Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

7. 7. 2008

Sauna Open Air 2008 (6. do 8.6.2008)

Spet smo na začetku nove poletne festivalne sezone. Po razmišljanju, kako narediti za uvod vanjo nekaj novega, netipičnega, je bil odgovor na dlani. Treba je iti na festival v deželo, kjer je metal »mainstream« in kjer astronomsko obdavčen alkohol teče v veletokih. Finland, the land of ice and snow.
Že lani je bil v ta namen izbran tridnevni Sauna Open Air v Tampereju, vse pa pove dejstvo, da je bila letos nujno potrebna ponovitev. Festival ima zanimiv koncept, saj se odvija ob jezeru praktično v centru mesta in vsak dan traja do 22. ure. Po tem se metalske horde združijo z ostalimi hordami v celonočnem plenjenju barov, teras, klubov in trgovin z alkoholom. Praktično vsi lokali igrajo metal glasbo, ulice pa so polne do 4. ali 5. ure zjutraj (klubi se zapirajo ob 4. uri), ko se opotekajoči Finci postavijo v eno od vrst za taksi, ki ob teh urah dosežejo rekordne dolžine vse tja do 100m in več. Da je itak vso noč svetlo samo še doda k zanimivosti nočnega početja. No, da Finska ne bi postala obljubljena dežela za vse metalce tega sveta, poskrbi njihova davčna uprava z malo zasoljenimi cenami alkohola: 3,30-3,50 EUR v barih, 4 v klubih in 5 na festivalu. Prvi dve rundi gresta malo težko iz denarnice, vse nadaljnje pa toliko laže. Drugače je Sauna Open Air med največjimi mednarodnimi festivali na Finskem, dimenzioniran za največ kakih 10.000 obiskovalcev vsak dan. Organizacijsko in varnostno je popolno organiziran, moti le to, da ob festivalu ni campinga, kar res malo uniči festivalsko vzdušje, kot smo ga vajeni drugje, se pa to vzdušje zato prenese v mesto. Poskrbljeno je tudi za prehrano, ki sicer ni predraga (8-12 EUR), je pa malo severnjaško dolgočasna in pusta. Za nas Balkance pač mora biti vsaj kakšen žar s pleskavicami. Zanimivo, da se alkohol lahko prodaja in pije le v dveh velikih ograjenih prostorih, pitje alkohola na ostalem delu prizorišča pa je prepovedano. Očitno želi finska država na vse načine zmanjšati porabo alkohola, vendar jim glede na videno to še dolgo ne bo uspelo.
Na prizorišču sta dva odra, tako da se koncerti dogajajo izmenično, brez vmesnih odmorov. Na manjšem odru se kažejo izključno finski bandi, veliki oder pa je seveda rezerviran za večje mednarodne atrakcije. Še ena pohvala, organizator je ponudil prodajo uradnega merchandisa vseh nastopajočih skupin, kar drugje sploh ni samoumevno. Pa tudi cene zelo solidne (majice 15-30 EUR).
Prvi dan: Zdaj pa akcija. Petek popoldne. Sonce, temperatura 27 stopinj. Na mali oder stopi uradni napovedovalec Lauri Porra, ki ga poznamo kot basista skupin kot so Stratovarius, Kotipelto in Sinergy, predvsem pa po totalnem imitiranju Steva Harrisa. Ni mu preostalo drugega, kot da pet minut govori nekaj v finščini in nato v napove prvi band – Widescreen Mode. Fantje niso novinci na glasbeni sceni, vendar so v tej zasedbi lani posneli svoj prvenec Until The End, za sabo pa imajo tudi že nekaj supportov na evropskih turnejah. Igrajo melodični heavy metal, ki na trenutke zaide celo v bolj klasične rock vode, kar pa sploh ni tako slabo kot se sliši, saj je njihova glasba deluje sveže in originalno. Na odru so izgledali in zveneli presenetljivo dobro, vendar vseeno še niso uspeli privabiti kaj več kot dobrih 100 poslušalcev. Svoje pol ure slave so izkoristili za preigravanje komadov s prvenca, najbolj pa sta ostala v spominu Another Day in Everlasting Bomb.
Komaj je konec prvega koncerta in že se vidi, da bo romanje od enega odra do drugega kar naporna zadeva. Menda bo vmes še kaj časa za pivo. Čast odpreti veliki oder so dobili Avstralci Airbourne. Skupina je v letošnjem letu pridobila kar nekaj pozornosti. Igrajo namreč pravi avstralski pub rock in nadaljujejo tam, kjer so AC/DC bili nekje v sredini 80ih let. Že intro (Number Of The Beast) je napovedal, da ne bo dolgčas. Odličen, hiter, energičen rock'n'roll, ki ga fantje znajo igrati. Sodeč po videzu in obnašanju, ga znajo tudi živeti. V svoji uri nastopa so lahko odigrali praktično celoten prvenec Runnin Wild, s katerim so se po kar nekaj letih životarjenja doma v Avstraliji izstrelili v ZDA in Evropo. Od Stand Up For Rock'n'roll do Too Much, Too Young, Too Fast, Fat City, Cheap Wine And Cheaper Women in Girls in Black so »šopali« brez omejitev. Ob komadu Runnin Wild je pevec in kitarist Joel o'Keefe splezal na vrh konstrukcije odra in tam celo igral kitaro. To kasneje ni uspelo tudi veliko bolj izkušenim mačkom. Publika se je z lahkoto nalezla party vzdušja in se enostavno prepustila toku. Fantje so dokazali, da niso le kopija svojih vzornikov, ampak imajo svojo energijo in svoj prostor pod finskim metalskim soncem. Pravi festivalski band, ki bo še dolgo lahko migal boke »Girls In Black«, če jih le ne bo prej pojedel Rock'n'roll. Povedano po pravici, sam sem drugo polovico nastopa spremljal iz Alko območja, kjer je na plodna tla padlo prvo pivo (Koff iz pločevinke, ne vem zakaj ni točenega piva?).
