REPORTAŽE

17. 10. 2017

Satyricon / Suicidal Angels / Fight The Fight

Szene, Dunaj, Avstrija / 11. 10. 2017

Satyricon so izdali nov album, ta nosi glede na njegovo vsebino dokaj zgovoren naslov, česar se pa poslušalec sprva sploh ne zaveda, dokler ga ta prvič konkretno ne udari po ušesih. In kot se za pravo promocijo albuma spodobi, sta nas želela Satyr in Frost še v živo potegniti za ušesa, da dokažeta, da sta še zmeraj v formi in da je novi album spet najboljši od vseh.


Medtem ko je zaključek prvega odstavka povsem nenamerno izpadel nekoliko sarkastičen, pa bodo besede o prvih nastopajočih morda upravičeno zvenele sarkastične. Oslovski rock/metal novinci Fight The Fight dajejo po bežnem poslušanju njihove glasbe vtis, da poskušajo zajahati vlak, ki je na skupen oder z Metallico odpeljal norveške Kvelertak. Ali jim bo to uspeli ali ne, o tem si ne upam soditi, saj sem kljub vsemu prevelik tradicionalist, da bi znal oceniti všečnost pri mlajši publiki, ki najbolj pozitivno prenaša sodobne hibridne oblike metala. Osebno sem bil vesel kratke minutaže, ki je bila namenjena sponzorjem turneje.

Dosti bolj tradicionalno je zvenel drugi band večera, in sicer grški Suicidal Angels. Očitno je bilo, da je to band, zaradi katerega se je na sredin večer v dunajski Szene odpravilo lepo število ljudi. Medtem ko so v dvorani razgrajali thrasherski ritmi, je še najmanj enkrat toliko – seveda po subjektivnih ocenah sodeč – ljudi zapolnilo hodnik pred dvorano, prostor okoli šanka in zimski vrt. K sreči se je publika po njihovem nastopu zamenjala, saj bi sicer v času glavnih nastopajočih dvorana resda še kje dobesedno počila po šivih. A vrnimo se h Grkom. Ti so izdali lani zelo dobro sprejet album Division of Blood, kateremu so na aktualni turneji posvetili polovico setliste. Da pa Grki na ta večer niso bili pač samo ena predskupina, je pokazala dunajska publika, ki se je bandu »zahvalila« z wall of death. Če ne bi v startu prišlo do zamude, bi četverica morda lahko ponudila še kakšen thrash attack več.

Z nekaj zamude, a vseeno še zmeraj prej kot večina drugih skupin, ki se kot headlinerji odpravijo na turnejo, so Satyricon prikorakali na oder. Setlista je bila znana, zato blaznih presenečenj ni bilo, a vendarle sem do zadnjega upal, da bom namesto komadov The Ghost of Rome ali Burial Rite slišal Dissonant. Upanje je umrlo, band pa je zaigral The Ghost of Rome. Toda to se je dogajalo že skorajda ob koncu koncerta, natančneje v njegovi tretji četrtini, zato se k temu komadu vrnem malo kasneje.

Nastop Satyricon se je začel z orkestralnim uvodom, ki ga je zasedba skupaj z ostalimi instrumentali pripravila posebej za to turnejo, s čimer so bili vsi štirje deli nastopa povezani v skupno celoto in hkrati smo se tako izognili tisti nerodni tišini, ki se pojavi med koncertom, ko band na kratko skoči v zaodrje ali na odru menjava inštrumente za nadaljevanje seta. Po uvodnem instrumentalu je nato udaril Midnight Serpent, ki je prav tako prvi komad na aktualnem ploščku Deep Calleth upon Deep. Kljub slabšemu zvoku, ki je nekakšna stalnica v tej dvorani, saj tonski mojster dobesedno bdi nad vsemi zgoraj na balkonu in posledično ne sliši tega, kar slišimo mi. A kot rečeno, sprva zvok ni bil moteč, je bil pa glasen, kot zmeraj, ko igrajo Satyricon. Uvod in novi komad sta skupaj ustvarila vzdušje nekakšne transcendence, ki sem si ga želel in ga tudi pričakoval. To vzdušje se je nato dodobra preneslo na naslednji komad, in sicer Our World, It Rumbles Tonight, s čimer sem komad naenkrat začutil povsem drugače. Our World, It Rumbles Tonight me ni več neposredno vabil k headbanganju, temveč k umirjenemu spremljanju dogajanja. To umirjenost je nato ironično pokopal komad Black Crow on a Tombstone, ki me je nenadoma prizemljil, zaradi česar sem nato med naslovnim Deep Calleth upon Deep doživel ravno obratno izkušnjo, kajti ta sploh ni več zvenel tako zelo globoko.


