Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

8. 5. 2013

Vikend z NadimaČ

MKSMC, Koper in Klub Gromka, Ljubljana / 3. in 4. 5. 2013

Minuli vikend so svojo glasbo, pa tudi miselnosti in življenjsko držo na slovenskih tleh prvič v živo predstavili beograjski speed thrash crossover metalci NadimaČ. Ti so se med drugim slovenski publiki predstavili leta 2009, ne preko vidnejših portalov ne preko založb in njihovih PR služb, pač pa ljudsko preko Paranoidovega foruma po metodi DIY. Tedaj so predstavljali prihajajoči studijski album Državni Neprijatelj Broj Kec in z njim razkrili adute banda, ki ležijo predvsem v brezkompromisnem pičenju in bolano razjarjenem vokalu, ki reže še intenzivneje kot pri ameriških Warbringer, s katerimi se po barvi glasu lahko delajo primerjave.
V petek so nastopili v skoraj nabito polnem koprskem MKSMC-ju in spotoma aktivirali še skupino Keller, ki je zaradi razdalj med člani postopoma ugasnila svojo dejavnost, za namen podpore srbskim prišlekom pa ponovno napadla odre. Na mesto Domnove kitare je vskočil Dole, sicer kitarist skupine Plains Of Despair, ki je dotičnega večera izvedla naravnost odlično otvoritev. Mladi gorenjski band je v prvem letu obstoja že predstavil svojo različico klasičnega tehničnega death metala v Škofji Loki, na Bledu, v Mariboru, Črnomlju, na Koroškem ter jasno v domačem kraju, na obalnem eventu pa jim je še posebej padla sekira v med. Pravo zadovoljstvo je pripeljati band v servis Nemesis Booking, ki sigurno izstopa po gostoljubju, poleg izvedbe koncertov v Kopru pa tesno sodelujejo tudi z goriškim JZA Crew. Glasbenike pod okriljem omenjenih organizacij vedno pričaka topel sprejem, miza obložena z narezki, domače vino in na splošno vedno prisotni odlični duh, ki poskrbi za sproščenost tudi na odru.
Tako lokalna kot bolj oddaljena aktivna koncertna populacija je močno trznila na nabor bandov in že pri začetku Plains Of Despair tvorila številčno dobro zastopano in energično množico, ki je ob odličnem zvoku okoli desete ure užila prvo glasbeno točko. Band se je odrsko že povsem udomačil, glasbeniki pa se povsem predajo užitku pri serviranju lastnega materiala. Kitarska dvojica, ki je najvidnejši predstavnik banda, že domala dosega prepričljivost izvedbe solo točk, kot smo jih vajeni pri Death iz obdobja Human. Iz zgodnejšega obdobja te skupine si band sposoja priredbo Altering The Future, ki s setom še petih daljših avtorskih pesmi tvori cikel, ki ga je moč slišati na vseh koncertih, novitete pa obljubljajo na koncertu pred domačo publiko v sklopu Tedna mladih, torej 16. maja pred Downtownom. Koncert je minil v znamenju prepričljive izvedbe, ki jo je v zaključni solaži prekinila počena struna, a je band do kraja narekoval nemoten tempo, ki mu je publika z zadovoljstvom sledila.
Dvorana se je naposled izpraznila, okolica kluba pa je završala od družabnosti na prostem, saj se je na dogodku namreč zbralo okoli 200 obiskovalcev.
Naslednji in najdaljši akt večera je bil v znamenju hitrosti, moshpita, mnogih stagediveov in vsega, kar tradicionalno tvori dobre in doživete koncerte. NadimaČ so zlahka naščuvali številčno publiko, ki je neumorno prečesavala oder, da si razbije glave. Sam kvečjemu obžalujem, da se ne morem šteti med večje poznavalce, ki so ta večer skupaj z bandom odpeli tudi marsikatero vrstico. Kvartet se drži klasične crossover metode hitrih riffov, ki na čase dobijo še poseben »boost«, vokal pa v sebi nosi umazanijo in agresijo srbskega undergrounda, kot ga poznamo iz filmov tipa Rane, Munje … Band močno poseže tudi v področje tradicionalnega thrasha in se na čase približa zvoku Sadus ter prej omenjenim Warbringer, na kar spominja tudi pevčeva drža. Z bobnarjevega telesa kričijo tetovaže maskote D.R.I., kar celotno podobo banda še nekoliko dvigne. Odlična žur zasedba, ki si je po dotičnem koncertu gotovo izborila zvestobo publike.
Zopet so na račun prišla pljuča, narod se je odšel na plano odžejat, nekateri pa obrisat z obraza kri, ki je lila iz moshpit ran. Krvaveči so nosili nasmeh čistega užitka samopovzročene škode. Na hitro nas je obiskala tudi policija, ki pa je tokrat pokazala nekaj razumevanja in se ni grabila za značko in igrala izmišljene avtoritete – za spremembo pohvalno, dasiravno ne vidim nič spornega v tem, da organi pridejo opozorit mladino, naj pospravi za sabo ostanke druženja, ki tradicionalno poteka v spremstvu mnogih steklenic, plastenk in pločevink. To je sicer dostikrat nevideno delo ekipe Nemesis Booking, na kar je večkrat opozoril tudi starejši vodja kluba, in to pozdravljam – alternativna dejavnost ni samoumevna in je vedno izborjena z žuljavimi rokami, zato je potrebno še toliko bolj paziti na odnos do tega, kar imamo, saj nam je lahko ob najmanjši napaki odvzeto.
Zadnji smo pred dobro ogreto publiko stopili Keller in odigrali tisto, kar smo si upali predstaviti po vsega skupaj dveh vajah, v dotični zasedbi pa smo sploh prvič za inštrumente poprijeli vsi člani hkrati. Narodu se je najbolj mešalo na zaključno pesem Death Command, predstavili pa smo tudi novi komad Behold The Hell's Gate. Dvorana in njena okolica je bila z zadovoljnim življem posejana do skoraj tretje ure, nazadnje ko sem videl NadimaČ, pa so bili do ušes umazani od pašte, kar priča o alkoholnem razvratu, ki je sledil odličnemu koncertu. NadimaČ so pustili tako močan vtis, da je sledeče jutro narekovalo večerni obisk Ljubljane, kjer sta pred njimi občinstvo ogreli skupini Moshead in Eruption.

