Vital Remains / Order Of Ennead / Tribulation

Že dolgo nisem bil v tem kultnem goriškem placu, kjer sem svoje čase videl izjemno veliko kvalitetnih dogodkov. Dolga odsotnost se je poznala predvsem v tem, da so me številna krožišča precej zmedla, ampak »I always find the metal way, ha, ha!« In tako sem z boljšo polovico prispel na Mostovno, kjer sem na presenečenje ugotovil, da se bo koncert odvijal zunaj. Velik in odlično izgledajoč oder je bil tam že deset dni, saj se je v Novi Gorici odvijal festival Mesto Mladih ali nekaj podobnega in seveda ni boljšega zaključka kot je večer blasfemičnega death metala z bendi Vital Remains, Order Of Ennead in Tribulation. Medtem ko so se skupine sprehajale naokoli, so tonski mojstri rolali metal in zraven na velike zvočnike poslušali zvoke iz laptopa, na katerem so se kratkočasili s simulacijo smučarskih skokov ali pa vožnje traktorja. Lepo vreme in dober line-up sta botrovala kar lepemu številu ljudi, ki se je takoj zagnal v izjemno poceni merchandise. Zanimivo, da je med vsemi majicami, ki so stale 10 ali 15 evrov, ena stala 14 (!!!) - tajkuni znotraj metala, kaj hočemo.
A pomembno je tisto, kar se je odvijalo na odru in že prvi band, Tribulation (iz Švedske) je bil prijetno presenečenje. Običajno so predskupine na takih koncertih kar nekaj, ampak Tribulation – ki resda imajo imidž Velvet Revolver in Morbid Angel obenem – so bili res kvalitetna skupina in fenomenalen začetek fantastičnega koncerta. Začenši z nekaj podobnega doomu a la Solitude Aeturnus ali pa Cold Dew so me prikovali na tla. Res nepričakovano. Nato pa naenkrat mladci vžgejo takšen death thrash, da je glava pekla. Zvok je bil perfekten in to se je tudi odražalo tako na bandu kot med publiko. Vokalist je ob mlatenju basa izvajal razne vokalne vragolije, ki so priklicale vse sile teme, misterijev in drugih izvenmesenih zadev. Kitarista sta pičila kot se spodobi – ob odličnih riffih sta oba še pokazala, da solo v pesmi ni kar nekaj samoumevnega. Pesmi z novega CD-ja so bile še bolj udarne zaradi bobnarja, čigar igranje je zanimiv in dinamičen skupek agresivnih in učinkovitih ritmov. V celoti Tribulation zvenijo kot tim, ki točno ve kaj dati folku in to 110%. Celo, ko je enemu od kitaristov počila struna, je normalno igral komad do konca, nato pa je ob menjavanju žice drugi kitarist prevzel vokal in so udarili pravi blackened thrash tribute v stilu zgodnjih Sodom ali Destruction. Odlična zadeva – nujno preverite!
Ne glede na grozljive oblake je narave izpustila le nekaj kapljic dežja, ostalo pa je zadržala zase, saj ji je moč vzela floridska zasedba Order Of Ennead, ki sem se je še bolj veselil kot Vital Remains. Skupina, ki je nastala kot transformacija zasedbe Council Of The Fallen, je pod taktirko kitarista / vokalista / »masterminda« Kevina Quiriona predstavila svojo istoimensko ploščo, ki je izšla lani pri založbi Earache, tako da smo lahko uživali ob pesmih kot so As If Rose I Wither, As Long As I Have Myself I Am Never Alone, The Culling (poglejte spot), Seeking The Prophets ipd. Predstavili so tudi novo pesem, This Mortal Journey, ki se bo nahajala na novem albumu, ki ga bodo posneli jeseni, za konec pa so odigrali še priredbo legendarnih Deicide, Homage To Satan. Odlično! Ob Kevinu Quirionu so v skupini še mladi, a talentirani kitarist John Li, katerega soli in igranje so neverjetni, basist Scott Patrick iz banda Ressurection, ki je mojster petstrunske globine in seveda eden in edini bobnar iz pekla, Steve Asheim. Vse skupaj je morda na trenutke zvenelo celo premočno, še posebej je v hrupu kitar in bobnov občasno trpel vokal, a kljub temu so Order Of Ennead pokazali, kako se zadevi streže.