Ker pa naslednji band ni kaj obetaven, hitro nekaj fotk in izkoristimo čas še za pivo v drugem Alko območju ob malem odru. Naslednji na malem odru so namreč Rytmihäiriö, lokalni finski band, ki ima korenine v hardcoru, trenutno pa igrajo neko bolj moderno death/core različico. Njihovi začetki segajo v prvo polovico 90-ih let, leta 2003 pa so se ponovno zbrali in igrajo predvsem na Finskem, kar niti ne preseneča glede na to, da so vsa besedila v finščini. V prtljagi imajo aktualen album Sarvet, Sorkat, Salatieteet iz letošnjega leta. Ekipa ima kar agresiven nastop in očitno tudi kar nekaj oboževalcev (zanimivo, da večinoma mlajših), saj se je prostor pred malim odrom kar napolnil. Soliden nastop, vendar se je nam kontinentalcem malo teže identificirati s finskimi besedili. Prej omenjeno pivo je bilo kar prava odločitev.
Dve pivi sta kar pravo ogrevanje za naslednjo atrakcijo. Že pred začetkom tega nastopa so se pričele dogajati čudne stvari. V publiki so se začeli pojavljati ljudje v čudnih raztrganih uniformah in recimo bolj »kmečkih« oblačilih. Najbolj je izstopal tip z nacistično uniformo in našitkom HumppaJugend. Obetal se je koncert prave lokalne humppa atrakcije z imenom Eläkeläiset, kar je finski izraz za upokojence. Skupina je pričela z delovanjem že leta 1993, izvaja pa izključno humppa glasbo, kar je finska različica naše »goveje«. Igrajo predvsem na Finskem in v Nemčiji. Njihova posebnost je ta, da izvajajo priredbe mednarodnih metal, rock in pop hitov v humppa preobleki. Besedila prevedejo vsa v finščino, naslovi pesmi pa vedno vsebujejo besedo humppa (katero drugo pa?). Člani skupine očitno obvladajo še eno veščino, saj so že pred začetkom koncerta dobro izsušili par steklenic žganega, pivo pa je bilo bolj za poplaknit. Kakorkoli že, fešta med nastopom je bila odlična, ljudje so celo znali na pamet besedila, ves čas pa so med publiko krožili vlakci metalcev kjer se jih je priključilo tudi do 100. Od komadov, ki sem jih prepoznal, so najbolj zažgali Jukolan Humppa (Nightwish – Nemo), Vihaan Humpaa (COB – Hate me, finski naslov pomeni sovražim humpo) in Hump (Jump – Van Halen). Proti koncu nastopa so člani sicer malo upočasnili tempo, saj se je bobnar dvakrat zvrnil s stola, klaviaturist pa je imel očitne težave z orientacijo celotno drugo polovico nastopa. Vsekakor lepa popestritev dneva, mogoče jih kdaj vidimo tudi pri nas.
Naslednji pa so bili moji favoriti na malem odru, Finci Kiuas, ki sami sebe proglašajo za dark power metal band, čutiti pa je tudi melodic death ali pagan vplive. Letos so izdali odličen album The New Dark Age, ki je vlival up na odlično predstavo. Kot se spodobi je bil prvi komad uvodni z novega albuma The Decaying Doctrine. Uresničil se je verz refrena: Fire Rains Down From The Heavens, fantje so iz nule štartali usklajeno ter z udarnim in odličnim zvokom. Kombinacija trdih riffov in agresivnih ritmov z melodičnimi refreni je zvenela odlično. Vse skupaj pač še po finsko podloženo s klaviaturami, ki so se zelo jasno slišale in preprečile, da bi pogrešali še drugo kitaro. Nastop je bil energičen, še posebej sta izstopala pevec Ilja Jalkanen in basist Teemu Touminen, kar je tudi publika vrnila z malo večjo in bolj migajočo skupino pred odrom. Na polovici koncerta je basist plačal davek energičnosti, saj si je ob skoku z bobnarjevega odra poškodoval koleno, tako da je moral do konca odigrati kar sede. Predstava Kiuas je uspela v vseh pogledih in upam, da bodo prodrli še v Evropo in ostali svet, saj si kvaliteta njihove glasbe to definitivno zasluži.
Pred velikim odrom se je prvič na festivalu nabrala množica nekaj tisoč ljudi, to pomeni, da so bo dogajalo nekaj velikega. In je lahko še večjega od največjih. Nič, Testament! Pričakovan je bil absolutni vrhunec festivala in to se je tudi moralo zgoditi. Po mojem okusu najboljši thrash band ever je prišel v Tampere s fenomenalno novo ploščo The Formation Of Damnation, ki smo jo čakali devet let in izplačalo se je počakati. V zadnjih letih so se me Testament vztrajno izogibali, zato zadnji njihov koncert, ki sem ga videl, sega v daljno leto 1992, ko so predstavljali album Souls Of Black. Ekipa, ki jo je Chuck Billy pripeljal tokrat s sabo, pa skoraj identična: Alex Skolnick, Eric Peterson, Greg Christian in Paul Bostaph. Poročila s prvih letošnjih evropskih koncertov so govorila o dokaj slabem zvoku, zato smo bili še toliko bolj pozorni. In potem je zagrmelo, z Over The Wall takoj na začetku metek v glavo. Gospodom na odru manjka še pet let do Abrahama, ampak v njihovem nastopu nikjer niti sledu o tem. Chuckov vokal sicer ni na nivoju devetdesetih let, ampak še vedno brez konkurence. Bostaph odličen in natančen na bobnih, preseneča pa predvsem Skolnick s sproščenostjo in očitnim veseljem do ponovnega igranja z bandom. Dobro razpoloženi Chuck razposajeno debatira s publiko in jih poziva, da naj izvedejo wall of death, ki naj bi ga Finci obvladali. V sredini organizira mosh-pit premera 20-30m in naj se norenje začne. Fani seveda znorijo in sledijo tempu komadov kot za šalo. Set lista na žalost samo enournega nastopa vsebuje dva komada z novega albuma in hiter presek prvih štirih albumov ter albuma The Gathering. Zvok res ni bil perfekten, saj sta predvsem kitari in bas občasno izgubljali zvočni stik s komadi, vendar zadeva ni bila pod mejo sprejemljivega. Testament so s svojim nastopom definitivno odpihnili vse ostale nastopajoče tega festivala in upajmo, da se nam v tej obliki ohranijo še nekaj časa.
