Scorpions / Beyond the Black

Čeprav moj spomin ni vedno najboljši, še vedno dobro pomnim začetek leta 2010, ko so Scorpions (verjetno ne prvič) napovedali poslovilno turnejo. Kot smo navajeni pri njihovih sovrstnikih (ja KISS, Judas Priest, AC/DC in podobni, vas gledam!), upokojitev ni dolgo trajala in band se je kmalu vrnil v studio in nadaljeval koncertne aktivnosti. Prevrtimo dogajanje pol desetletja naprej in pred nami je napoved turneje ob petdeseti obletnici ustanovitve banda. Da, prav ste prebrali – petdeset let (50.-) delovanja! OK, roko na srce, od ustanovitve do izida prvega albuma je minilo nekaj let, a to ne zmanjšuje teže dejstvu, da je skupina na sceni pol stoletja.
Take obletnice so res nekaj izjemnega in kljub temu, da stari prdci (pre)pogosto s svojim vztrajanjem na odru odžirajo prostor mlajšim generacijam, se take priložnosti ne izpusti. Koncert v münchenski dvorani Olympiahalle so otvorili Beyond the Black. Gre za mlado nemško »symphonic metal« skupino, ki je nastala pred dvema letoma in do zdaj izdala dva albuma. Pet odigranih skladb je bilo avtorskih, band pa je (kot že večkrat prej) v setlisto vključil še balado Love Me Forever skupine Motörhead. Z oceno »kratko, a sladko« lahko ocenim ne le dobre pol ure trajajočega nastopa seksteta, ampak tudi pevko Jennifer Haben, a kaj več od par vljudnostnih aplavzov zasedba ni požela. Razumljivo - publika, ki je »na prst« štela malce več kot pol ducata tisoč sivih glav, je prišla na koncert zaradi banda iz popolnoma druge ere.
Po daljšem premoru je petnajst minut čez deveto napočil težko pričakovani trenutek. Ob zvoku siren, ki opozarjajo na nevarnost zračnega napada, je padel zastor in za njim so stali kitarist Rudolf Schenker, vokalist Klaus Meine, kitarist Matthias Jabs, basist Paweł Mąciwoda-Jastrzębski, nad njimi pa je za bobni sedel James Kottak. Peterica, ki zadnjih dvajset let tvori skupino Scorpions, je takoj udarila z Going Out With a Bang, uvodno skladbo lani izdanega albuma Return to Forever. Čist, razločen, skoraj perfekten zvok, ki je iz zvočnikov zadonel takoj ob prvem taktu komada, je bil prvo pozitivno presenečenje večera. Bravo! Manj pohval si zasluži mlačen odziv občinstva, ki očitno ne pozna novejšega materiala banda. Na srečo je dva komada trajajoč povratek na album Animal Magnetism prebudil živalsko stran in poskrbel za več energije pod odrom.
Prvi počitek za glasilke - instrumental Coast to Coast, med katerim je Klaus poprijel za tretjo kitaro, nas je popeljal v sedemdeseta leta in popotovanje se je, podkrepljeno s psihedelično grafiko v ozadju, nadaljevalo še v prvem medleyju večera. Svežemu komadu We Built This House je sledil kitarski »solo« Delicate Dance, za njim pa je bil na vrsti drugi medley, ki ga je zaključil v celoti izveden komad Send Me an Angel z njihovega komercialno najbolj uspešnega albuma Crazy World. Ob omembi slednjega ne moremo mimo Wind of Change. Single, prodan v več kot štirinajst milijonih izvodov, je bil na vrsti za njim. Verjetno ni potrebno omenjati, da je bil za večino dvorane to vrhunec večera, kar se je pokazalo po sodelovanju – med kupom dvignjenih telefonov se je na trenutke celo zasvetil plamen vžigalnikov.
Koncert se je prevesil v drugo polovico in kmalu je nastopil čas za krajši instrumentalni vložek ter bobnarski solo, v katerem je visoko nad oder dvignjeni James poleg hrbtne tetovaže »rock & roll forever« pokazal tudi kanček posluha za petje. Sicer nisem pristaš solo vložkov na koncertih, ker so v 99 odstotkih čisto odvečno preseravanje posameznikov, a če se starost članov bliža sedemdesetim letom, turneja pa traja že skoraj celo leto, so taki odmori na mestu. Sploh, če jim sledi šus v podobi komada Blackout.
Big City Nights je bil zadnji komad rednega dela, skupina pa se ni dolgo pustila prepričevati in na vrsti je bil »Zugabe«. Večer sta zaključila še dva komada z albuma Love at First Sting – Still Loving You in Rock You Like a Hurricane.
Če je že omenjeni zvok prvo presenečenje večera, je bilo drugo prav gotovo kakovost izvedbe. Band takega kova sicer nikoli ne bi smel zveneti zares slabo, a ravno taka kilometrina se zasedbam začne prepogosto kazati v negativnem smislu. Škorpijoni so trenutno res v odlični formi in nič ne kaže, da so pripravljeni menjati glasbila za bergle in oder za dom ostarelih. »Here I am, Rock You Like a Hurricane!«