The Crimson / Stribog / Obnounce / Within Destruction / Plains Of Despair

Vesel sem, da se je zgodila ponovitev metalsko obarvanega koncertnega večera Death Upon The Living, čeprav sem nedavno pisal o tem, da je ideja očitno umrla s splošno poraznim obiskom koncertov v Mariboru. Vesel sem, da so domači bandi z lastnimi fani uspeli dodobra napolniti dvorano Gustaf v Pekarni, ki je bila ob zadnjem obisku pred slabima dvema tednoma bolj prazna kot obiskana. Vesel sem, da se je organizator Ferocious Booking odločil, da obiskovalcem koncerta v spomin na petkov black/deathmetalsko obarvan večer ob plačilu vstopnine podari barvne vstopnice. Vesel sem vseh starih znanih obrazov, ki so se povsem nepričakovano narisali na kraju zločina in s katerimi smo si kratkočasili odmore med posameznimi nastopi. Česa pa sploh nisem vesel, pa lahko razberete med posameznimi opisi nastopov bandov.
Zaradi dolgega programa petih nastopajočih zagotovo nisem bil vesel nad zamujanjem že prvega banda. Kje točno so razlogi za začetno dvajsetminutno zamudo (če bi ostalo le pri tej, je sploh ne bi omenjal), ki je tekom večera znova in znova dobivala »mlade«, mi ni znano. Če so zamudi botrovale tehnične težave, se ne bi čudil, saj so vsi trije slovenski bandi neprestano komunicirali s tonskim mojstrom, kateri bandovski kolega je preglasen ali pretih na njihovem monitorju. V tem oziru so bili mladci Plains Of Despair iz Kranja zaradi svoje skromne odrske kilometrine še najbolj zadržani, sicer pa je njihov nastop tako ali tako obsegal samo pet pesmi, tako da se sploh ne bi splačalo še bolj komplicirati. Zaradi slabšega zvoka sem si lahko konkretno sliko o glasbi Kranjčanov ustvaril komaj s tretjim komadom Shattered Dreams. Zanimive dvoglasne kitare, mid-tempo bobnanje, globok growl in bas za podlago. Zaenkrat vse v zelenem območju, do ponovne in v mojih ušesih nepotrebne kitarske solaže. Če band meni, da morajo biti, potem pač morajo biti. Sledila je priredba komada Altering The Future (Death), ki je potrdila predvidevanja, v katero smer Plains Of Despair glasbeno stremijo. Za naslednjo okoliščino so seveda spet lahko odgovorne tehnične pomanjkljivosti, toda nekako se je zdelo, da peterica svojo negotovost in tremo prenaša na igranje in zaradi tega komadi mestoma izpadejo nekoliko nerodno. Drugo vprašanje, ki se mi je tekom njihovega nastopa porajalo, pa je smiselnost poustvarjanja glasbe, ki je živela in umrla z enim največjih umov scene. Se pravi: Ali ima pisanje takšne glasbe sploh prihodnost? Sicer pa, kapo dol, mladeniči!
Dosti bolj samozavestni na odru so bili Within Destruction. Klavci z Jesenic, zgoraj brez in politi z rdečo barvo, so me naredili kar nestrpnega, saj je bil njihov pred kratkim recenzirani prvenec From The Depths glavni razlog za moj obisk koncerta. A visoka pričakovanja so kaj kmalu splavala po vodi. Ponovne tehnične »motnje« v kombinaciji z nepoznanimi komadi so band prikazale v povsem drugačni luči. Sicer je bila pozitivna plat slabšega zvoka bolj surova in agresivnejša izvedba tega, kar sem poznal z albuma in česar bi si že tam želel dosti več, a po priredbi Bondage Goat Zombie mi je postalo povsem jasno, da mi nič več ni jasno. Jeseničani so se namreč predstavili v še bolj blackmetalsko obarvani luči, band je neprestano skakal iz enega žanra v drugega, to, kar je doma še zvenelo kot death metal, se je v živo izkazalo kot black metal. Upam, da ni šlo za namerno in zavedno odločitev banda.
Podobno kaotično pa so zveneli tudi Obnounce za njimi. Ti so se predstavili z novim pevcem, ki mu očitno manjka javnega nastopanja nasploh, zato bi bilo fino, če bi pred naslednjim nastopom doma vadil tudi komunikacijo s publiko, da ne bo več izpadel tako štorasto. Ali je ognjeni krst z vidika petja/kričanja opravil dobro ali ne, pa ne morem soditi, saj je bil njegov vokal preslabo ozvočen. To, kar je bilo moč slišati, pa vendarle ni zvenelo slabo, kar je zagotovo najpomembneje za nemoteno nadaljnje delovanje banda, ki ima za seboj že tri studijske albume. Sicer pa so bili ostali člani zelo dobro razpoloženi, vidno so se zelo zabavali, nenehne težave z zvokom pa jim nikakor niso prišle do živega. Kot na njihovem zadnjem nastopu na tem odru pred slabim letom dni, ko so nastopili kot predskupina češkim Smashed Face, je tudi tokrat komad Children Of Gore predstavljal osebni vrhunec njihovega nastopa, medtem ko sem se, podobno kot večina preostale publike, ki je pričela odhajati iz dvorane, med drugo polovico njihovega nastopa izgubil med številnimi menjavami ritmov, hrupnim šusom in neslišnimi klaviaturami. Pa slednje sploh potrebujejo?
Pred nastopom glavnega banda večera, Stribog, ki so mesto nastopajočega zamenjali z The Crimson in tako namesto zadnji nastopili kot četrti, se je pokazalo, da si je večina publike prišla ogledat le nastopajoče iz domačih logov. Hrvati so namreč uspeli zapolniti le dobre tri vrste pred odrom, po slišanem pa se sploh ne čudim, da je bilo temu tako. Kvintet iz Zagreba igra polka folk/black metal z moškim krikom in ženskim sopranom na vokalih, ki spominja na vse živo iz tega žanra, tudi na velika imena, le da je njihova izvedba že neštetokrat slišana in prežvečena. Po prvotnem energičnem in navdušenem spremljanju nastopa prvih treh vrst so se le-te kmalu umirile in le še redki posamezniki so vrteli dolge lase v ritmu slišanega. Krepko po prvotnih napovedih so se Hrvatje poslovili.
Po dveh ali treh pesmih oziroma okoli pol dveh, ko je bila dvorana že tako rekoč prazna (vztrajali so le še nekateri predhodni nastopajoči in slučajni mimoidoči, ki so se na petek zvečer odločili med drugim obiskati tudi Gustafa), sem si ustvaril dovolj medlo sliko o Avstrijcih, da sem se lahko odpravil domov. Melodični metal, melodični metalcore ali bogsigavedi kaj že je bila pač zadnja stvar, s katero sem se želel mučiti na ta večer/jutro. The Crimson, res mi je žal, toda trenutek (beri: ura) pač ni bil pravi.