Thrashfest Classics Tour 2011

Thrasfest classics? Itak. Big Four se je zgodil, Mustaine je po skoraj tridesetih letih zaigral z Metallico, hi-topke spet prodajajo po celem svetu, '80s modele ima obute vsak drugi, reunion so naredil vsi še živeči bandi in slej kot prej se je moralo zgoditi: legendarni paket legendarnih bandov bo odigral najbolj legendarne, najbolj prelomne, torej najbolj pomembne albume svoje kariere. Poglejmo, kako so se odrezali.
Koncert so otvorili »thunder from down under« thrasherji Mortal Sin. Legendarni avstralski band je zaril v Mayhemic Destruction, razril oder, zvok je razločno pokazal agresijo, a kaj, ko je jih na žalost v dvorani spremljalo le dobrih štirideset obiskovalcev. Vsi tisti, ki Mortal Sin še niste videli v živo, ste res naredili napako. Avstralci res niso eden izmed bandov, ki se ustavijo v Sloveniji na vsaki drugi gasilski veselici. Žal.
Po pripravi odra, backdropa in dveh stranskih stojal s podobo naslovnice najnovejše plošče The Evolution Of Chaos so oder zavzeli Bay Area twin-lead hitronogi poganski Heathen. Lee Altus, Rus, ki se je leta 1982 preselil v Ameriko in band obdržal na površju v osemdesetih in v začetku devetdesetih, je opazno manj energično pristopil k nastopu kot sicer. Hja, ne moremo mu zameriti, Lee zadnjih šest let igra pri Exodus, na tej turneji je opravljal dvojno nalogo. Kar pa ne velja za ostale člane. Vsi so odlično uigrano preleteli celoten set, ki je zajemal klasike z Breaking The Silence in Victims Of Deception, najsvetlejša točka nastopa pa je zagotovo odlični frontman White, ki je še enkrat več dokazal, zakaj velja za enega najlegendarnejših glasov klasičnega metala iz druge polovice osemdesetih. /G.B./
Destruction so dokončno ubili boga. The Antichrist v najsvetlejši antibožji obliki. Velikan Schmier, pritlikavec Mike in nova pridobitev, poljski Vaaver, prav tako gigant, so Ljubljano zatresli bolj kot katerikoli band ta večer. Klasike s prvih treh, legendarnih Sentence Of Death, Infernal Overkill ter Eternal Devastation so si sledile ena za drugo, nezaustavljivo. Najboljši koncert Destruction do sedaj, videl sem jih dvanajst. Mike in Schmier sta ena izmed velikih. Eden dobesedno, drugi pa ne fizično, a vplivno. Treba se je zavedati, da so Destruction prvi EP izdali leta 1984. Prvi pravi »pure speed« (kasneje thrash) band, ki je izdal prvo uradno izdajo pred Exodus, Megadeth, isto leto kot Anthrax in le leto za Slayer ter Metallico. Band, ki je od leta 1999 izdal vsako leto uradno izdajo (Jih naštejemo? 1999 – Reunion demo, 2000 – All Hell Breaks Loose, 2001 – The Antichrist, 2002 – Alive Devastation, 2003 – Metal Discharge, 2004 – Live Discharge, 2005 – Inventor Of Evil, 2006 – dva koncertna albuma, 2007 – Thrash Anthems, 2008 – Devolution, 2009 – Live Agony, 2010 – Savage Symphony: The History Of Annihilation, 2011 – Reckoning Day). Neverjetno. Poleg tega v zgodovini banda ni bilo leta, ko ne bi izdali uradne izdaje medtem, ko je bil Schmier v bandu (če ne štejemo neo-Destruction obdobja). Naštetih dejstev se je treba zavedati, Destruction so kult, ki mu v undergroundu skoraj ni para. Dobili smo vse, od Satan's Vengeance, po letu 1985 prvič v živo, do klasik Bestial Invasion, Eternal Ban, Mad Butcher itd. Destruction so imeli najbolj razločen zvok.
Za njimi so na oder pritekli Exodus z legendarnim Garyjem Holtom na čelu. Dukes je veliko klasik vokalno »desekriral«, band pa je pustil odličen instrumentalni vtis. Edina originalna člana, legendarni Tom Hunting ter Gary Holt sta seveda najsvetlejši točki. Sploh Hunting, ki je pravzaprav definiral (poleg Dave Lombarda) ekstremno, močno bobnanje, pri svojih skoraj petdesetih še vedno isto agresivno ubija kože in lomi palčke. Pleasures Of The Flesh z istoimenske plošče, nesmrtna izdaja Bonded By Blood, s katere je prišel ukazovalni Metal Command (Alex iz Negligence je odpel zadnjo kitico in Dukesu pokazal, da ga lahko kadarkoli nadomesti) ter morilska Piranha so nazorno pokazali, zakaj je/so »Izgon« oziroma »Izgnanci« vladal/vladali celotnemu Bay Area območju in postali kult preden so sploh izdali prvo ploščo. Po besedah vsem dobro znanega medvoškega metalca N.J.C-ja si Gary Holt zasluži medvoško državljanstvo. In to res ni mala stvar. Permission to destroy: granted. Kill.
Sepultura ni Sepultura. Bi bili Iron Maiden Iron Maiden brez Stevea Harrisa in Davea Murrayja? Ne. Cover band z najstarejšim članom Kisserjem, ki se je Sepulegions pridružil leta 1987, je večino komadov odigral iz obdobja obeh Cavaler in še enkrat več dokazal dejstvo, da živi predvsem od obdobja iz let 1985 do 1996, čemur je celotna turneja bila tudi namenjena. Žal, zadnja plošča Sepulture je pravzaprav odlična, vokalist je prav prijazen človečnjak, a v ta band pod tem imenom ne spada. To je dejstvo. Odigrali so okrog sedemnajst komadov in na skromno mnenje recenzenta pustili mlačen vtis. Bodi dovolj.
Thrash je dokončno zacvetel leta 1986 in mainstreamovsko umrl 1993. Sedem let (da ne bo pomote, vmes ni nikamor odšel, veliko, veliko odličnih plošč je bilo izdanih pred in po tem obdobju, le MTV teh komadov ni več predvajal na Headbanger's Ball). Če to postavimo v naš čas imamo obdobje od 2004 do 2011. Upam, da tole leto ne pomeni ponovitve zgodovine, če pa, pa tudi nič zato.