Turisas / Starkill

Na pustno soboto s(m)o na Metelkovi prišli na svoj račun vsi poslušalci in pristaši finskega battle metala. V Slovenijo so se namreč po manj kot enem letu dni vrnili Turisas (lansko leto so nastopili na festivalu Metaldays), ki so našo deželo tako obiskali že četrtič. Tokrat so se prvič predstavili Sloveniji kot headlinerji in zato postregli tudi s prav posebno setlisto. Glede na precej raznoliko pustno in koncertno dogajanje po celotni Sloveniji je ob samem začetku vse, kar se tiče obiska, izgledalo bolj klavrno. Metelkovo je sicer zavzelo kar nekaj bojevnikov, ki so svoje pustno razpoloženje in podporo Turisas pokazali z rdeče-črnim mejkapom, nekateri pa so temu dodali še kakšen kos krzna, lobanje, pivske rogove in drugo bojevniško opremo. Kljub temu pa je manjkalo kar nekaj znanih obrazov, ki sem jih po navadi videvala na pagan/folk metal dogodkih. Njihovo mesto je tokrat zavzelo kar lepo število mladičev, za nekatere izmed njih pa nisem bila povsem prepričana, ali vedo, na katerem oz. bolje rečeno kakšnem koncertu so. Pa s tem ne mislim na stil oblačenja ali poznavanje vsaj tistih najbolj znanih viž zasedb(e), temveč ciljam predvsem na osnove bontona na koncertih. O tem pa seveda sledi kakšna opazka v nadaljevanju.
S približno polurno zamudo so tako okoli 21. ure na oder stopili Američani Starkill. Štiričlansko zasedbo iz Chicaga sem tokrat videla in slišala prvič, sama pa bi jih opisala kot soliden melodični death metal, s poudarkom na pagan/viking melodijah in besedilih. Leta 2012 je zasedba postala članica založbe Century Media Records, pri kateri so lansko leto izdali prvenec Fires Of Life. Tega so v Ljubljani odigrali skoraj v celoti. Medtem ko se je Gala Hala pridno polnila (ob vrhuncu Turisas je bilo pred odrom okoli 200 obiskovalcev), so Starkill na odru zažigali. Odlična komunikacija, energija in spodbujanje obiskovalcev je vodilo do pravega uspeha. Po prvih dveh ali treh komadih sem sicer dobila občutek, da se ponavljajo in da je vse narejeno po istem vzorcu, vendar so me kljub temu nekako uspeli prepričati. Glava zasedbe, kitarist/vokalist Parker Jameson, ki skrbi tudi za klaviature (matrica), je nekakšna ameriška kopija Alexija Laiha – enaka kitara, poze med soliranjem in pa tudi skorajda »afnanje« ob igranju. Vsem dekletom v prvi vrsti je bil seveda všeč (pa tudi nekaterim fantom, ki so prav srhljivo stegovali roke, da bi se ga dotaknili), meni pa se je vse skupaj zdelo že prevečkrat slišano in izrabljeno. Sam band na odru sicer deluje zelo usklajeno, energično in profesionalno, vendar daje občutek nekakšne podrejenosti vokalistu oz. občutek, da so ostali člani le ozadje, ki zapolni njegov kitarski šov. Poleg že omenjene predstavitve aktualnega ploščka so odigrali tudi komad s prihajajočega albuma, kjer je celotno monotonost razbil drugi kitarist z odličnim clean vokalom. Končna ocena je soliden, energičen melodični death metal, ki pa potrebuje malo manj Children Of Bodom soliranja ter malo več izvirnosti in unikatnosti.
Setlista Starkill: New Infernal Rebirth; Immortal Hunt; Fires Of Life; Sword, Spear, Blood, Fire; This Is Our Battle, This Is Our Day; Winter Desolation; Whispers Of Heresy.
Ko so Starkill odšli z odra, se je seveda začela priprava na Turisas, pri kateri me je najbolj presenetilo čiščenje odra ter polaganje brisač na tla vhoda na oder. Očitno je manjkala le še rdeča preproga, ki bi ne le ustrezala barvam zasedbe, ampak tudi zaščitila čevlje pred morebitno umazanijo. Ko smo nestrpno čakali na glavne zvezde večera, se je zopet pokazalo izjemno poznavanje bontona na koncertih. Zaradi samega prerivanja in stiskanja je bilo v vsakem primeru kakršno koli fotografiranje banda ali publike pravi izziv, ki pa so ga dodatno oteževali pametni mladiči v prvih vrstah. Izjave, kot so: »Umakni ta fotoaparat da bo več prostora!«, »Js bom tle moshu zato spizdi!« in »Nehi hodit sm pa tja, k se ti ne bom umiku!«, so označile dodatno črno piko k že tako ali tako nenormalnemu obnašanju nekaterih. Seveda, smo vsi navajeni suvanja in prerivanja, vendar ko ti pijani najstniki solijo pamet, jemljejo pijačo iz rok in ti celo ukazujejo, kako se je potrebno obnašati na koncertu, se je enostavno bolje umakniti. In tudi mene so kaj kmalu po začetku Fincev »pregnali« k odrasli zlati sredini. O samem koncertu pa tako: zasedbo sem videla že kar nekajkrat, vendar je bil to njihov daleč najboljši koncert. Intimna klubska atmosfera, vročina, od katere ti je teklo po hrbtu tudi brez napora, in izbor komadov so poskrbeli za energijo, ki je že dolgo nisem občutila. Kljub kar pogostim menjavam članov v zadnjih treh letih zasedba na odru deluje odlično in usklajeno, kot da skupaj igrajo že več let. Na veselje mnogih obiskovalcev je skupina odigrala nadvse posebno setlisto, v kateri sta najbolj presenetila Rex Regi Rebellis ter osemminutni Miklagard Overture. Kar se tiče zvoka, se je tokrat tudi violinista odlično slišalo in vse skupaj je zvenelo zelo blizu perfekciji. Poleg rednih nagovorov komadov pa vokalist Warlord tudi tokrat ni pozabil na slavni union/laško battle, ki ga je začel ob prvem obisku Slovenije, leta 2009 v Mariboru. Ker je bila publika naklonjena tako rdeči kot zeleni pločevinki, je rdečim priporočil nakup merchandisea, zelenim pa zaželel uspešno pitje naprej in tako potrdil pristaštvo kozorogu. Kot dodatna zanimivost: po njegovih besedah je bilo na koncertu v Gala Hali največ namazanih obrazov, pa tudi energija je bila bojda ena izmed boljših. To se je opazilo predvsem po postopnem izginjanju barve z obrazov članov zasedbe ter tudi na obrazih bojevnikov in bojevnic pred odrom. Ko so kot zadnji komad odigrali priredbo Rasputin, se je Warlord celo vrgel na publiko in tako zaključil res odličen, bojevniško obarvan večer.
Setlista: Ten More Miles, Take The Day!, To Holmgard and Beyond, Rexi Regi Rebellis, Greek Fire, For Your Own Good, Battle Metal, No Good Story Ever Starts With Drinking Tea, We Ride Together, Miklagard Overture, Stand Up And Fight, Rasputin.