Kratkemu premoru so sledili hitrejši in udarnejši komadi iz zgodnje bandove diskografije, s čimer je Satyr očitno želel pokazati zobe vsem, ki trdijo, da je band postal mlačen in monoton. Kljub prvotno drugačnemu vzdušju sem se hitro vživel v z energijo nabite komade, ki so pri publiki na plano privlekli prvi mosh pit.

S počasnim in najmračnejšim komadom z aktualnega ploščka To Your Brethren in the Dark sem upal ponovno na transcendalno izkušnjo, ki pa jo je povsem ubil Frostov boben, ko je povozil dobršen del ostale akustike, namesto da bi nevsiljivo, kot na ploščku, nudil ustrezno podlago iz ozadja. Sledil je že omenjen The Ghost of Rome, ki pa povsem razumljivo name ni več naredil prav nič posebnega vtisa, čeprav mi je komad na ploščku povsem všečen. Satyr na kitari je potem med Transcendental Requiem of Slaves dvignil vzdušje na ustrezno raven, kakršno si tudi zasluži komad Mother North, toda tokrat se je zgodilo prvič, da med tem komadom nisem resnično užival. Kar si recimo po lanskem nastopu v Gradcu, ko so Satyricon v celoti odigrali kulten album Nemesis Divina, nikoli ne bi mislil.

Ker so Satyricon prave rock zvezde, me sploh ne čudi, da določene komade vedno znova zaigrajo v živo. Ti se od njih pričakujejo in tudi osebno nimam nič proti temu, da jih vedno znova slišim. Toda, ko se uresničijo mokre želje na videz 40-letnika, ki se na vso grlo na oder dere »K.I.N.G.!«, ki ga band zaigra kot zadnjega in posledično najpomembnejšega, takrat zanesljivo vem, da mi z ozirom na aktualni album, ki naj bi pomenil nov in nadvse pomemben mejnik v okviru bandove diskografije, nič več ni jasno. Osebno bi zadnje tri komade raje videl razpršene čez celotno setlisto, kot pa skoncentrirane na koncu, s čimer je od pričakovane in želene transcendence ostal le še spomin na nedavno slišan Transcendental Requiem of Slaves.


Za trenutek sem se ob koncu koncerta igral z mislijo, da bi zagrabil tiste precenjene kozarce pri mizi z merchandiseom, in jih zabrisal v steno. Ne iz jeze, temveč iz protesta. Toda nekdo jih je prej kupil ali umaknil. Pa drugič!

Setlista Satyricon: Intro, Midnight Serpent, Our World, It Rumbles Tonight, Black Crow on a Tombstone, Deep Calleth upon Deep, Intermezzo, Walker upon the Wind, Repined Bastard, Nation, Commando, Now, Diabolical, Intermezzo, To Your Brethren in the Dark, The Ghost of Rome, Transcendental Requiem of Slaves, Mother North. Dodatek: The Pentagram Burns, Fuel for Hatred, K.I.N.G.

SORODNE VSEBINE:
23. 4. 2015Satyricon / Vredehammer / Galerija
9. 12. 2013Suicidal Angels / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 12. 2017
Metalsteel / Edge of Sins
Reportaža
5. 12. 2017
Batushka / Srd
Reportaža
1. 12. 2017
Vulture Industries / Old Night
Reportaža
1. 12. 2017
The Stone / Srd / Grob
Reportaža
30. 11. 2017
Testament / Annihilator / Death Angel
Reportaža
10. 11. 2017
Gorgoroth / Gehenna / Sekhmet / Amken
Reportaža
7. 11. 2017
Anathema / Alcest
Reportaža
3. 11. 2017
Au-Dessus / Svarta / Amer
KONCERTI & FESTIVALI
15. 12. 2017
Železni Aktivizem meets Železne Stopinje
Klub eMCe plac, Velenje
15. 12. 2017
Predbožični punk večer: Cener, Diareja Eksploziv, Spunk on Toast
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
15. 12. 2017
Off Program VII: Muka, Omega Sun, Left To Starve
AKC Attack, Zagreb, Hrvaška
15. 12. 2017
The Whiskey Foundation
Explosiv, Gradec, Avstrija
15. 12. 2017
Cowboys From Hell, Moshead, Septic Order
TrainStation SubArt, Kranj
16. 12. 2017
Krasmetal: Carnifliate, Black Reaper, Licence to Hate
Mc Podlaga, Sežana