Na današnji dan
1986
Dark Angel izdajo drugi album Darkness Descends
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

18. 12. 2015

Swallow the Sun / Wolfheart / Adimiron

Orto Bar, Ljubljana / 11. 12. 2015

Na letošnji turneji se Swallow the Sun pri nas ne bi mogli ustaviti na boljši dan kot prejšnji petek, kar se je odrazilo tudi na lepo obiskani prenovljeni dvorani v pritličju Orto Bara. Ni ravno pokala po šivih, kot je na primer pred petimi leti Gala Hala zaradi Katatonie, so pa ravno takrat, poleg Long Distance Calling, kot predskupina nastopili Swallow the Sun. Za tokratni klubski nastop so se vrnili kot headlinerji, izbor predskupin pa je bil nekoliko manj posrečen. Fincem Wolfheart bi verjetno le redko kdo sploh oporekal, drugače pa je v primeru Adimiron. Že pred leti so izstopali v paketu z Gorgoroth in Vader, od takrat pa so ponovno vrgli v drugačne žanrske vode.
Lani so izdali album Timelapse, s katerega so občinstvu predstavili največ pesmi, in že na začetku si jih je prišlo ogledat kar nekaj radovednežev, a je večmetrska praznina pred odrom ostala kar do konca koncerta. Ko so začeli igrati, mi je najprej padla v oči skoraj povsem drugačna postava kot takrat v Menzi pri koritu in novi vokal vsaj v živo ni najbolj prepričal, predvsem vmesne spevnejše pasaže. Je pa bila toliko bolj prepričljiva nova basistka, ki je zaradi res glasnega ozvočenja tokrat ne bi mogel preslišati nihče kot tudi zato, ker nove pesmi pretežno temeljijo na izrazitih in razvejanih linijah bas kitare – lep primer je skladba Ayahuasca. Morda bi pri boljšem ozvočenju Italijani pustili boljši vtis, saj je v slišanem vidno uživala le peščica obiskovalcev, ki Adimiron verjetno malo bolje poznajo. Tako je bolj kaotična glasba z vsemi mogočimi primesmi v živo izzvenela malce enolično in naporno, sicer pa precej spominja na Mastodon in na trenutke celo na Tool (podobno velja tudi za videospot za State of Persistence). Peterica je odigrala tudi kakšen komad s prejšnjega ploščka K-2 in tekom nastopa vendarle ni dovolila, da bi se otopelosti navzočih navzeli tudi sami in na koncu so se z zadovoljstvom poslovili od že kar lepoštevilnega občinstva.
Po premoru se je v pričakovanju naslednjega banda prostor pričel vse bolj polniti in moram priznati, da so Wolfheart edini band, ki me je ta večer dejansko zanimal. Adimiron me že v prvo niso prepričali, Swallow the Sun pa so me izgubili že s ploščkom Hope (2007), ker so ubrali smer, ki mi je bila že takrat preprosto nezanimiva. A če se vrnem k Wolfheart, še edinemu aktivnemu glasbenemu projektu Tuomasa Saukkonena, lahko mirne vesti rečem, da se je tudi drugo romanje v prestolnico v razmaku treh dni izplačalo. Black Sun Aeon v živo pač ne bom nikoli slišala, so pa zato temu najboljši možen približek Wolfheart. Zlasti s prvim ploščkom Winterborn, s katerega so odigrali največ komadov (The Hunt, Strength and Valour, Ghosts of Karelia, Routa Pt. 2), navdušili pa so tudi z novejšimi skladbami Aeon of Cold, Zero Gravity in Veri. Njihov nastop mi je minil še prehitro, in četudi je bil morebiti krajši od napovedane polne ure, Wolfheart tega niti ne morem zameriti, saj sem pozneje iz video intervjuja s Tuomasom za Rockline izvedela, da ga že od začetka turneje pesti gripa. Tako da karizmatični Finci niso navdušili zgolj s svojo glasbo in energičnim, četudi malce skoreografiranim nastopom, ampak tudi s profesionalnostjo. Za razliko od predhodnikov jim je šel tonski tehnik na roko z boljšim zvokom. Četudi publika ni skrivala svojega navdušenja, žal ni sledil niti en dodatek, bi pa še sama dodala en namig: Wolfheart bi na naslednji ediciji festivala Metaldays zagotovo razveselili marsikaterega obiskovalca in obiskovalko.
