Od našega hrvaškega dopisnika – 2. del
Pot Zagreb–Budimpešta sem v dobri družbi prepotoval kar z avtomobilom, to pa je bil pravzaprav najenostavnejši del mojega enotedenskega potovanja.
Scorpions, eden najboljših heavy metal bandov vseh časov in definitivno ena največjih koncertnih atrakcij, so razglasili, da bo album Sting In The Tail zadnji v njihovi »stoletni« karieri, spremljala pa ga bo večletna (poslovilna) koncertna turneja. Eden od postankov te dolge turneje, naslovljene Get Your Sting & Blackout, je pristal v Budimpešti, natančneje v največji mestni dvorani, »state of the art« areni Laszla Pappa. Ker mi ni uspelo dobiti novinarske akreditacije, sem takoj po prihodu odhitel do blagajne in z žalostjo ugotovil, da je ostalo na razpolago le še nekaj vstopnic, pa še to sedišč. Metal in sedenje za moje pojme sicer nikakor ne spadata skupaj, a v tistem trenutku sem bil pripravljen sprejeti karkoli, da le pridem v dvorano. Kot zanimivost lahko omenim, da se je na nekaterih koncertih, ki sem si jih ogledal na tej lokaciji (KISS, Ozzy), kar trlo prodajalcev vstopnic na črno in tistih, ki na koncert niso mogli, pa so jih zato prodajali pod ceno. Tokrat pa ne enih ne drugih, verjetno zaradi velikega števila redarjev, ki so nadzorovali celotno področje okoli dvorane.
Glede na dolgo pot, ki je bila še pred mano, sem bil nadvse vesel, da Scorpions niso imeli predskupine. Koncert se je začel ob 21h s skladbo Sting In The Tail z istoimenskega novega albuma, ki je najavljal začetek invazije nemškega heavy metala, s katerim so Scorpions tekom nastopa naravnost osvojili glasbe lačne Madžare (in ostale obiskovalce iz bivše Avstro-Ogrske).
Čeprav je skupina na odru dala vse od sebe, moram priznati, da me je tokrat motilo kar nekaj stvari. Odkar sem jih prvič videl davnega leta 1990, so se v moji glavi zapisali in z vsakim naslednjim koncertom dodatno utrdili kot sinonim za vrhunski koncertni zvok. V Budimpešti pa so na tem področju razočarali. Ne morem ravno trditi, da je bil zvok slab, a vsekakor ni bil niti senca tistega, česar sem bil na koncertu Scorpions vajen. Sam oder pa je povsem druga stvar. Poleg zvoka predstavlja dotični band tudi sopomenko za strokovno dodelano, finančno podkrepljeno, pompozno produkcijo z vrhunskim light showom, hidravličnimi rampami in raznovrstnimi drugimi igračkami, tokrat pa so v ozadju odru dominirali velikanski zasloni, kar je po eni strani škoda, saj vse to neokusno bleščanje preusmerja pozornost stran od nastopajočih. Odveč so se mi zdele tudi neke brezzvezne »pirovske« gajbe okoli bobnov, po katerih so med nastopom plezali člani banda. Na žalost ima koncert še eno, in sicer zelo črno točko, pravzaprav kar brezno, iz katerega se je bilo kasneje težko izvleči. To je bobnarski solo. Moram reči, da je na tem mestu dotični bobnar James Kottak v mojih očeh uradno prevzel titulo najbolj nadležne osebe v metalu (vzel jo je Tommyju Leeju, »show me your tits« bobnarju iz Mötley Crüe). Že celo življenje se borim proti nesmiselnim, nepotrebnim in neskončno dolgočasnim solažam (ne glede na inštrument), a dotični tolkalni solo in njegova izvedba sta bila nekaj najhujšega, kar je v metalu moč doživeti.
Pod črto je bil to precej soliden koncert enega mojih najljubših bandov, enega tistih, ki bi jih lahko gledal vsak dan (in takih bandov je malo), a v primerjavi z vsemi ostalimi koncerti Scorpions, ki sem si jih ogledal, je bil daleč najslabši (pa čeprav še vedno ne slab!).
Setlista Scorpions: Sting In The Tail, Make It Real, Bad Boys Running Wild, The Zoo, Coast To Coast, Loving You Sunday Morning, The Best Is Yet To Come, Acoustic: Send Me An Angel, Holiday, Raised On Rock, Tease Me Please Me, Dynamite, Kottak Attack (solo na bobnih), Blackout, Six String Sting (solo na kitari), Big City Nights, Still Loving You, Wind Of Change, Rock You Like A Hurricane.
Prevod: Gorjanec