Set lista: Over The Wall, Apocalyptic City, Pratice What You Preach, The New Order, More Than Meets The Eye, Henchman Ride, Souls Of Black, The Preacher, Into The Pit, Three Days In Darkness, Alone In The Dark, Disciples Of The Watch.
Po tem nastopu je kar težko preklopiti še na zadnji dve skupini, ampak saj ni veliko časa za razmišljanje. Zadnji na malem odru so finski melodični death/thrash metalci Diablo. Letos so izdali že peti album z naslovom Icaros. Očitno so na finskem precej popularni, saj se je pred malim odrom zbralo veliko število zelo mladih in zelo glasnih fanov v Diablo majicah, ki so sledili vsaki potezi svoje skupine. Njihov prejšnji album je bil celo na prvem mestu finske lestvice albumov, kar je odlično za finsko skupino, ki poje v angleščini in še nima večjih uspehov v tujini. Njihova glasba je med poslušanjem v avtu zvenela kar obetajoče in poslušljivo, čeprav tople vode na svojem področju niso ravno izumili. No, sam nastop je bil pa kar manjše razočaranje. Pevec/kitarist je imitiral bolj stoječega Hetfielda, drugi kitarist je bil tudi bolj statičen, le bosonogi basist Aadolf Virtanen se je trudil v nastop vnesti nekaj več; v tej zvrsti glasbe je pač potrebno vnesti malo več dinamike in agresije v nastop. To pa mladih nadobudnih fanov sploh ni nič oviralo, da ne bi svojih vratnih mišic prepustili ritmu. Mi pa smo se lahko malo pred koncem v miru odpravili pred glavni oder, kjer je vladala kar precejšnja gneča.
Sredino odra je zavzel prednji del karoserije ameriškega cruiserja iz 80ih let, celotna scena pa je bila »pošpricana« z rdečo barvo. Kaj bi lahko to pomenilo? Kaj nisem pred nekaj tedni kupil ploščo ki je imela podobno naslovnico? Točno, Blooddrunk. Bližal se je nastop enega največjih finskih bandov v tem trenutku, Children of Bodom. Mlade Finke so že zavzele položaje v prvi vrsti in težko pričakovale trenutek, ko jim bo njihov »vajldčajld« skoraj na dosegu roke. O skupini skoraj ni vredno izgubljati besed, saj o njih vemo vse. Ker pa je to eden njihovih prvih nastopov po izidu nove plošče in prvi doma na Finskem, nas je že malo zanimalo, kako bodo pozitivno mnenje o albumu prenesli v živi nastop in ali se bo prehod v bolj thrashy zvok kaj odražal tudi na starejši glasbi. Začetni udarec so Childreni zadali s Sixpounderjem in takoj nadaljevali v Blooddrunk, kjer so takoj dokazali, da se bodo tudi novi komadi odlično vklopili v predstavo. Sploh Bloddrunk je zvenel v živo perfektno, kot kakšen od starih hitov, temu primeren pa je bil tudi odziv publike. Za nas, ki smo vajeni finske skupine spremljati izven domače države, je zelo neobičajno, ko slišimo Alexija govoriti v finščini. Zanimivo, da je bilo komunikacije s publiko bistveno več, pa tudi celotna skupina je delovala zelo sproščeno. Alexi sploh ni dajal vtisa wildchilda, ker ni bilo tistih tipičnih mačo-metalskih krikov v angleščini. Children Of Bodom so nastop izpeljali rutinirano in po mojem mnenju so bili na odru bolj dinamični kot ponavadi. Seveda ni manjkala pirotehnika, za kratek premor je poskrbela okvara klaviatur Janneja Wirmana, ki je to še sam izkoristil za krajši klepet z občinstvom. Set lista se je nadaljevala z dokaj izenačenim pregledom največjih hitov z vseh albumov, z novega albuma pa smo slišali kar štiri pesmi, ki so se popolnoma enakovredno vrinile med ostale hite. Skratka, profesionalen in energičen nastop »otrok iz Bodoma«, ki so v celoti upravičili vlogo headlinerja prvega dneva festivala in nas poslali domov dobre volje in z željo po še.
Set lista: Intro, Sixpounder, Blooddrunk, Silent Night, Bodom Night, Follow The Reaper, Living Dead Beat, In Your Face, Banned From Heaven, Needled 24/7, Hate Me!, Tie My Rope, Mask Of Sanity/Deadnight Warrior, Hellhounds On My Trail, Angels Don't Kill; Hate Crew Deatroll, Downfall
Drugi dan:
Prvi nastop drugega dne že pred drugo popoldne v tropski finski vročini. O skupini Iiwanajulma nisem prej vedel ničesar, po nastopu pa bi rad vedel še manj. Nekakšen atmosferični new age metal, ki ga enostavno nisem mogel dojeti pred prvim pivom. Hvala skupini, da smo lahko to napako takoj brez slabe vesti popravili.
