Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

22. 10. 2018

Taake / Bölzer / One Tail, One Head / Slegest

Orto Bar, Ljubljana / 18. 10. 2018

Dvojec Dirty Skunks je nas, ljubitelje črne kovine, ponovno izredno razvajal. V slovensko prestolnico je sredi meseca oktobra povabil pestro mešanico pretežno norveških black metal bandov, med katerimi pa niso bili švicarski Bölzer edini eksoti. Tri leta po nastopu na Metelkovi so Taake priromali v Orto Bar, kjer so kot headlinerji večera nastopili v spodnji veliki dvorani. A kaj manj kot to bi bilo na ta večer dovolj samo za prve nastopajoče, kajti dvorana je bila od pol devetih dalje nabito polna. Nihče, ki se ima za pravega black metalca, ni smel izpustiti tega dogodka in priložnosti, da se v svoji najbolj zlobni majčki sprehodi ob soju luči vzdolž dolgega šanka ali se zunaj pred dvorano nastavlja zavidljivim očem občinstva. Tako se je na ta večer v Orto Baru narisalo zavidljivo število sledilcev črnokovinske glasbene umetnosti, katerih zlobne majice so na eni strani komaj enkrat videle notranjost pralnega stroja, medtem ko so se nekatere druge od črnine poslovile že zdavnaj in tako že nekaj let premorejo samo še različne odtenke sivine.

Med slednjimi obiskovalci so prvi akt večera, norveški Slegest, poželi največ pozitivnih odzivov. Kot rokerski eksoti med black metalsko mešanico so imeli uvodno nalogo ogrevanja publike, ki pa je med njihovim nastopom večinoma še ždela pred dvorano ali pri šanku. Motörheadovsko obarvani blackened doom metal iz hiše Slegest je na trenutke spominjal na bivšega delodajalca frontmana Stiga Eseja. Vreidovski black'n'roll je torej poskrbel za lažje sledenje glasbi tistim, ki banda predhodno niso poznali, medtem ko je povsem po motörheadovsko vse skupaj delovalo dokaj enolično. Osebno bi si želel bolj markanten ali izstopajoč vokal in malo več melodij, kakršne tam nekje med refrenom zaznamujejo komad Løgna Sin Fiende.

Drugi band in prve zvezde večera so bili drugi Norvežani, ki slišijo na ime One Tail, One Head. Gre za band, ki je po 12 letih delovanja v začetku tega meseca uspel izdati svoj prvi dolgometražec. Predhodno je nekoliko zgubljeno taval po obličju Zemlje in z dvema EP-jema iskal lastno bit. Od bolj pankovskih začetkov se je band trenutno znašel v metafizičnih sferah, katerih vibracije zna dodobra prenesti z odra do publike, pa čeprav te vibracije v ušesih avtorja teh besed večinoma ne predstavljajo nič posebnega. A glede na reakcije polne dvorane je avtor s tem mnenjem bolj ali manj osamljen, kajti relativno kratek nastop je večino zrajcal do te mere, da je bila ta po nastopu še bolj razdražena kot pred njim. Za določeno mero potešitve je med komadom One Tail, One Head poskrbel Hoest, ki je v duetu odkrulil komad in nato izpod odra spremljal preostali del nastopa, preden se je z blondinko umaknil v zaodrje.

Tretji band in druge zvezde večera sta bila Švicarja, ki slišita na ime Bölzer. Gre za band, ki je po 8 letih delovanja konec novembra leta 2016 uspel izdati svoj prvi dolgometražec. Gre za dvojec, ki stavi na bobne in kitare, ki so uglašene dovolj nizko, da brez težav shaja brez bas kitare. Pri tem pa proizvaja zelo nalezljive melodije in ritme, ki delujejo na prvo žogo zaradi svoje narave povsem nezdružljivo. Totalni šus v glavo deluje hkrati barbarsko kot tudi sanjavo mistično, zaradi česar bi poslušalec najraje v enem trenutku divje headbangal in v drugem trenutku zleknjen v fotelju debatiral o neskončnosti vesolja. Švicarska mističnost, ki me je mestoma spominjala na romunsko atmosferičnost iz hiše Negură Bunget, je bila v živo zagotovo za marsikoga koncertna izkušnja, ki je še dolgo ne bo pozabil.

No, potem pa po najdaljši pavzi končno še glavne zvezde večera. Od pričakovanih 80 minut smo dejansko prejeli dobrih 65 minut trajajoč nastop, ki pa je presenetil z gostujočo vlogo švedskega migranta, ki zdaj že nekaj časa živi v Ljubljani. Govora je seveda o Niklasu in Shining in (menda) komadu Nordbundet. Niklas je sicer presenetil, toda Taake so bili glede na odzive publike tako ali tako najbolj pričakovan band večera, ki mu je uspelo po začetnih progresivnih komadih z aktualnega albuma Kong Vinter s starimi klasikami spodbuditi prvi mosh pit večera, ki pa je trajal dosti več kot samo en komad. Škoda, da se je bandu mudilo in da je združeval nekatere komade, saj je bil tako band kot njegov frontman v dobri formi in volji, zaradi česar bi bilo več kot dobrodošlo slišati še kakšen komad več. Obisk Niklasa in nastop banda sta očitno morala zadoščati kot vrhunca večera, kajti na izvedbo odličnega Over Bjoergvin Graater Himmerik, Part IV sem čakal zaman.

SORODNE VSEBINE:
18. 11. 2006Taake, Urgehal, Koldbrann / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj