Spomin na uspešen koncert Requiem v Kinu Šiška ob koncu leta nam to soboto vzbudi skomine po ponovnem rockerskem doživetju, tokrat v nekajkrat manjši dvorani MC Krško. Mesti predskupin sta to pot pripadli kranjsko-ljubljanskim hard rockerjem Tomcat ter Evil Eve, ki so Requiem spremljali že prejšnjič.
Po slabi uri vožnje iz prestolnice avtoradio že lovi Hrvaške postaje, okoli pol desete zvečer pa se na prizorišču zbere okoli sedemdesetglava množica, katere sestava je bila precej podobna tisti iz Ljubljane, le da je bila zastopana v manjšem številu. Če smo lahko po koncertu v Šiški sklepali o moči domače rock scene se nam je tokrat prikazala druga stran kovanca; medijsko manj odmeven koncert je na plano zopet spravil tiste obiskovalce, ki sceno držijo pokonci že leta in leta ter prihajajo iz celotne države, na bistveno lokalno podporo in doseganje novih ljudi pa nekako ni moč računati.
Lično urejen klub nas po daljšem hodniku pelje mimo šanka, na koncu pa se v dvorani velikosti Orto bara na nastop že pripravlja prva skupina.
Tomcat se po številnih kadrovskih rošadah predstavljajo v zelo pozitivni luči, na roke jim je šel tudi zvok v akustično odlično urejeni dvorani. Dinamika ostre kitare, ki prehaja od klasičnih ritmičnih delov do spevnih lead povezav v filingaške solaže poplesava s trdo ritem sekcijo, zvokovno pa band ohranja kontinuiteto bivših skupin basista, ki vseskozi na odru pušča svoj pečat in vidno daje povelje celotni skupini. Najbolj pa nase pozornost pritegne vokal iz grla mladoletnetnega mladeniča, ki je svoje sposobnosti uril v skupini Deadline. Po barvi glasu in linijah se na čase približa Danzigu v najboljših letih, zelo pa se tako vokal kot celotna zasedba v zvenu približa originalu pri izvajanju priredb Mötley Crüe. Karizma, ki obdaja band deluje prepričljivo, dasiravno je bilo komorno vzdušje tega večera težko pretrgati celo headlinerjem. V zadnjih izdihljajih nastopa vokalist poprime za drugo kitaro, ki pa je svoj zvok dobila šele na polovici pesmi in se žal setu ostalim inštrumentom pridružila nekoliko razglašeno. Sem ter tja kakšen kiks, sicer pa dober vtis.
Drugi nastopijo Evil Eve, ki zažarijo v vseh svojih adutih; masiven zvok, odlična uigranost ter nastop, nič ni prepuščeno naključju. Vendar pa ima band problem s ciljno publiko. Kljub naštetim faktorjem mi ni jasno, čemu se želijo prikupiti poslušalcem klasičnega rocka, ki so prišli z zanimanjem za Requiem. Glasbeni elementi, ki se jih poslužujejo so namreč vse prej kot tisto, kar tradicionalno s trdim zvokom ustvarja nepremostljiv jarek med radijskim popom in undergroundom, rezerviranim za živelj, ki do svoje omiljene glasbene zvrsti goji takšno ljubezen, da je do nje že zaščitniški pri vnosu za to zvrst neznačilnih elementov. Pogled na Applov prenosnik na odru na primer v tem oziru deluje neprepričljivo. Morda je največja skupna vez med tema svetovoma v ostrih in kritičnih besedilih, ki so predstavljena z nekoliko seksističnim nastopom Eve, kar je morda razlog, ki band naredi pretežek za radijske postaje. A spet po drugi strani je to tisto, kar je na pozicijo postavilo Britney Spears, Maddono in ostala velika imena pop scene. Izvedbeno torej vrhunsko, a ob čedalje manj številni publiki, na podlagi stilske neusklajenosti z večerom. Osebni vrhunec večera mi je predstavljala priredba Cramberies, ki je v razširjenem setu zvenela še najbolj domače.
Družbo ponovno združi zanimanje za Requiem. Ti začnejo po preverjeni formuli udarno, začenši z Let It Hurt, hitom aktualnega albuma. Izvedba nikdar ni bila vprašljiva, s srcem napisan rock v svoji najčistejši obliki pa se žal tekom koncerta ni tako močno dotaknil publike kot to deluje na področju primorske Slovenije na primer. Fantje so kljub razmeroma neodzivni publiki svoj nastop rutinirano nadaljevali in nam ponovno pokazali odličnost zimzelenih Zvezdno nebo, Amsterdam, Kaja in Križarji ter ponudili v posluh tudi nove skladbe Princess, Fallen Angel, Red Leather z zelo težko pričakovanega novega albuma, ki naj bi luč sveta končno ugledal v februarju. Klasike prejšnjih albumov, ki so svojo prepoznavnost dobile skozi Primoževo grlo, tokrat v Sergejevi izvedbi delujejo malenkost bolj zafnano, a zato nič manj privlačno. Res pa je, da se to pot kakšna posebna magija žal ni razvila. Tako je koncert brez velikih presežkov prišel do svojega konca in spet se je pokazalo, da je sodelovanje publike prav tako pomembno za odličnost koncerta kot sama izvedba s strani banda, ki pri Requiem nikoli ni pod vprašajem.
Izplen dotičnega večera je pokazal, da Posavje premore odlično dvorano za izvedbo tovrstnih dogodkov, ki so bili rockerjem in metalcem v tem koncu v zadnjem letu ponujeni kar nekajkrat (koncerta Vigilance, Embrace The Violent ter Gonoba in Černozjom). Da pa lokalna scena zaživi pa je na prebivalcih samih in njihovi želji, da v sicer mrtvo mesto vnesejo nekaj življenja in kulture.