Uvodni band velikega odra pa je obetal že nekoliko več. Stone veljajo za legende finskega metala kljub temu, da so izdali le štiri albume in niso dosegli večjega mednarodnega uspeha. Prvenec so izdali leta 1988, razpadli pa že tri leta za tem. Letos so se ponovno združili za dva nastopa ob dvajsetletnici izdaje prvega albuma, domiselno imenovanega Stone. Igrajo thrash, ki se močno naslanja na ameriško Bay Area tradicijo in mnogo modernih finskih skupin jih navaja kot svoje vzornike. Najznamenitejši član te zasedbe je seveda Roope Latvala (trenutno kitarist pri COB), ki je pač moral na tem festivalu nastopiti dvakrat. Za pol tretjo uro popoldne se je pred odrom nabralo zavidljivo število ljudi, od tega vsaj tretjina v majicah z napisom Stone. Očitno legenda res še živi, kar se je videlo tudi takoj po prvem riffu. Ekipa je kljub pomanjkanju nastopov odigrala prepričljivo in natančno, zvok pa je bil celo bolj čist kot dan prej na Testament. Člani niso ravno izstopali po kakšni strašni energičnosti, pa tudi po izgledu bi si jih laže predstavljal v menzi lokalnega obrata Nokie. Seveda izvzemam Roopeja, ki je suvereno oddelal svoj program, saj je od vseh ostalih najbolj rutiniran v kitarskem poziranju. Finci so noreli od začetka do konca, največji odziv pa je dosegel enajstminutni No Anasthesia, ki je še nam nepoznavalcem povzročil naraščajoče kimanje z glavo. Solidno.
Po slabem začetku gre to popoldne vse na bolje. Tracedawn so se v mojem avtu pred odhodom na Sauno kar nekaj vrteli in stvar mi je postajala vse bolj všeč, tako da je bil njihov nastop na malem odru kar med bolj pričakovanimi. Potem pa presenečenje, na oder uleti šesterica mladincev (17-18 let) v Kiss in Stratovarius majicah in udari direktno v čelo. Totalno čist zvok, neverjetna uigranost in eksplozivnost na odru. Vokalist Antti Lappalainen odpoje growle in čiste dele prekleto suvereno za svoja leta. Glasba je melodic death metal tipa Dark Tranquility, prekrižana s power hitrostjo Dragonforce in old-school solažami. Ni čudno da so jih takoj vzeli pod okrilje največji studijski in producentski mački finskega metala. 45 minut je bilo ravno dovolj za predstavitev celotnega prvenca, imenovanega - totalno presenečenje - Tracedawn. Fantje so svojo nalogo opravili odlično in doživeli tudi močno podporo publike. Po pogovoru z nekaterimi lokalci, so Tracedawn kar majhna senzacija letošnjega finskega metalskega leta in kdo ve, če ne bodo že naslednje leto nastopali na Evroviziji. Samo še enkrat pa lahko poudarim, da je ekipa za svojo starost res fenomenalna. Domači kovinojeklarji si jih kar vzemite za zgled.
Še dobro, da sledi umiritev na glavnem odru. Svetovna power metal atrakcija Sonata Arctica je stara znanka odrov po Evropi, na Finskem pa počasi dosega že kultni status. Finke so si že celo popoldne s flomastri čečkale Sonata napise po rokah in nogah. V prvih vrstah je vladalo praktično izredno stanje. Finci, s katerimi sem se pogovarjal, so ta nastop omenjali kot enega glavnih na festivalu in res je bila množica pred odrom nenormalna (5-6 tisoč) za tako zgodnjo uro. Seveda moramo upoštevati tudi to, da je novi kitarist Elias Viljanen doma iz Tampereja. Začetek je bil kar udaren s Kingdom For A Heart, Tony Kakko je bil z zeleno-rdečo kombinacijo dokaj umirjeno oblečen za svoje razmere in klaviaturist Henrik Klingenberg je s sabo privlekel svoj že legendarni »keytar«. V nadaljevanju kar trije komadi z zadnjega albuma in izbor hitov s predhodnih. Praktično nobenih presenečenj, le Tallulah, ki ga je Toni odpel z močno podporo občinstva, je presegel normo. Dodal je seveda nekaj monologov v finščini, ki so izzivali salve smeha. Glede zvoka pa samo potrditev dosedanjih izkušen - premočni bobni in tiha, izgubljena kitara. Mogoče novi kitarist še nima dovolj besede pri šefu mešalne mize. Vseeno je nastop bistveno nad povprečje dvignil res mogočen odziv publike na vsako provokacijo skupine. Respect Tampere!
Set lista: Kingdom For A Heart, Paid In Full, In Black And White, Caleb, Tallulah, Wolf&Raven, Full Moon, Gravenimage, Don't Say A Word, The Cage/Vodka song
Ko bi človek rabil malo akcije za razstrupitev po skoraj pop-Sonati, pride na mali oder lokalna skupina, ki igra rock iz sedemdesetih. MoonMadness so zasedba, ki se počasi prebija po klubih v Tampereju in igra melodični hard rock, baziran na zvoku Deep Purple. Šestčlanska zasedba izstopa vsaj po pevki Heidi Bergbacka, ki premore kar primeren stas in glas za tovrstno glasbo. Nastop bi lahko ocenili za profesionalen in celo dinamičen, prav v ničemer pa kaj posebno pretresljiv. Pivo time.