Ljubljanski koncert v Gromki sicer ni dosegel desetine doživetosti koprskega, pa vendar je šlo za tri prepričljive zasedbe oz. vsaj po enega res izstopajočega glasbenika na skupino, ki je dvignil užitek poslušanja.
Moshead nikakor ne gre (več) podcenjevati zaradi najstniških let, saj gre za skupino, ki je zelo zgodaj definirala lasten zvok in je zvenela čisto drugače kot ostali bandi v zvrsti. Band tako s priredbami kot avtorskimi izdelki spomni poslušalca, ki mu dozorel okus narekuje brskanje po undergroundu, zakaj je leta nazaj začel in dalj časa vztrajal pri poslušanju Metallice. Zvočna krivulja kitarskega zvoka namreč poudari basovske in visoke frekvence, odvzame pa srednje visoke tone, s čimer se band približa omenjeni skupini na prehodu iz zgodnejšega v …And Justice For All obdobje, prav tako pa se zasedba čedalje bolje znajde pri uporabi pentatoničnih solaž. Tudi na splošno je uigranost in stabilnost celotnega banda zelo prepričljiva, temu tempu pa je med nastopom sledil tudi vokal oz. oba vokala, saj se je band v zadnji tretjini od Metallice premaknil k izvedbi Slayer, s katero se je z vokalom drugega kitarista band poklonil preminulemu Jeffu Hannemanu. Najbolj pa zasedba izstopa s 14-letnim bobnarjem in ta podatek o letih bi lahko glede na slišano mirne duše spustil. Odlikuje ga metronomska natančnost tako pri časovni koordinaciji kot tudi jakosti inštrumenta, odlično pa v svojo tehniko vključuje tudi uporabo tišine, kar daje bandu izjemno dinamiko.
Sledili so Eruption, ki so se predstavili v odlični uigranosti in s spodobno povezanostjo programa, kar za predhodnike še ni moč trditi. Pri prečesavanju tako starejšega kot novejšega materiala je očiten fokus publike še vedno na riffih, ki že slabo desetletje opisujejo slovenski thrash. Osebno je najbolj zapalila pesem The Auditors, vendar pa kljub temu da je band dajal vse od sebe, koncerta ne morem uvrstiti med kaj posebej doživetega. Na trenutke se je sicer razvil wall of death petih udeležencev, a konstantni pozivi k moshu, ki na koncertu dan poprej niti niso bili potrebni, niso obrodili večjih sadov. Glasbeniško je treba izpostaviti Tima na kitari. So ljudje, pri katerih inštrument na dotik zveni enostavno drugače – kitara prične peti z vsako trsko, strune pa se tresejo dlje kot pri običajnih smrtnikih. Pojav naj razlagajo metafiziki, sam lahko le zaključim, da je bilo v desnem kotu tik pod odrom poslušalcem najudobneje.
Pavza. Na odru NadimaČ, ki so v Ljubljani zveneli manj eksplozivno in nekoliko prepito od prejšnje noči. Pod odrom se je pojavilo nekaj več vihtenja čup, a nič pretresljivega. Pozornejše poslušanje je dopustilo slišati odlično tehniko kitarista, band pa je pokazal, da v svojo glasbo vnese tudi kakšen black metal element in mnogo drugih začimb, ki sicer »piči, samo kec!« recept razgibajo in nepoznavalcem naredijo nastop nepredvidljiv ter s tem tudi bolj zanimiv. Na vrhu vsega pa kraljuje vokal v srbskem jeziku, ki se z glasbo ujame odlično in pusti nostalgični pridih stare Juge. Akustika dvorane je sicer iz mikrofonov iztisnila zvok podoben megafonu, tako da nagovorov v matičnem jeziku banda nisem štekal toliko kot v petek, vendar smo vseeno ujeli sporočilo: Smrt vsem avtoritetam! Crossover sceno odlikuje družbena kritika, ki je bolj filozofsko usmerjena na iskanje rešitev v sebi, in NadimaČ sporočila nebi mogli bolj jasno predati.
Če bi me vprašali za nasvet, katerega izmed koncertov izbrati, bi v podobni situaciji človeka skoraj vedno napotil čim dlje stran od Ljubljane ali pa na splošno ven iz velikih mest. Pravijo, da je ljubljanska publika mrtva, ker je zaradi koncertne ponudbe preveč razvajena, pa vendar se mi zdi, da smo razvajeni ravno vsi ostali, ker od koncerta želimo več. Eksotika, ki jo nudijo manjkrat obiskana mesta, pričakovanja spremenijo v udejstvovanje in samo dejstvo, da smo v Ljubljani lahko vsak dan, na Obali pa toliko redkeje, kličejo po večji želji po kakovostnejšem doživetju.

 

SORODNE VSEBINE:
25. 5. 2015NadimaČ / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija