Unholy Alliance Chapter 3 (16.11.2008)

Vsaki dve leti se zgodi, da se Slayer odpravijo na zelo odmevno turnejo Unholy Alliance. Tokrat že v tretje. Vendar tu ne gre samo za Slayer, ampak tudi za skupine, ki igrajo poleg. V prejšnjih dveh so se zvrstile skupine, kot so In Flames, Children Of Bodom, Hatebreed, Slipknot. Na tej turneji pa so Slayer spremljali Trivium, Mastodon in "domačini" Amon Amarth.
Nam najbližje se je turneja ustavila na Dunaju, natančneje v Gasometru. Bil je idealen čas, da si ponovno ogledamo thrash metal legende; namreč po medijih so začele krožiti izjave vokalista Toma Araye, da misli kmalu prenehati s pevsko kariero, ker pri 50-ih letih ne namerava opravljati takega "poklica". Namen naj bi imel posneti še en album in potem kmalu zaključiti.
Koncert je padel točno na nedeljo, kar je pomenilo, da je bilo več ali manj vse zaprto. V notranjem kompleksu Gasometra je deloval le kakšen lokal, kino in seveda McDonalds. Začetek koncerta je bil napovedan za sedmo uro, tako da je bilo treba obdelati vse lokale v bližini, da je čas minil.
Na srečo so odprli vrata že ob šestih, tako da se je kljub dolgi vrsti na prizorišče prispelo dokaj hitro. Seveda se ni dalo mimo nabitega merchandisa. Cena za pulover je bila 55 evrov, kratka majica pa 30 evrov. Pravzaprav nič presenetljivega za takšen koncert. Pred Amon Amarth naj bi igrala še ena izmed lokalnih skupin, o kateri ni bilo ne duha ne sluha. Tako je bilo ob pol sedmih že vse pripravljeno za t. i. Vikinge, ki so začeli še pred sedmo. Zanimivo. Ko človek misli, da samo Italijani prehitevajo z urnikom, se to zgodi tudi v Avstriji.
Sicer smo pa itak vsi prišli gledati Slayer. Ampak naj bo, bomo Amon Amarth posvetili tiste pičle pol ure. V tem času so vsemogočni Vikingi predstavili presek zadnjih štirih albumov, tako da smo bili deležni raznih Death In Fire, Asator, Runes To My Memory, Cry For The Black Birds in Pursuit For Vikings. Predstavljeni sta bili celo dve skladbi z novega albuma Twilight Of The Thunder God, in sicer istoimenska skladba in Freewill Sacrifice. Kljub temu, da smo nekateri Amon Amarth že krepko naveličani, je bil njihov nastop več kot soliden. Zvok je bil jasen, zato se je dalo v koncertu še kar uživati.
Naslednji so bili napovedani Mastodon, ki naj bi preigravali progresivni groove metal. Skupini je med turnejo zbolel kitarist, zato so se Mastodon predstavili le z enim kitaristom, kar je verjetno pripomoglo k temu, da so bili neznosni za Slayer oboževalce. Poleg tega pa tudi sama glasba ni bila ravno za občudovati, kljub zanimivim strukturam in kitarskim prijemom. Mnogokrat lahko poslušalca zmoti ravno tečen vokal. Pri Mastodon je bilo to kar v dvoje, tako da nam ostane le še bobnar, ki je bil napram vsemu fenomenalen. V približno 45 minutah je postregel z zelo zanimivim igranjem, osredotočen je bil predvsem na prehode, ki jih je bilo že preveč. Mastodon si zaslužijo še eno možnost, a naj se v naslednje predstavijo v polni postavi. Poleg tega so bili neustrezna predskupina za Slayer.
Za naslednjo skupino sem imel mnogo več upanja, da se izkaže. Slabo leto nazaj se je ravno v tej dvorani predstavila z zelo dobrim nastopom. Na oder so stopili vedno bolj znani Trivium, ki so promovirali svojo četrto ploščo z naslovom Shogun. Že z otvoritvenim komadom Krisute Gomen se je skupina pokazala v dobri formi, a žal ne tako dobro kakor na turneji Black Crusade. Trivium so igrali občutno prehitro, kar je pripomoglo, da skladbe niso prišle do pravega izraza. Vodja Matt Heafy se je zato pri soliranju občasno zmotil, vendar napake niti niso bile tako razvidne. Tiste v prvih vrstah je verjetno še bolj motila glasnost inštrumentov, še posebej bass bobna, ki se ga je dalo občutiti celo v želodcu. Prehitro odigrane skladbe so vplivale na Heafyja še dodatno pri čistih refrenih, ki jih je hitreje odpel in se niso slišali prav nič prijetno. Največja pojava ostaja basist Paolo Gregoletto, ki kljub svojim 23. letom poje kot punčka. Na drugi strani pa je kitarist Corey Beaulieu krulil glasneje od Heafyja in zelo dobro odigral vse solaže. Za konec so nam postregli še z dvema komadoma z albuma Ascendancy, s katerega se je verjetno želelo slišati več materiala, vendar je bil pač poudarek na novem albumu.