Pod glavnim odrom je ostala celotna zasedba bodočih finskih mater še od Sonate, le da so si s flomastrom na kožo dopisale še Sebastian. Tudi kričale so zelo podobno kot prej. Sredi kričanja pa prileti na oder Sebastian Bach z energijo najstnika in trebuščkom upokojenca. Pretirane statičnosti in nezainteresiranosti mu res ne moremo očitati. Tip je praktično od začetka do konca norel, »slamal«, vrtel mikrofon po zraku in komuniciral s publiko, ta pa mu je v zameno jedla iz roke. Še celo pri novih komadih z aktualnega albuma Angel Down jih je uspel sprovocirati k petju refrenov in ročnim spretnostim. Ekipa, ki jo je nabral za svoj tokratni projekt, ponuja kar nekaj znanih imen kot npr. kitarist Mike Chlasciak (Halford), bobnar Bobby Jarzombek (Demons and Wizards, Halford) in Steve DiGiorgio (Sadus, ex- Testament, ex- Iced Earth, ex- Death), ki pa ga na žalost ni na tej turneji. Prav iz tega razloga je ekipa delovala zelo polno in kompaktno, tako da nikoli ni bilo občutka, da je na odru veliki Sebastian Bach in štirje statisti. Set lista je bila sestavljena izključno iz komadov novega albuma in hitov legendarnih Skid Row, ki jih je Seba moral zapustiti leta 1996. Skid Row komadi so seveda najbolj razdražili publiko, pa tudi Bachov vokal je deloval suvereno. Novi komadi so instrumentalno kar zanimivi in v živo delujejo dinamično, vendar Bachovi vložki kričanja delujejo precej nepotrebno in moteče. No kakorkoli, malo nostalgičnega petja pri 18 And Life in I Remember You, malo norenja pri Youth Gone Wild in ta nastop bomo obdržali v dobrem spominu. Sebastian je med nastopom splezal le do tretjine stebra strehe, tako da ostaja absolutni prvak v tej disciplini Joel o'Keefe od Airbourne.
Set lista: Back In The Saddle, Slave To The Grind, Stuck Inside, 18 And Life, American Metalhead, Love Is A Bitchlap, By Your Side, Live And Die, Monkey Business, You Don't Understand, I Remember You, Youth Gone Wild, Angel Down
Pred zaključnim nastopom dneva je še ravno čas za eno skupino na malem odru. Finci Mokoma, ki so lani izdali že šesti album Luihin Ya ytimiin. Od ustanovnih članov je v skupini ostal le vokalist Marko Annala, igrajo pa thrash z elementi death metala, ki ga znajo popolnoma nenapovedano prekiniti z malo finske melanholije. Sodeč po veliki množici pred odrom, so si v svoji karieri nabrali kar solidno podporo. Celotna ekipa, vključno s prvimi petimi vrstami občinstva, je od prvega komada dalje padla v slammingmanijo, tako da lahko nastop ocenimo za zelo energičen, še posebej basista Santuja je bilo izredno težko videti v obraz, saj je svoje dreade nenehno vrtel okrog glave. Ni kaj, dober, dinamičen nastop, vsaj za nas pa malo negativno zaznamovan zaradi nerazumljivih finskih besedil, čeprav so Mokoma ravno pravi dokaz da je finščina lahko kar udaren metalski jezik
. And now for something completely different. Na velikem odru se pripravlja show ene najbolj legendarnih evropskih skupin, katere začetki segajo že v leto 1965!! Prihaja veter sprememb, Scorpions. Pošteno povedano bi si za headlinerja tega dneva želel kaj bolj udarnega, vendar ker nisem Nemcev še nikoli videl v živo, zakaj pa ne. Lani so veterani izdali nov album Humanity: Hour 1, ki je dosegel kar vidne uspehe na lestvicah in z njim so lahko pošteno utišali kritike, da plavajo na stari slavi. Ustanovni član Rudolf Schenker in pevec Klaus Meine letos dopolnjujeta 60 let in bili smo kar radovedni ali imajo fantje še kaj ognja v sebi. No, nekako bo menda šlo, saj imata ob sebi mladince kot so kitarist Matthias Jabs, ki je v skupini šele 30 let, 45 letni James Kottak, znan iz skupin kot so Kingdom Come in Warrant, ter 41 letni poljski basist Pawel Maciwoda, ki pa je v skupini šele štiri leta. Set lista je na tej turneji celo prepuščena izboru oboževalcev, ki so lahko preko interneta glasovali za svoje komade. Če so izbirali oboževalci sami, se pač ne moremo pritoževati nad izborom. Pred veliki oder jih je kar blizu 10.000 prišlo pogledat, kaj bo nastalo iz tega izbora. In ko je šlo zares, so Scorpions dokazali, da sploh niso za odpis. Pri Schenkerju se je v vseh letih nabralo toliko pozerske rutine, da enostavno vsak njegov gib deluje v slogu velikih. Tudi Meine je sproščeno oddelal svoj vokalni del, čeprav se seveda ne more več primerjati z zvokom, ki ga je produciral konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Celoten band je dajal zelo sproščen vtis in dejansko je izgledalo, da ob nastopu uživajo. Še posebno Kottak doda veliko energije, saj se mu za bobni neprenehoma nekaj dogaja. Med bobnarji je le malo takih showmanov, kar je dokazal predvsem med svojim solom, ko je izstopal predvsem s samozavestnim showom, če že ne s kakim posebnim bobnanjem. Za dodatek se mu je pridružila še celotna skupina s svojimi bobni v drum jam sessionu. Seveda gospodje po dinamiki niso mogli konkurirati mnogo mlajšim in agresivnejšim skupinam, kar pa sploh ne pomeni, da smo videli slab nastop. Škoda le, da niso uspeli bolj prebuditi Finske publike, ki je očitno preveč energije pustila na drugih nastopih. Po mojem mnenju presenetljivo prijeten koncert, za katerega mi niti slučajno ni žal, da sem mu prisostvoval. Kljub temu ali pa morda prav zato, ker niso igrali Wind Of Change.
