Slayer / Anthrax

»Ko se odpravijo Slayer na turnejo, je obisk njihovega koncerta obvezen. Slayer so legende thrash metala, so eden od »Big 4« bandov, so neke vrste pionirji in avtorji največjih klasik (komadov in albumov) v svetu metal glasbe. In zato je ogled njihovega koncerta obvezen? Nujen za vsakega metalca? Niti pod točko razno! Zame je bil obisk koncerta obvezen zato, ker me njihova glasba spremlja že kar nekaj časa in mi je tako rekoč zlezla pod kožo. Ko človek tako ali drugače odrašča z neko določeno glasbo ali bolje rečeno z nekim določenim bandom, je obisk takšnega koncerta neka povsem drugačna izkušnja kot recimo ogled skupine v živo, ki velja za legendarno ali kultno ali ki je človeku zgolj »cool«. Ko ti kakšen band predstavlja esenco določenega žanra, je poslušanje njegove glasbe zmeraj prijetna izkušnja, spremljanje glasbe v živo pa prav poseben dogodek, ki zmeraj presega vse druge, saj se poslušalec v tisti eni ali dveh urah počuti prav posebno, pa čeprav k celotnemu vzdušju prispeva bore malo.«

Z zgornjimi besedami sem lani v novembru začel reportažo koncerta taiste dvojice, ki je takrat za krajši čas uvodoma prepustila oder še norveškim posebnežem Kvelertak. Tokrat je brutalnejša polovica od Big 4 torej nastopila sama, koncert pa se je zgodil v sosednji hrvaški prestolnici. Za ob pol devetih zvečer napovedan koncert se je pričel bolj ali manj točno, moje drugo srečanje z Anthrax pa sem izkoristil za manjši popravni izpit, saj jih prvič razen imensko sploh nisem poznal. No, v primeru banda s tako obsežno diskografijo seveda ni pričakovati, da postane človek v le nekaj mesecih strokovnjak zanjo, zato sem si v tem času uspel ustvariti le skromen vpogled v njegovo ustvarjanje. To mi je pomagalo le v toliko, da sem prepoznal in užival v dveh priredbah, Got the Time (Joe Jackson cover) in Antisocial (Trust cover), ki jo je zasedba predstavila že v prvi polovici nastopa. Rahel pankovski pridih komada Got the Time me je pritegnil k prvemu miganju večera, medtem ko je Antisocial dodobra sprostil sprednji del dvorane, kjer so se pred mešalno mizo nahajali najbolj vroči ljubitelje enega in drugega nastopajočega. V drugem »polčasu« so se Anthrax nato posvetili še aktualnemu albumu For All Kings, ki je bil izdan letos in med njihovimi fani zelo dobro sprejet. Med najnovejša Breathing Lightning in Evil Twin pa je band pomešal še komada Medusa in Indians in se tako še enkrat tekom večera vrnil trideset in več let v času nazaj, s čimer je na svoj račun prišel tisti najbolj sivi ali plešasti del sicer relativno stare publike – zanimivo, da je bil podmladek do dvajset let tokrat bolj skromno zastopan.
Setlista Anthrax: Intro (Impaled), Caught in a Mosh, Got the Time (Joe Jackson cover), Madhouse, Antisocial (Trust cover), Fight 'Em 'Til You Can't, Evil Twin, Medusa, Breathing Lightning, I'm the Man, Indians.

Pol ure kasneje in po zamenjavi zastave za odrom je napočil čas za nastop headlinerjev večera. Zastava s tremi različnimi Jezusi v dizajnu aktualnega ploščka je v kombinaciji s polokroglim stropom oziroma streho dajala vtis, da se nahajamo v kakšni katedrali, medtem ko je glasba pripovedovala povsem drugo zgodbo. Ta nam je vsem poznana, tako kot nam je poznana setlista iz hiše Slayer, ki se tekom let obiskovanja njihovih nastopov le sporadično spreminja. Ali kot je rekel kolega, ko smo šli na koncert: »Slayer igrajo zmeraj železni repertoar 15 komadov, ostalih pet pa spreminjajo.« V okviru sprememb je bil v sredo zagotovo največje presenečenje komad Fight till Death z albuma Show No Mercy, saj Slayer s tega albuma po navadi odigrajo le Black Magic. Skratka, presenečenje je uspelo, katedrala je bila zadovoljna. Manjše presenečenje, a vseeno v veliko zadovoljstvo je bil tudi komad God Send Death, ki so ga Slayer lani ponovno začeli predstavljati v živo. Vse ostalo je torej bila klasika, dobesedna klasika, ko pa je padla Jezusova zastava pa smo z Angel of Death vsi bili v mislih pri Jeffu Hannemanu, ki že – neverjetno, a je resnično res – tri leta preganja device v onostranstvu. Po slabi uri in pol najslajšega thrash metala smo se v soparni in od cigaretnega dima zatohli hali Zagrebškega velesejma poslovili od Kinga & Co. in se z nasmejanimi in zadovoljnimi obrazi odpravili proti domu.
Setlista Slayer: Intro (Delusions of Saviour), Repentless, Postmortem, Born of Fire, Disciple, God Send Death, War Ensemble, When the Stillness Comes, You Against You, Mandatory Suicide, Hate Worldwide, Dead Skin Mask, Fight Till Death, Pride in Prejudice, Take Control, Seasons in the Abyss, Hell Awaits, South of Heaven, Raining Blood, Black Magic, Angel of Death.