REPORTAŽE

3. 7. 2013

Sweden Rock Festival 2012, 2. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 6.–9. 6. 2012

Drugi dan festivala je prinesel eno najlepših presenečenj vseh mojih devetih obiskov SRF-a, Latvijce Skyforger. Ker so bili ta dan prvi nastopajoči, sem kar tako za hec stopil do Zeppelin Stagea in tam videl neke srednjeveško-rusko-severnjaško oblečene glasbenike. Ker na sporedu ni bilo nič drugega, sem se odločil nekaj časa ostati in poslušati njihov nastop. In ostal vkopan celoten koncert! Skyforger igrajo pagan metal z obilico uporabe latvijskih narodnih melosov. Ne spomnim se, kdaj me je nek band tako navdušil. Pravzaprav me je najbolj navdušila njihova priredba neke tradicionalne pesmi, a četudi bi imel na razpolago še sto let življenja, se ne bi spomnil njenega naslova.
Po Skyforger sem se preselil pred Rock Stage (drugi oder po rangu), da bi si ogledal nastop nove superskupine Adrenaline Mob. Tako kot pri večini drugih poskusov združevanja priznanih glasbenikov v nekakšne superprojekte tudi v tem primeru rezultat niti približno ne dosega renomeja posameznih članov zasedbe. Band sestavljajo vsem znana bobnarska hobotnica Mike Portnoy, še vedno pod vplivom odhoda iz Dream Theater, pevec Symphony X Russell Allen, basist Disturbed John Moyer in kitarist Mike Orlando. Skupina je dobra dva meseca prej izdala album Omertá in ga na SRF-u odigrala v celoti. Nisem ravno ljubitelj Russella Allena, tako da me tudi njegov nastop in petje pod etiketo Adrenaline Mob nista pretirano navdušila. Mike Portnoy je bil zabaven kot vedno, a kaj to pomaga, ko pa so skladbe bolj tako-tako … V bistvu je težko definirati, kaj pravzaprav igrajo, heavy v vsakem primeru. No, morda jim delam nekoliko krivice, saj jih realno gledano še nikoli prej nisem slišal, tako da jih lahko ocenjujem samo na podlagi tega koncerta. Še najbolj mi je sedla pesem, ki so jo zaigrali za bis, The Mob Rules od Black Sabbath. Skladbo so sicer tudi posneli v studiu in jo izdali na japonski verziji svojega prvenca.
Vedno rad gledam koncert Axla Rudija Pella in tokrat ni bilo nič drugače. Nazadnje sem ga videl leto poprej na festivalu Bang Your Head in tam je band totalno razturil. Bili so namreč headlinerji »ničtega« dne, t. i. warm-up koncerta, ki se je odvil v dvorani, kar pomeni, da je bila to popolnoma druga zgodba kot zdaj. Tokrat pa se je ravno ob začetku njihovega koncerta ulilo. Seveda koncert zaradi naliva ne more biti niti pol toliko dober, kot bi lahko bil, saj lahko poleg neugodja stakneš še pljučnico, povrhu pa imata veter in dež zelo slab učinek na zvok, da o tem, kako mora biti šele glasbenikom na odru, sploh ne govorim. Axel Rudi Pell je nastopal v okviru promocijske turneje za album Circle Of The Oath. Od članov zasedbe še posebej cenim pevca Johnnyja Gioelija zaradi njegovih vokalnih sposobnosti, pa tudi kot izvrstnega šovmana. Mislim, da je bil to njihov tretji nastop na SRF-u, vsaj od leta 2004, odkar jaz redno hodim na ta festival.
Takoj za Pellom se je na nasprotujočem odru začel koncert, ki me je močno zanimal – Michael Schenker Group. V kakšni drugi situaciji za njegov koncert ne bi dal niti piškavega oreha, saj se še vedno živo spominjam odvratnega nastopa na SRF-u pred nekaj leti, po katerem se mu je javno odrekel celo njegov basist. Tokrat pa je Schenker zbral ekipo starih »Škorpijonov«, bobnarja Hermana Rarebella in odpisanega basista Francisa Buchholza, pred mikrofon pa postavil najeto pištolo, pravega metalskega plačanca, Doogieja Whitea. Koncert me je pritegnil predvsem zato, ker je bilo najavljeno, da bodo večji del repertoarja sestavljale stare pesmi Scorpions, v glavnem z albuma Lovedrive, na katerem je igral Michael Schenker.