Set lista: Hour 1, Coming Home, Bad Boys Running Wild, The Zoo, No Pain No Gain, Coast To Coast, Send Me An Angel, Holiday, Loving You Sunday Morning, Lovedrive, 321, Alien Nation, Dynamite, Drum solo, Blackout, Big City Nights; Still Loving You, Humanity, Rock You Like A Hurricane

Dan 3:
Hvala bogu, da je zadnji dan. Ta celonočna disko poplesavanja v klubih na glasbo Dimmu Borgir, Children Of Bodom, Helloween in podobnih so prešla že vse normalne meje.
Prvi band se danes pojavlja kar na velikem odru in začetek je za Fince ponovno udaren. Nastopa namreč ena najbolj popularnih skupin v trših metal vodah na Finskem, Stam1na. Igrajo moderen thrash/death in po zvoku prihajajo iz istega gnezda kot že predstavljeni Mokoma. Povrhu sodelujejo tudi z založbo Sakara Records, ki so jo ustanovili kar Mokoma sami in Stam1na so postali najpomembnejša skupina te založbe. Letos so Stam1na izdali tretjo ploščo Raja, ki se je že prvi teden uvrstila na prvo mesto finske lestvice albumov. O lokalni velikosti govori tudi podatek, da so za drugo ploščo Uudet kymmenen käskyä iz leta 2006 prav med letošnjim nastopom na Sauni dobili zlato ploščo za 15.000 prodanih enot, kar sploh ni zanemarljiva številka. O nastopu je možno poročati le pozitivno. Skupina deluje zelo uigrano, na odru so zelo dinamični in med nastopom je bilo očitno, da se močno zabavajo kar ustvarja dober pretok energije med njimi in občinstvom. Pred odrom se je zbralo preko 1000 ljudi, kar je zavidljivo za drugo uro popoldne. Tokrat tudi finska besedila niso toliko motila, saj se je instrumentalni del komadov zelo hitro usedel v uho. Definitivno zelo udaren nastop za začetek in kar težko bo držati tak tempo ves dan.
Naslednja skupina na malem odru pa nič manj zanimiva. Skupina When The Empire Falls je v letošnjem letu ravno izdala prvenec, ki so ga kot večina drugih poimenovali kar po sebi. To je na Finskem očitno prava modna muha in načeloma ni s tem nič narobe, če ne bi tega počeli praktično vsi mladi bandi. No, to pa nikakor ne zmanjša potencialne kvalitete udarnega power metala omenjene skupine. Njihovi komadi so osnovani na trdih in hitrih ritmih, skoraj thrasherskih riffih, v to pa spretno vključujejo veliko melodike. Dober recept, ki ga WTEF uspejo sestaviti brez očitnega kopiranja pri kar številnih glasbenih kolegih v tej zvrsti in hvala bogu brez vključevanja klaviatur, ki je sploh na finskem zelo popularno. Fantje so takoj zavzeli oder in prevzeli občinstvo z zares agresivnim nastopom, kjer je prednjačil predvsem pevec Tommi, ki ga je bilo zelo težko slediti po odru, vsi ostali pa niso ostajali nič dolžni, še posebej kitarista sta pokazala kar veliko rutine v skupnem poziranju. Mogoče moti edino Tommijev imidž, ki ga nekako težko vključimo v tovrstni band, ampak od njega ni čutiti, da bi se počutil na napačnem mestu. Komadi s prvenca ter dva komada iz predhodnih EP-jev so nam močno skrajšali predvidenih 45 minut, še posebej sta ogrela naslovni komad novega albuma in uvodni The Blood In Your Hands. Uspel nastop in upamo, da jih bomo čimprej ponovno videli vsaj kot predskupino na kakšni od evropskih turnej.
Po dveh metal napadih smo morali preklopiti možgane spet na stare legende. Priča bomo nastopu dveh bivših Rainbow vokalistov, ki sta letos združila moči z večinoma finskimi glasbeniki za kratko festivalsko turnejo. To sta Graham Bonnet, ki je pri Rainbow zamenjal R.J.Dia leta 1979 in sodeloval pri plošči Down To Earth, ter Joe Lynn Turner, naslednji in zadnji Rainbow pevec, če ne štejemo modernih Rainbow, ki jih je Ritchie Blackmoore obudil k življenju leta 1994.
Najprej je nastopil Graham Bonnet v beli poletni obleki, ki ni dajala občutka, da bomo slišali rock legendo. No, sivolasi gentleman je takoj dokazal, da v njemu še vedno tiči rock duša. Gospod je bil na odru zelo aktiven, koketiral je z občinstvom in ostalimi glasbeniki, predvsem pa zelo samozavestno kričal, kot da je obseden. Kvaliteta vokala je seveda v teh letih popustila, vendar je še vedno čutiti zakaj je postal in ostal rock legenda. V set listi smo seveda slišali predvsem pesmi z njegovega edinega Rainbow albuma in po en komad iz obdobja z MSG (z albuma Assault Attack) ter Alcatrazz (God Bless Video). Med Rainbow programom smo seveda najbolj pričakovali Since You've Been Gone in to tudi dobili, kar je omogočilo tudi nam, ne ravno fanom, prepevanje ob refrenu. Spremljevalna skupina je res kvalitetno odigrala vse komade, kot da se ne bi zbrali le za tokratno priložnost. Nagrado v poziranju dobi basist Jay Lewis, nagrado za privlačen nastop back vokalistki Päivi Lepistö in Miina Mikkonen iz finske tehnopop zasedbe Movetron in nagrado za najbolj Rainbow izgled klaviaturist Pate Kivinen.