Vrhunec večera so bili kljub vsemu Vital Remains iz ZDA, ki sem jih videl že tretjič, a glede na to, da vodja skupine Tony Lazarro nenehno menja člane, lahko rečem, da je gledanje Vital Remains takšna izkušnja, kot bi band vsakič videl prvič. Tokrat je vokalne dolžnosti prevzel Scott Willy, ki drugače poje v Godless Rising (ki ga je tudi ustanovil nekdanji Vital Remains vokalist Jeff Gruslin), bas je igral Gator Collier (Legion Victorious), bobnal je neznani Keshava Doane, medtem ko je Suzukija nadomeščal mladenič po imenu Eric Sagardia (Azatoth). Resda Lazarru lahko rečete samo »Kapo dol!«, saj drži skupino skupaj že 20 let, kot je to povedal tudi vokalist Scott, ampak brez Suzukija tale skupina kar precej trpi, saj ne samo da je Dave odličen kitarist, pač pa ima namreč tudi neverjetno odrsko prezenco, ki je Eric seveda ni uspel zapolniti. Kljub temu, da je solaže igral skorajda brezhibno in je Lazarra verjetno precej rešil, je kljub temu na odru še precej nedostopen in medtem, ko je bil Suzuki skoraj v ključnem fokusu, je Eric pač tam. Tudi tista »klasična glasbena šola« drža je v popolnem nasprotju z vso energičnostjo, ki jo predstavlja ostanek banda. Lazzaro ga še vedno odlično »prži« skozi komade a la Dechristianize, Scorn, Devouring Elysium, ob njem blesti tudi basist Gator, za katerega bi človek lahko rekel, da je kot Benton tako po nastopu kot po krikih. Vokalist Scott ni slab, a je v primerjavi s tistim Anthonyjem izpred nekaj let v Ortu ali v primerjavi z Damienom v Pekarni, bolj ko ne slabši. Daleč od tega, da bi bil Benton, je s svojim malce »prehlajenim« vokalom spomnil na slabšo verzijo zgodnjega Chrisa Barnesa in kasnejšega Bretta Hoffmana. Kljub temu pa je bil njegov nastop vseeno izjemno dober, saj se vidi, da je izkušen frontman. Le tisti pozivi k žuranju na koncu so bili že malce ... dolgočasni! Bobnar Keshava ni bil slab, ampak proti Lordu Marcu Pitruzelli ali pa Antoniu Donadeu nima za burek. Pa še nekajkrat je lepo kiksnil. Ampak čas celi vse rane, tako da bo že. Poleg komadov z zadnjih dveh plat so odigrali vsaj še dve (meni neznani) klasiki (ne, ni bilo Forever Underground), super je bilo slišati še dva bisa (Infidel seka ko kurba!), edino kar je malo moteče je to, da je malce težko gledati ultra hitre 8-minutne komade. Morda pa sem jaz že prestar, he, he.
Kakorkoli, na žalost je bil koncert na nedeljo, kar je za večino pomenilo, da se je bilo treba spokati domov zaradi šihtov, faksov itd. Bandi so ostali na Mostovni še en dan in baje žurali celo noč. Ampak vseeno – bolje je bilo imeti sproščen nedeljski večer, pa čeprav samo za nekaj ur. Ekipi Mostovne pa vsaka čast, ker so po desetih dneh nenehnega dela uspeli dokončati festič mladih tako kot se spodobi. Vsakemu pripadniku metalske in drugih subkultur pa priporočam, naj si Mostovno »zacahnajo« kot nujnost za obisk! Grem zdaj naročat plate od Vital Remains ... Let The Killing Begin!

Ivan