Scepsis / Inciter / Sagaris (10.1.2008)

Metal sekcija v Krškem je takoj zagrabila kozla za roge in odločila nizkim temperaturam navkljub organizirati METAL dogodek, kot se šika. Trije bandi so zagarantirali visoko število udeležencev tega postnovoletnega dogodka, zanimivo pa je, da se je metalcev in metalk nabralo z vseh vetrov. Prav super je bilo videti toliko različnih ljudi v Krškem.
Koncert so odprli koroški Scepsis, ki so cover in hkrati tribute band. Nimajo niti enega avtorskega komada, saj le-te ustvarjajo v svojih matičnih bandih, torej Wartune in Thraw. Iz vojnih viž sta prišla Ozi na kitari in Tilen na vokalu/basu, medtem ko sta iz Thraw prišla Grump na bobnu in Mali Hudrap na kitari. Skupaj tvorijo močno silo, ki odigra priredbe izredno blizu originalom, obvlada širok spekter stilov (škoda, da niso igrali še kakega black metala in Manuer priredbice, to bi bilo vrhunsko) in posveča komad za komadom vsem, ki so metalci, brez da bi pri tem kakorkoli smrdeli na kliše. Korošci so oder prevzeli s samozavestjo, ki jo poznajo samo tisti, ki stvar obvladajo do obisti in kljub temu, da Tilen zaradi težkega jezika (he was known as Drunk Schuldiner, hehe) ni imel najboljše komunikacije na svetu, je bil program izveden le z manjšimi spodrsljaji (mošt is to blame) in v vsej svoji (pre)dolžini so Scepsis bili zame band večera. Odprli so alkoholokaust in mošt pit z začetnim delom komada Forbidden Evil, preskočili v Panterin Domination (natančneje v konec le-tega) in nato na moje popolno presenečenje uničili plac do konca s pomočjo komada Arise. Mater, kakšno igranje. Šuuuus. Folk je norel do konca, letel je švic, lasje in seveda dišalo je po jabolčnem žganju in poceni pivu. Pozabil sem na reportersko profesionalnost in si lomil vrat še na Territory ter odlični Inner Self, kjer je Tilen užgal old-school Max Cabalero vokal kot v davnih osemdesetih. Presenečenje večera je bil organizatorju Pipiju posvečen komad Twisted Truth od Pestilence, odigran vrhunsko. Kdaj ste nazadnje slišali Twisted Truth v živo? Nikoli? You betcha!!! Korošci ne bi bili Korošci, če ne bi opalili peklenskega thrasha: cover od VioLence (svet v svetu), Testament (zdaj gre-mo pit, preko zida (gostilne)) ter seveda Thraw s Smodijem na še bolj pijanem vokalu kot gostu večera, hehe. Igrali so še A New Level od Pantere (mega) ter nato popolnoma blesteli s priredbami od Death (Spirit Kraša je bil majestično odigran, Grump se je tu izkazal kot eden najboljših bobnarjev v Sloveniji). Priredba od Wartune je budila željo po ponovnem ogledu tega outfita, The Filosofem na koncu pa je bil že znak, da od mošta infested pobje morajo iti dol. In to je samo majhen delček vtisa, ki so ga pustili na vseh nas. Odlično odlično in še enkrat (!), odlično!!!
Po zibajoči pavzi so nastopili zagrebški neo-thrasherji Inciter, ki so svoj posel opravili odlično. Kljub temu, da njih thrash meni ni najbolj povšeči, se je izkazalo, da je večina folka bilo tam prav zaradi njih (ve se, gre se). Novi bobnar, novi in stari komadi, super zvok, totalna energija in vsaj ena priredba od Metallice (Fade To Black), Inciter so ga žgali, kot se spodobi. Band je živ, kljub temu, da je pevcu maca popapala jezik in je tako dobro moderiral dogajanje na odru, kot to počne kip na Oktoberfestu, a vseeno je to le manjši minus. Morda so bili predolgi, a nič ne de. Fantje obvladajo svoj machineheadovski/metallica itd. thrash, kljub na trenutke motečim vokalom, ki večino besed končajo v slogu upoštevanja zakona odprtega zloga (primer. "beseda-eaaaaaaa) in ob katerih si želiš, da bi James Hetfield umrl od ciroze jeter, ko je bil na vrhuncu z grlom tam konec osemdesetih. Solaže so bile kot vroč nož skozi puter, riffi peklenski in vojaško strumno odpičeni, bobni pa kot invazija starih thrasherjev ob razprodajah majic Forbidden ali pa Recipients of Death. Škoda, da kljub vsej profesionalnosti in odličnosti Inciter s seboj niso imeli niti enega CD-ja.
Oder so tik pred zdajci zasedli brežiški Sagaris, ki so dobili ime po dvorezni sekiri in vsaj več ne spominja na laboda ali ustnice (labris = labialis = labodis). Kljub temu, da so fantje zagreti bolj kot devičniki v ameriških filmih, ki se jim ponuja vroča deklina na pladnju, je njihov metal malce nadležen. Vse skupaj je toliko finsko in spominja na Children Of Bodom/Wintersun/Ensiferum, ampak s tistim čudnim zvokom, brutalnim, a enoličnim vokalom, zoprnimi klaviaturami, pretihim (čeprav kvalitetnim) basom, glasnimi, a malce preveč monotonimi bobni, Sagaris sploh ne pridejo do izraza. Včasih so se mi zdeli nekako ... bolj dinamični. Tudi Šubic na ritem kitari s svojo minimalno dozo poziranja jih ne rešuje, pa tudi kot Toše izgledajoči klaviaturist Sami ni ravno v pomoč, saj tiste linije izpadejo čisto odveč. Where did all the metal in their music go? Najboljša stvar je bila priredba od Abbe, Gimigimigimi (narobe napisano, but fuck it), pri kateri je dejansko pela (in ne lajala kot Luxy) Tina iz Infidie. Jozos. Vmesni del je bil nenavaden, ko je Luxy kar dobro odigral Bacha ali Beethovna, ampak je izpadlo vse skupaj kot šolski solo nastop, pa še predolgo in nadležno je bilo. Fantje, na dobri poti ste, a treba bo delat.
Stvar se je zaključila z mirnim odhodom udeležencev, razen Korošcev, ki so z alkoholom prepojeni z nami debatirali pozno v noč. Vsaka čast njih oboževalcu, ki je spal v črni katrci, ki jo je grel edino logo Thraw na haubi. Se vidimo!

Ivan