Po pol ure se je Graham poslovil in na oder je prišlo njegovo vizualno nasprotje, Joe Lynn Turner. Mali mož je bil popolnoma v črnem, celo z usnjenimi rokavicami in ponetano zapestnico. Tudi vmes je bil Joe pravo nasprotje, z zelo kontroliranim in še vedno dobro zvenečim vokalom, ter umirjenim in bolj rockersko pozerskim nastopom. Tudi pri njem smo upravičeno pričakovali največji Rainbow hit iz njegovega obdobja, I Surrender. Poleg tega smo bili deležni hitrega pregleda vseh treh albomov Rainbow, pri katerih je sodeloval s komadi kot so: Can't Happen Here, Street Of Dreams, Spotlight Kid, … Za popestritev še Perfect Strangers iz obdobja Deep Purple, čeprav Joe pri tem komadu osebno ni sodeloval. Za konec pa še skupni nastop obeh vokalistov, ki sta skupaj napovedala, da bosta zapela komad iz obdobja najboljšega in najbolj legendarnega Rainbow vokalista (Ronnie, seveda). Long Live Rock 'n'roll nam je bil seveda zelo znan in prijeten zaključek druženja.
Ta zadnji dan je očitno res dan popolnih nasprotij. Na malem odru skupina KYPCK, ki očitno največ svoje energije vlaga v edinstven in prepoznaven imidž, glasba pa je mogoče šele na drugem mestu. Njihov slog glasbe je zelo težko definirati, sami pa ga opisujejo kot »Fast Russian Doom Metal from Finland«. Skupina igra dejansko ultra počasen doom, zanimivo pa je da so besedila v ruščini in tudi tematika je povezana s sovjetsko-ruskimi vsebinami. Estetsko sicer niso najbolj izvirni, saj furajo standardni študentski »che« stil, kvazi vojaške srajce in hlače, okrašene z rdečimi zvezdami in raznimi sovjetsko inspiriranimi našitki ali priponkami. No tudi ime skupine je zapisano v cirilici in pomeni enostavno Kursk, ki ga poznamo po istoimenski bivši podmornici ali manjšem ruskem mestu. Ekipa je tudi zelo pestra. Vokalist Errki Seppänen je delal na finski ambasadi v Moskvi in tako prišel do znanja ruščine, basist Jaakko Yla-Ratio opozarja nase z bas kitaro z le eno struno, kitarist Sami Lopakka (bivši kitarist legendarnih Sentenced) ima kitaro v stilu avtomatske puške kalašnikov in bobnar Hiili Hiilesmaa ima bobne z veliko rdečo zvezdo na basu. Torej imamo pred sabo v popolnost načrtovano celostno podobo skupine z dokaj posebno glasbo, ki povzroči občutke nepopisne sreče le pravim doom fanom. Vsem ostalim pa je zanimiv predvsem skupni vtis vseh dejavnikov. Letos so izdali prvenec Cherno, ki je predstavljal osnovni nabor izvajanih pesmi in kljub naštetim dejstvom so kar poslušljivi. Predvsem lahko izpostavimo pesem Stalingrad in odlično priredbo War Pigs v KYPCK stilu. Kakorkoli, skupina s svojo založbo napada tudi evropski trg in glede na trenutni val nostalgije po starih hladnih časih, bi jim mogoče lahko celo uspelo.
Končno še zadnji pravi metalski vrhunec festivala. Na velikem odru se pripravlja nastop domačinov Amorphis z dolgoletno mednarodno kariero. Moram priznati, da so se po prihodu Tomija Joutsena in zadnjih dveh albumih na moji top lestvici prebili v zgornji del prve lige. Tomijeva karizma, njegov vokal, hitri prehodi iz growlov v čiste dele in eksplozivna zmes stilov metala je Amorphis res naredila za enega najatraktivnejših bandov v tem trenutku. V tem stilu tudi sam nastop. Za začetek dva komada z aktualnega albuma Silent Waters, kjer skoraj ni možno izpostaviti manjvredne pesmi. Tomi v enkratni formi, pozira, komunicira in dominira dogajanje z neverjetno energijo. Esa Holopainen (edini ustanovni član skupine poleg kitarista Tomija Koivusaarija) mu iz ozadja s svojo rutino ponuja vso podporo in le dodaja k občutku, da je vse na svojem mestu. Spet se ponavlja občutek, da finski frontmani delujejo bolj sproščeni in odprti do publike, ko z njo komunicirajo v svojem jeziku. Spet škoda, da ne razumemo prav nič. V nadaljevanju so Amorphis s po vsaj eno skladbo predstavili vse albume razen prvenca in Far From The Sun. Sploh Into Hiding in The Castaway s Tales From The Thousand Lakes pri tistih pravih fanih sprožita val navdušenja. Finci so že itak svojim junakom namenili veliko pozornosti, saj jih zelo spoštujejo, predvsem kot enega prvih bandov, ki se mu je uspelo prebiti v tujino. Skratka, energičen in popolnoma uspel nastop za Amorphis, ki bi jih lahko gledal vsaj enkrat na mesec. Tega ni mogel preprečiti niti edini krajši naliv v celem vikendu, ampak očitno so edino Amorpis sposobni priklicati boga bliska in groma.