Okoli pol enajste je nato napočil še čas za headlinerje večera, ki jih je v pozdrav pričakala že prijetno napolnjena dvorana. Swallow the Sun so predstavili precej novitet, hkrati pa so nam postregli tudi z lepim presekom svoje diskografije, med drugim s skladbami Hope, Abandoned by the Light, Hate, Lead the Way!, Cathedral Walls, New Moon, Lost and Catatonic in še drugimi. Pustili so precej boljši vtis kot nazadnje v Gala hali; vokalist je volneni šal zamenjal za majico Urfaust brez rokavov, vedno pa je lepo v ospredju kdaj videti tudi klaviaturista, še toliko bolj pa ustaljen in dobro delujoč tim. Pri Swallow the Sun se z izjemo bobnarja zadnjih petnajst let namreč ni menjala postava in bolj malo se je od ploščka do ploščka menjal njihov stil. So se pa nato pri aktualnem trojnem albumu Songs from the North I, II & III lotili zanimivega koncepta, ki so ga proti koncu večera realizirali tudi na odru pod krinko dodatnega komada, saj so bis razvlekli na štiri ali pet skladb v akustični izvedbi. Nad novim materialom ni bilo zaznati pretiranega navdušenja, saj je kar nekaj ljudi vmes zapustilo dvorano, nezainteresirani navzoči pa so vztrajali z veselim kramljanjem z vseh strani. Vendarle si ne bi upala trditi, da je tukaj šlo za kakšen generacijski »prepad«, saj je bilo v občinstvu poleg srednješolske mladine tudi kar nekaj obiskovalcev srednjih let. Par dni prej v Gromki med daljšimi akustičnimi pasažami Mourning Beloveth na primer ni skoraj nihče niti pisnil, a drugačen odnos do nastopajočih verjetno prej zavisi od profila publike nasploh kot pa njene povprečne starosti. Glasove sem zato raje poskusila čim hitreje odmisliti in se osredotočiti na Swallow the Sun. Songs from the North pred koncertom nisem še slišala in ravno z akustičnim drugim delom, najbolj zahvaljujoč skladbi Pray for the Winds to Come, so me Finci prepričali, da jim dam še eno možnost. Za konec so odigrali še najstarejšo pesem na seznamu, Swallow (Horror Pt. I) z dema oz. prvenca, ter še Descending Winters z drugega albuma Ghosts of Loss, kar je bučno pozdravil velik del poslušalcev in »odtrgalo« se ni le njim. Klaviaturist je svojega Korga v zanosu vzel kar v roke, čeprav so načeloma vse prej kot lahki, več zanosa pa so ponovno pokazali tudi preostali člani.
Četudi se je na trenutke njihov nastop že malce vlekel, je bil pod črto dober, tako zaradi izbora komadov in izvedbe kot tudi pristne komunikacije s publiko. Z njo so se na bobnarjevo pobudo nato še slikali, po samem koncertu pa še malce podružili z obiskovalci in obiskovalkami, ki so ostali še na after partyju KOD.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 11. 2019
Asmodeus / Grob / Smrt
Reportaža
11. 11. 2019
Conan / Un / Sixes
Reportaža
4. 11. 2019
Official Winter Days of Metal Warm Up
Reportaža
2. 11. 2019
Dickinson: Politika je rock’n’roll za grde ljudi
Reportaža
1. 11. 2019
Deströyer 666 / Dead Congregation / Nocturnal Graves / Inconcessus Lux Lucis
Reportaža
28. 10. 2019
Paul Gilbert
Reportaža
23. 10. 2019
Distoržn: Moshead / Obduction / Kholn
Reportaža
16. 10. 2019
Perturbator / The Algorithm
KONCERTI & FESTIVALI
17. 11. 2019
Cryptic Brood, Ekpyrosis
Klub wakuum, Gradec, Avstrija
18. 11. 2019
Profanatica, Demonomancy, Hagzissa
Kapu, Linz, Avstrija
18. 11. 2019
Moonspell, Rotting Christ
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
20. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor, Mette Rasmussen
Kino Šiška, Ljubljana
20. 11. 2019
Insomnium, The Black Dahlia Murder, Stam1na
Arena, Dunaj, Avstrija
21. 11. 2019
Dome Of Rock Festival 2019
Rockhouse, Salzburg, Avstrija