Na žalost so se prej omenjene padavine med koncertom Michael Schenker Groupa še okrepile, tako da sem si večji del nastopa ogledal z varne distance, skrit pod nadstreškom enega od barov. O samem koncertu lahko povem le nekaj stvari: ja, igrali so veliko starih komadov Scorpions, ja, Doogie White, sicer odličen pevec, zveni grozno, ko poje skladbe, ki jih originalno izvaja Klaus Meine, in ja, bil sem popolnoma moker, ker sem kljub dežju zapustil svoje zavetje, ko so prišle na vrsto pesmi Scorpions.
Posledično sem koncert megakultne skupine Axe na žalost gledal premočen in premražen do kosti ter po petnajstih minutah zapustil prizorišče, da sem se preoblekel in nekoliko ogrel. Kolikor sem slišal kasneje, je bil njihov nastop en od vrhuncev celotnega festivala. Smola.
Uh, pozabil sem omeniti, da so organizatorji naredili še eno neverjetno veliko napako: istočasno so dali na različna odra igrati dva nemška heavy metal banda – Michael Schenker Group in Gamma Ray! Zaradi dežja in zgoraj navedenih razlogov mi žal na nastop Gamma Ray ni uspelo niti očesa vreči.
Ko sem se spet suh vrnil na festivalsko območje, so na glavnem odru že nekaj časa igrali Blue Öyster Cult. Čeprav sem se leta in leta trudil, mi nikakor ni uspelo ujeti tistega »nekaj«, kar bi me pritegnilo k dotičnemu bandu. Vem, da so zelo cenjeni, da so imeli velik vpliv na razvoj heavy metal scene in da imajo albume, na katere prisegajo mnogi, a jaz sem jih v vsej tej plejadi skupin, ki so se pojavile v 70-ih, nekako spregledal oziroma jih nisem poštekal.
Tudi zasedba Tygers Of Pan Tang, ena od ikon NWOBHM in band, ki so ga celo Iron Maiden nekoč gledali v hrbet, mi je spričo tega, da se mi njena glasba nikoli ni usedla v srce, spolzela skozi prste. V tej skupini je nekoč igral celo moj kitarski idol John Sykes, a kaj to pomaga, ko pa je rezultat enak nič! Pa še informacija za radovedneže: Tygers Of Pan Tang so na turneji po bivši Jugoslaviji okoli leta 1981 ali 1982 imeli bistveno več obiskovalcev na koncertih kot na turneji v istem obdobju po Veliki Britaniji, legenda pa pravi, da so prodali tudi več plošč.
Band, ki je bil napovedan ob 18:15 na Rock Stageu, sem nestrpno pričakoval – Gotthard! Malo skupin bi si opomoglo po smrti takega pevca, kot je bil Steve Lee, zato sem komaj čakal, da vidim, kako se bo odrezal novi vokalist Nic Maeder. Na CD-ju je zvenel nadvse dobro, sicer gotthardovsko, a vseeno ne kot Leejev klon. Koncert so začeli s skladbo Dream On z njihovega meni najljubšega albuma Lipservice, nadaljevali pa kar s Top Of The World s plošče Human Zoo. Težko je med nastopom pozabiti na Stevea Leeja, saj je bil ta poleg pevskih sposobnosti tudi izvrsten frontman, a moram izpostaviti, da se Nic Maeder fantastično znajde v njegovih čevljih. Še posebej impresiven trenutek je bil, ko so člani skupine zapustili oder in na njem pustili le Nica, ki je s pomočjo klaviatur odpel pesem One Life, One Soul. Celotna ploščad pred Rock Stageom je drgetala od čustvenosti. Če je novemu pevcu uspelo povzročiti kaj takega, potem mu nič drugega ne more predstavljati problema. Trošenje besed za opis ostalih članov banda in preostali repertoar je popolnoma nepotrebno, saj so Gotthard ena od najboljših zasedb na svetu. Če boste kdaj v živo slišali Fist In Your Face, Lift U Up in Anytime Anywhere, vam bo vse postalo jasno.
Istočasno so na Sweden Stageu igrali Ugly Kid Joe, vendar nisem bil zavoljo njih pripravljen spustiti niti sekunde Gotthard. Tako ali tako imam o njih nekakšno dvojno, rahlo sumljivo mnenje …
Takoj po Gotthard sem odhitel v press šotor na novinarsko konferenco enega in edinega – Kinga Diamonda. Yesss! Ob 20:10 so začeli v šotor vstopati člani zasedbe, na čelu katerih je bil neki mali človeček v usnjeni jakni in s črno volneno kapo na glavi. Čeprav sem obraz Kima Bendixa Petersena že videl brez maske, sem potreboval celo večnost, da sem tega malega škampa povezal z eno najpomembnejših ikon heavy metala in enim od mojih osebnih favoritov!
