokalistom Toddom, ki je navduševal tako z vokalom kot s stasom, ki si ga deli s klasičnimi igračami He-Man, in ko se je znebil majice, se je vlažnost v dvorani po mojih ocenah dvignila za kakšnih 80 odstotkov. Očitno je bilo, da so ne glede na uradni razpored turneje, primat nosilcev večera v Ljubljani prevzeli Riot V, ki jih narod ni in ni želel spustiti dol z odra. Kako le, če smo čakali še Swords and Tequila, pa Maryanne in še kakšna bi se prilegla. No, očitno to šparajo za nov obisk, ki se, kar se mene tiče, lahko zgodi kar jutri. Riot, oziroma Riot V, hvala.
Nosilce večera, Primal Fear, je čakala zelo težka naloga. Že res, da imajo v Sloveniji nekaj zares zagrizenih oboževalcev in za seboj kar zavidanja vredno kariero, ampak slediti tako udarnemu nastopu Riot V pač ni mačji kašelj, kar se je videlo tudi po obisku, saj je bilo v dvorani znatno manj obiskovalcev kot poprej. Kljub temu pa so Matt, Ralf in kompanija k delu pristopili resno in profesionalno ter nam postregli z naborom, ki je zajel celotno diskografijo zasedbe. Tako smo lahko slišali nekaj komadov z aktualnega albuma Apocalypse, ki pa v ničemer niso izstopali od klasik a la Nuclear Fire ali odlično izvedene Fighting the Darkness v dodatku, ki je zaradi svoje dolžine mnoge presentila v sami setlisti. Kakor koli obrnemo, pa so Primal Fear še največ odziva pobrali s svojo skoraj pop uspešnico Metal is Forever izpred slabih 15 let. Zanimivo, prav tedaj, pred 15 leti bi morali skupaj z Brainstorm še odigrati klubski koncert v Sloveniji, tedaj še v Kranju, pa je stvar prav potihem odpadla.
Odličen koncertni večer, solidni dve skupini in nenadjebljivi Riot V ter srečanje starih kolegov in mrzlo pivo so garant, da bo dogodek ostal v spominu. Takih si lahko želim samo še več.