Set lista Trivium: Krisute Gomen, Insurrection, Becoming The Dragon, Into The Mouth Of Hell We March, Down From The Sky, Throes Of Perdition, Down From The Sky, A Gunshot To The Head Of Trepidation, Pull Harder On The Strings Of Your Martyr.
Torej, ostalo je le še čakanje na zvezde večera, zaradi katerih smo vsi prišli. Slayer! Med premorom je bil še čas za kakšen pirček za 4 evre ali pa Coca-Colo za 3 evre. Ja, lepe cene imajo naši severni sosedje. In kar naenkrat je počilo, zastor je padel, Slayer so začeli neusmiljeno žagati. Že s prvim komadom Flesh Storm z zadnjega albuma Christ Illusion se je začela norija brez primerjave, ki ni pojemala do konca. Presenetljivo je bil Tom Araya v dobri formi z vokalom, kar je nekako dalo upati, da se ne bo ponovila tista tragedija iz Munchna leta 2004, ko mu je glas odpovedal, na njegovo mesto pa je stopil pevec Hatebreed. V ozadju so v skladu z igranimi skladbami potekale projekcije, ki so več ali manj prikazovale naslovnice albumov. Na vsaki strani je bila na ogled stena Marshallovih ojačevalcev, kar je že dolgo časa njihov trademark. Sam Araya ni bil preveč zgovoren, komaj da je napovedal novi komad Psychopathy Red, ki naj bi se nahajal na novem albumu. Na kogarkoli se pogleda je treba priznati, da so vsi člani pojave in pol. Kerryju Kingu bi verjetno prej pripisal status kakšnega norega mesarja kot pa kitarista. Jeff Hanneman ne more iz svojega hokejskega dresa, ki je očitno postal njegova uniforma. Za veliko baterijo se je skrival Dave Lombardo, ki je na tem koncertu definitivno opravičil svoj sloves, ker je bil točen kot ura. Njegovo igranje je zares spoštovanja vredno. Skupini niti ne morem kaj dosti očitati, celo tiste neprebavljive solaže so bile odigrane dokaj točno. Slayer so za to turnejo postregli s prav zanimivo set listo. Poleg novejših skladb niso šli mimo Chemical Warfare, War Ensemble, Ghosts Of War, Live Undead. Presenetljivo je bilo, da je bil odigran tudi Season In The Abyss in Dittohead iz Divine Intevention. V eni uri je manjkal le kakšen komad iz Reign In Blood, a ponavadi se prihranijo za na konec. Kar naenkrat je King zaigral začetni riff Angel Of Death in razprodana dvorana s 3500 obiskovalci je padla v ekstazo. Ni se trgalo samo mladim, temveč tudi starejšim, ki kljub sivim lasem niso pokazali, da se morajo na starejša leta paziti. Brez kakršnihkoli napovedi so Slayer neusmiljeno in popolnoma brez čustev žagali do konca. Mnogim oboževalcem se je uresničila želja, da bi slišali celotni Reign In Blood v živo. No, pa se je le zgodilo. Z Raining Blood se je koncert zaključil, Araya je le še napovedal, da se vidimo naslednjič.
Set lista Slayer: Flesh Storm, War Ensemble, Chemical Warfare, Ghosts Of War, Jihad, Psychopathy Red, Seasons In The Abyss, Dittohead, Live Undead, Cult, Disciple, South Of Heaven, Angel Od Death, Piece By Piece, Necrophobic, Altar Of Sacrifice, Jesus Saves, Ciminally Insane, Reborn, Epidemic, Postmortem, Raining Blood.
Po vsem tem lahko res upamo na še en album, in da bo res padel še četrti Unholy Alliance, ker, kakor mnogi pravijo, se Slayer vedno splača pogledati ne glede na to, kolikokrat smo jih že gledali.

Primož