Sinister / Grimness 69 / Scaffold

Hell, yeah! Ali veste, da sem se najbolj veselil koncerta death metal norcev Scaffold? Mislim, da nisem bil edini in sodeč po tem, kako je potekal večer, je bilo moje veselje več kot upravičeno. Ne glede na to, da so Sinister spet prišli v Slovenijo in se jih vedno splača pogledati, ker so resnične death metal legende, sem bil resnično »napsihiran« predvsem zaradi novega pevca Scaffold, Anžeta »Demšija« Demšarja. Boys and girls, there is a devil out there and his name is Demši!
Torej, preden vas razžene v stilu tretjega komada Exhumed na plošči Gore Metal, se bom kar spravil k poslu. Where are my tools of the trade? Oh, here they are (dotični pisatelj vzame trohnečo žago in začne obdukcijo). Že pogled na oder je bil nekaj posebnega. Čeprav se mi zdi, da Scaffold z veličino zastave močno pretiravajo in ne vem, koliko udarim mimo ob takem predmetu, ki mi nekako vzbuja vonj po megalomaniji, ampak že to bi lahko videl kot znak dveh stvari: da so Scaffold bili kralji odra in da so kralji death metala v Sloveniji (mislim pa, da se lahko brez zadrege primerjajo s kakšnim death metalom svetovnega kalibra). Boben (ki ni pripadal Robiju, prav tako ne činele) je bil naslada vsakega tolkalca – milijon činel. Wow! Cel kup boksov, morbidna atmosfera s premalo ljudi za tak koncert in Scaffold na odru. Res je, da se vsi večinoma slinimo ob Robiju in njegovem bobnanju (z razlogom), ampak ko je gorenjski fante prijel mikrofon v roko in zakrulil tako, da so se mi usta raztegnila v manijaški nasmeh, je vsega bilo konec! Zakon! Demši po karizmi in živosti toliko še ne presega vikinga Drolca, ampak ko zakruli, pozabiš na vse. Mater, od kod tem tipu tak vokal? Pa ne govorim o tistem nekem prašičjem kruljenju, ki je postalo »pathetic excuse« za brutalnost, ampak tako jasno. Direktna vzporednica: Mike Hrubovcak (Vile/Monstrosity). Ampak nič screamov, samo kruljačina do konca. Iz komada v komad so Scaffold kazali, da se en koncert na leto vseeno splača čakati. Fantje, povečajte kilometrino in zapolnite urnik! Takoj! Demši je postopno vse bolj dominiral odru, medtem ko so simptomi bolezni – kitarista Aljo in Maček, basist Tedi in »druminator« Robi – ubijali s svojo učbeniško natančno izvedbo ameriškega modernega »speedblasting« death metala. Za nekoga, ki igra na tuj set s cel kup tujih činel, se je Robi znašel kot raca v vodi. Njegovo igranje je fenomenalno. Čeprav je »biksal« priredbo Rapture od Morbid Angel, je pri avtorskih komadih pokazal, kaj je točnost, glasnost, hitrost in brutalnost. Kot bi gledal kogarkoli s www.sickdrummer.com! Robi dobro pozna svoj death metal. Aljo in Maček sta imela super zvok, ki se je kazal predvsem pri solažah, medtem ko že riffi, ki spominjajo na vse, čemur v death metalu pravimo »zakon«, uničujejo vse, kar miruje. Ob tem bandu moraš noreti ali pa si ne zaslužiš živeti. Basist Tedi tudi ni bil zaman tam, saj je s svojimi »ubil te bom« facami kazal, da subsonični masaker še vedno ima efekta. There were many corpses that day... Lahko bi rekel, da je bilo perfektno, ampak ker je perfekten le Bob iz Immolation, bom v teglovski maniri našel malce minusov. Edino to – komadi so vsi zgrajeni več ali manj na isti bazi in so predvidljivi precej - ampak koga briga, če zveni tako dobro. Scaffold popolna zmaga, Demši pa si zasluži aplavz ne samo zaradi živalskega nastopa, ampak tudi zaradi izjave pri komadu Aggression Conceived, da govori pesem o nasilju nad ženskami, ki pa ga oni ne podpirajo. Take that, fake macho porno grinders, ha, ha!