Set lista: I Of Crimson Blood, Towards & Against, Against Widows, Into Hiding, Divinity, The Smoke, Silent Waters, Leaves Scar, Alone, My Kantele,Castaway, House Of Sleep
Mali oder se že počasi pripravlja na enoletni počitek, saj prihaja zadnja skupina, Masterstroke. Finski power metalci so morali stopiti v kar velike čevlje, saj nadomeščajo velike Saxon, ki so bili že potrjeni za letošnji festival, a so se kasneje le raje odločili za nastop na nemških festivalih Rock Im Park/Rock Am Ring. Masterstroke smo letos lahko spoznali že kot predskupino na turneji skupaj z Jon Oliva's Pain in Manticora, kjer so pustili bolj mešane občutke. Njihov melodični power metal je sicer tehnično dodelan, poslušljiv in energičen, vendar se človek težko znebi občutka, da niso ravno izumili kaj novega. Mogoče izstopajo le po enotnih nogometnih majicah, v katerih vedno nastopajo in to jih tudi ne bo daleč pripeljalo. Na Sauno so prišli le z enim albumom v prtljagi, to je lanski prvenec Sleep. Na prvi pogled so v živo sicer kar prepričali z dokaj nestatično in profesionalno predstavo. Pevec in kitarist Niko Rauhala opravlja svoje frontmanske dolžnosti zelo dobro in deluje, kot da bi imel za sabo že kakšen album več. Vseeno pa vse, kar so pokazali na odru, deluje nekam spolirano in preveč čisto, da ne bi delovalo že malo naštudirano. Nekateri komadi so seveda šli kar dobro v ušesa, sploh Killing Creatures in Turn Away, vendar publika tega ni nagradila s kakšno številčno prisotnostjo za zadnji band na malem odru, saj se je večina odločila za odhod proti pivu ali glavnem odru. Fantje so imeli še en problem, podarjen jim je bil enourni playtime, a le deset komadov programa, tako da smo dobili pred zadnjim headlinerjem velikodušnih petnajst minut prostega časa.
Letošnja tendenca festivala proti starejšim rock in metal legendam se še ni končala. Pred nami je še zadnja skupina, Whitesnake. Za nas, ki smo v osemdesetih v realnem času doživljali njihov prehod iz blues rocka v bolj popularne hard rock/pop metal vode so in ostajajo večne legende, ki jih je vedno lepo videti. Še posebej, če David Coverdale okrog sebe zbere tako kvalitetno skupno in on sam iz naftalina potegne svoje večne poze. Od njihovega nastopa v Ljubljani se je zgodilo nekaj novih stvari, Whitesnake so izdali odličen album Good To Be Bad in na žalost so zamenjali bobnarja Tommyja Aldridgea z malo bolj neznanim Chrisom Frazierjem. Prostor pred odrom se je kar dobro napolnil, vendar je nedelja pritegnila malo manj ljudi kot sobota, tako da lahko govorimo o kakih 7-8 tisoč obiskovalcih. Že od daleč se je videl na odru orjaški Whitesnake napis, drugače pa scena kot ponavadi pri Kačah precej asketska. Mladim dekletom v prvih vrstah očitno ni bilo dosti mar Davidovih 56 let, saj so se histerični kriki kar stopnjevali do končnega prihoda legende na oder. Coverdalova prisotnost na odru je pač kot vedno posrkala nase vse poglede, saj gospod od daleč deluje mladostno in dinamično kot v najboljših letih, tudi spogledovanje s (predvsem žensko) publiko še vedno perfektno obvlada. Le od blizu je seveda videti, da so leta vzela svoj davek. Gremo še malo h glasbi. Prvi komad je bil kar uvodni novega albuma Best Years, ki je zvenel zelo polno in tipično Whitesnake, to pa je potrdil tudi buren odziv publike. Vsega skupaj je ekipa odigrala pet novih pesmi, od bolj udarnih Good To Be Bad in Lay Down Your Love (ki ima potencial nove himne) ter umirjeni All I Want All I Need in A Fool In Love Again. Vse so se odlično vklopile v set listo in v bistvu nismo pogrešali starejših komadov, ki so zaradi novejših izpadli iz programa. Seveda smo bili deležni tudi hitov, kot so Fool For Your Lovin' in Is This Love, ko so gospod Snake le potrebovali malo pavze. Odlični Doug Aldrich je imel čast odigrati prvi solo, kmalu za njim pa tudi Chris Frazier na bobnih, ki se po prikazanem le ne more meriti s svojim predhodnikom. Solidno, ampak nič pretresljivega. David je medtem vzel zalet za paket štirih komadov do hita Here I Go Again, ki je seveda zbudil še zadnje omamljene Fince in na žalost zaključil uradni del. Po srednje energičnem, a uspešnem zahtevanju dodatka, je skupina le prišla nazaj, David se je s publiko spustil v kratko debato o tem ali tukaj sonce nikoli ne zaide in še zaključek z In The Still Of The Night ter Deep Purple medleyem Burn/Stormbringer. Kot vedno ob zadnji oživitvi Whitesnake, zelo uspešen in zabaven nastop s celo nadpovprečno dobro razpoloženim Coverdalom, ki je stalno komuniciral s publiko jo gnal iz pesmi v pesem.
Set lista: Best Years, Fool For Your Lovin', Good To Be Bad, All I Want, All I Need, Love Ain't No Stranger, Lay Down Your Love, Is This Love, guitar solo, A Fool In Love Again, drum solo, Ain't Gonna Cry No More, Ain't No Love In The Heart Of The City, Give Me All Your Love, Here I Go Again; In the Still Of The Night, Burn/Stormbringer
Še zaključna beseda. Sauna Open Air 2008 je uspešno končan. Letošnji bandi so ponujali dobro mešanico starih legend, aktualnih atrakcij in prav gotovo kakšne bodoče zvezdnike evropske metal scene. Ne vem zakaj, ampak festival v Tampereju je eden najprijetnejših zame - mogoče zato, ker je najmanj naporen, ker je vse perfektno organizirano, ker petintridesetletniki še vedno nismo med najstarejšimi obiskovalci, ker se nikoli ne znoči, ker se dogajajo odlični after partyji v mestu... Škoda le, da ni bilo malo več ekstremnejših skupin, ampak mogoče naslednje leto.

Gregor Deželak
SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija