Suicidal Tendencies / Cruel Hand / Deafness By Noise

Novogoriška Mostovna nas letos razveseljuje bolj kot kdajkoli. Razlog? Pieffe Goes To Mostovna Summer 2012, oziroma začasno zaprtje sosednjega kluba, ki je svoje letošnje koncerte prenesel na našo stran meje. Po Obituary in Exodus so se tokrat ustavili thrash/HC/fuck off manijaki iz Venice (Kalifornija), Suicidal Tendencies. Ker je bila končna destinacija za večino slovenskih udeležencev precej oddaljena, smo bili priča nekaj karavanam iz vse države, med njimi tudi romarski Frogibus, ki se naslednjič nadeja večje udeležbe. Kot je že znano, je delež italijanskih gostov v tej dvorani vedno velik in tako je bilo tudi tokrat.
Malce po 21h je peščico izbrancev nagovorila hrvaška predskupina Deafness By Noise. Pobje s karizmatičnim potetovirancem na vokalu ružijo brezkompromisni hardcore, a njihovega šova ni naredila glasba, ampak frontmanovo potovanje po odru vertikalno in horizontalno s svetlobno hitrostjo. Na žalost je bil mikrofon nerazločen skozi celoten večer, tako da so se vmesni nagovori razgubili med nerazpoznavnimi zvočnimi valovi in ultra hitro hrvaščino. Bobnar je bil s svojim bornim setom postavljen pred ST-jeve, kjer pa se ni povsem znašel. Ata kitarist je kljub svojim očitnim letom odžagal kar igrivo, tudi njegove linije so vsebovale osvežujoče elemente, ki so prijetno začinili sicer monotone komade. Basist je bil poleg poskočnežev pravi posebnež, skozi ves koncert je stal pri miru in iz strani večinoma zdolgočaseno buljil v ostale člane banda. Upam, da je imel samo slab dan. Jasno je bilo, da danes ljudje niso prišli na lov za neslišano dobro glasbo, kar se je poznalo na obisku te predskupine. Spredaj dva fotografa, sredi dvorane ena vrsta in pred mešalko sem pa tja še kakšen radovednež.
Za njimi so na vrsto prišli Američani Cruel Hand, prav tako HC predstavniki, ki so usekali malce tršo in očitno bolj profesionalno zasnovano muziko. S prav tako odbitim frontmanom so ogreli že kar precejšnje število ljudi, ki pa so bolj ali manj statično spremljali band in se niso odzivali na pozive pevca, naj pridejo bližje in skačejo z odra. Dve kitari sta poskrbeli za nekoliko »bolj masten« zvok in sta vsakih nekaj komadov postregli s kakšnim manjšim solo vložkom. Bobnarja je doletela nekako enaka usoda kot predhodnika, a ta se je znašel nekoliko bolje.
Sledilo je dolgo, predolgo čakanje, številni vzkliki in žvižgi ga niso skrajšali. A naposled smo jih le dočakali tudi pri nas in dobro znani intro You Can't Bring Me Down je zadonel po sicer polni, a ne nagužvani dvorani Mostovne. Pridrvel je Mike in norišnica se je začela. Odprl se je HC pit, ki je sicer tekom koncerta nekoliko izgubil na intenzivnosti. Stage diverji so se pognali med podivjane fane, čupavci so zavrteli glave, grla so se hitro ogrela med dobro znanim refrenom, ki so nam ga na back vokalih pomagali peti prav vsi člani banda. Intenzivnost se je stopnjevala skozi Ain't Gonna Take It Institutionalized, ki zaradi prej omenjenih slabih mikrofonov ni prišel toliko do izraza, čeprav je Cyco Miko vse povedal s telesom. Po kratki napovedi je sledil Trip At The Brain, ki je med publiko povzročil pravi kaos, ljudje so leteli gori, doli, naokoli, a nihče iz publike se pač ni mogel meriti s stoječo sekcijo banda. Ti so se kljub majhnemu odru in velikosti basista ter njegovega instrumenta menjavali, zbijali in obračali. Kdor je ob pogledu na oder ostal ravnodušen, definitivno ni bil na istem koncertu. Sledil je daljši govor, ki pa sem ga zaradi 4x forward hitrosti govorjenja, idiotskih in naravnost nespoštljivih Italijanov, ki so se drli »Parla italiano!« (govori italijansko), razumel bolj malo. V glavnem je bila to kritika uveljavljenih norm z odličnim tonom, ki bi si ga z veseljem ogledal na TV, v živo pa je sprožil še večji emocionalni nalogi v naslednji pesmi Freedumb. Spet je sledila nekoliko daljša napoved War Inside My Head, ki smo jo družno odpeli skupaj. Tu sta tudi basist Tim »Rawbiz« Williams in kitarist Dean Pleasants (ki je razen Mikea najdlje član Suicidal Tendencies) pokazala svoje spretnosti in za intermezzo vodila funky del s svojimi afnarijami na instrumentih. Po komadu je čeljusti po tleh pometal bobnar Eric Moore s svojim bobnarskim solom. Najbolj za oči impresivna točka je bilo neusmiljeno mahanje po činelah, medtem ko so bile palčke komaj vidne, saj jih je vrtel kot helikopterski rotor.
Po najnovejšem Come Alive so sledile klasike I Saw Your Mommy, How Will I Laugh Tomorow, Possessed To Skate, pred katero smo slišali še eno pridigo o preganjanih skejterjih in njihovem odporu in da življenje ne teče okoli padcev, ampak dokler se pobiramo. Zadnja je že tradicionalno sledila Pledge Your Allegiance in zanjo značilno povabilo fanov na oder, da skupaj odpojejo komad in drug drugemu pokažejo spoštovanje in zvestobo. Tako so se na odru zasvetili navdušeni obrazi in logično malce skeptični pogledi banda in njihovega roadija, ki je očitno pozabil vzeti dnevno dozo gramskih tablet proti živčnosti.
»S! T!«, »Suicidal!« in podobni vzkliki so odmevali še dolgo v noč. Kaj ne bi, koncert je marsikomu zaznamoval pomemben dan v življenju, takega dogodka in take atmosfere se pač ne doživi ob vsaki polni luni. Ne vem sicer od kdaj sta v Mostovni dva mogočna ventilatorja, ki iznad odra hladita razgrete fane, a ta pridobitev je naravnost odlična in mora čim prej najti pot v vsako slovensko vaško dvoranico. Tudi lepo število zagretih oboževalk, ki so skorajda dominirale v centru dogajanja, je bilo prijetno presenečenje. Po obisku tega in koncerta Obituary upam, da se lahko tudi v prihodnje veselimo takšnih poletij, čeprav nas od Solkana loči nemalo kilometrov.