Nadaljevali so Italijani Grimness 69, ki imajo z death metalom toliko zveze kot jaz s profesionalno atletiko, disciplina tek na 600 metrov čez ovire za krožnik blejske kremšnite. Užas. Imeli so še večjo zastavo kot Scaffold, za katero pa sem samo upal, da se bo odpela in padla ter jih zakrila. Na žalost moje umske moči ne dosežejo stopnje »O-Big-One-Kebabija« in so Italijani tako lepo morili celih štirideset minut. Jozos! Nisem jih gledal v celoti, ampak lahko predstavim dejstvo, da verjetno nikomur ni bilo važno, kateri komad so igrali oziroma da so sploh igrali. Gre za nek kvazi grind najbolj poceni vrste. Riffi so tipična distorzirana zmešnjava v treh riffih na komad, ki se občasno in neuspešno spogleduje z black metalom. Strukture komadov so zato še bolj predvidljive in vse norenje kitarista ne pomaga. Če hočem dobre italijanske grind riffe, grem šopat Cripple Bastards! Pevec je v stilu Giulija The Bastarda kričal kot zmešan. Totalni manijak z ragbijaškimi mažami pod očmi. Jebeš pa vso jezo in razočaranje v njegovem glasu, če tip ni sposoben niti kančka karizme in nima niti malo komunikacije s publiko. V bistvu ves band izgleda kot skupek štirih tipov, ki niso niti med seboj sposobni odpreti ust, kaj šele narediti pravo grind mineštro. Basistov multistrunec gor al' dol, zakaj pri taki glasbi sploh potrebuješ tak bas? In stojiš na mestu? Kot ga sploh ne bi bilo, saj tisto »čebelarjenje« s kitaro ni potrebovalo podlage. Edina svetla točka je bobnar, ki – in tu mu dam spoštovanje – igra dve pedali in blaste z desno nogo, ki je od kolena navzdol umetna. Živ primer dejstva, da če nekaj hočeš, lahko to tudi dosežeš. Tip je precej zanimiv z različnimi ritmi, ampak kaj, ko tolče tako tiho, da je joj, band za njimi pa je neopisljivo dolgočasen. In vse to sem lahko videl v manj kot desetih minutah, pa si mislite svoje, he, he.
Sinister, tretjič v Sloveniji in po mojem mnenju je bil tole najbolj povprečen koncert kadarkoli. Ne razumite me narobe, fantje so ga sekali, kot se za Sinister spodobi (predvsem basist Bas in bobnar Paul), ampak določene stvari je treba napisati. Najprej je to bila set lista, ki sem jo lani že lahko gledal dva dni zapored. Izbor komadov ni slab, razen mogoče Man Down, ki je predolg in malce vse bolj zamori. Ampak standardno do konca: Barbaric Order, Epoch Of Denial, To Megatherion, Bleeding Towards The Meggido, Into The Forgotten, Enslave The Weak, Sadistic Content, plus novi Afterburner (mega zakon!), The Grey Massacre (fantje, vi ste za ožen't), Altruistic Suicide in Man Down, seveda ne v tem vrstnem redu. Določene komade je res super slišati, ampak Sinister imajo pod pasom že sedem plošč, tak da bi lahko naštudirali kaj drugega. Naslednja tarča je Aadova žal ne precej živahna odrska prisotnost in nejasen vokal. Še vedno seka brutalno, kot se šika, ampak ko pred tem vidiš Franka Mullena iz Suffocation, se ti standardi malce zvišajo. Death metal vokalisti morajo biti živali, ne pa stati na mestu, tu pa tam smešno zavrteti glavo in med komadi biti tiho. Res je, da je hotel, da Slovenci malo več norijo, ampak menim, da živ band pripomore k norenju folka in obratno. Posebej pa ima pomembno vlogo frontman. Problem je delal tudi zvok kitare, ki je bil jasen, ampak je manjkala masivnost, h kateri bi verjetno pripomogla še ena kitara. Plus, in to je obvezno, če se pri soliranju s hrbtom obrneš proti folku pričakuj, da bo med njim in teboj nastala neka distanca (taisti tip je namreč zelo kul in se med komadi non stop zajebava, igra pa tudi super). Neverbalna komunikacija pač. Basist Bas je popravil vtis celotnega banda – gledanje igranja tega blondinca je paša za oči, pa tudi zvok mu je šel na roko. Posebej pri Sadistic Content je blestel. Bobnar Paul je izredno dober, ampak ne doseže Robijeve glasnosti. Kljub temu je bil Paul neusmiljen in kljub očitnem zajebu (tudi on je pač človek) se je izkazal za pravega norca in mojstra. Kljub pomanjkljivostim je Sinister še vedno zakon death metal band in za ogled koncerta mi niti najmanj žal. Joj, kako seka Enslaved The Weak.
Koncert je bil po intenzivnosti malce čudno konstruiran – najboljši vrstni red bi bil Grimness 69, Sinister, Scaffold. Vseeno pa je bilo fino videti Nizozemce in tistih nekaj ljudi, ki še cenijo dober death metal. Za Scaffold pa upam, da bodo že enkrat dokončno posneli ploščo in šli ven iz naše »kokoške«. Fantje, naslednje leto mora biti vaš CD na Unique Leader Records. Kolji!