Spodaj podpisani Saša Jurišić sem imel večkrat priliko zastaviti vprašanje Kingu in bandu (basista Hala Patina sem v zvezi s Pretty Maids povprašal, kje vse je z njimi igral), a tisto vprašanje, ki je kasneje izzvalo številne polemike na metal forumih, se je glasilo: »Ali vidiš kako podobnost med seboj, torej Kingom Diamondom, in Darthom Vaderjem, glede na to, da sta oba, Kim Bendix Petersen in Anakin Skywalker, začela na strani dobrega, potem pa sta prestopila k silam teme?« Odgovor je bil zelo zanimiv: »Nikoli nisem videl Vojne zvezd.« Stari moj, ti morda res ne, je pa zato nešteto drugih kasneje to pokomentiralo.
Po tiskovki sem s kotičkom očesa, a z res najmanjšim delom, pogledal The Darkness in s hitrostjo strele pobegnil stran. Not my cup of tea :)
Novinarska konferenca Twisted Sister, ki je bila originalno napovedana ob 18h, je bila prestavljena na 21h. Tu je ponovno govora o skupini, ki po definiciji sicer spada v tisti ozko sfero moje najljubše glasbe (ameriški metal iz 80-ih, LA scena (čeprav so Twisted Sister sicer iz New Yorka)), vendar mi Twisted Sister nikoli niso pretirano sedli, poleg tega pa je bil za moje pojme njihov nastop v polnem mejkapu na SRF-u 2009 eden najslabših headlinerskih koncertov na tem festivalu. Hujši so bili le Poison, dolgočasnejši pa le Deep Purple! No, to seveda ne pomeni, da tiskovna konferenca ni bila zanimiva. Če povzamem, smo tiskovko preživeli tako, da je vaš zvesti poročevalec zastavil celo goro vprašanj, odgovore na katera je Dee Snider vsakič začel s: »Saša …«
Koncertni dan se je bližal koncu in tako je napočil čas za headlinerja na Rock Stageu. To so bili, kar tako malo za spremembo, spet Motörhead, ki so za light show zopet privlekli svoj bombnik in ga namontirali na oder. Nekoč sem v neki reportaži z nastopa Motörhead na SRF-u zapisal, da je to očitno edini festival, ki si lahko privošči plačati tako velik honorar, da band privleče bombnik. Kar se samega nastopa na letošnji ediciji tiče, pa bi lahko poiskal in copy/pastal katerokoli reportažo z njihovih koncertov, saj med njimi ni nobene razlike. Vedno eno in isto. S to razliko, da je tokratni njihov koheadlinerski nastop trajal le dobro uro. Morda pa bi se Lemmy počasi vendarle moral upokojiti?
Potem pa sta se ob 23:30 razklala nebo in zemlja! Vse, kar sem slabega rekel ali napisal o koncertu Twisted Sister leta 2009, zdaj velja obratno! Letos so SRF porušili do tal!!! Še vedno ne morem dojeti, da ima lahko nek band dva tako različna nastopa! Tokrat je vse dobesedno gorelo, tako od pirotehnike kot tudi od energije, ki je sevala z odra! Dee Snider je bil preprosto neutrudljiv! On se je sicer tekom celega festivala gibal naokoli, saj je promoviral svojo novo knjigo in je imel na vsake toliko časa organizirano podpisovanje. Eno od mojih vprašanj na njihovi tiskovni konferenci se je glasilo, zakaj še nikoli niso odigrali nobene skladbe z albuma Love Is For Suckers, ki je, če že moram izbirati, za moje pojme najboljši. In tako mi Dee odgovori: »Saša, zaigrali bomo eno samo zate.« Seveda, kajti nekaj dni prej so imeli koncert na Norveškem in so tam pravzaprav prvič v zgodovini zaigrali komad z dotičnega albuma. Tu, na Švedskem, je bilo torej drugič. Dee je skoraj ves čas nastopa prebil na podaljšanem delu odra, ki se razteza med publiko. V nekem trenutku je videl nekoga, ki se je odpravljal stran od odra proti stojnici s testeninami in ga oštel v stilu: »Mi tukaj rockamo, ti pa greš sredi koncerta na špagete?!!!« Edini minus nastopa Twisted Sister je bilo relativno majhno število odigranih skladb, samo petnajst, med katerimi sta bila tudi ena priredba (Rolling Stones – It's Only Rock 'N Roll (But I Like It)) in solo na bobnih. Meni se je pač zdelo prekratko … A to nikakor ne pomeni, da nisem bil zadovoljen! Če povlečem črto, nepričakovano dober koncert!

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2012, 0. dan
Sweden Rock Festival 2012, 1. dan
Sweden Rock Festival 2012, 3. dan

SORODNE VSEBINE:
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana