REPORTAŽE

28. 8. 2000

Wacken Open Air 2000

Wacken, Nemčija / 4. in 5. 8. 2000

Po vseh prestanih naporih klatenja po Nemčiji sem sedaj končno sposoben napisati tudi nekaj za vas, čitalke in čitalci. Torej, ekipa Paranoida se je udeležila letošnjega, 11. zapored, festivala Wacken Open Air 2000. Festival se imenuje po mestu dogajanja, torej Wacknu, majhnem mestu na severu Nemčije, en dan plazenja po vseh štirih oddaljenega od Severnega morja. Glavno dogajanje se je odvijalo v petek, 04.08. in soboto, 05.08.2000, vhod v metalsko mesto pa se je odprl v četrtek ob 14.00.
Torej, ura je približno 14.00 (točni smo bili kot ura, kot vidite!), pišese četrtek 03.08.2000 A.D., s krajšega dopusta na Severnem morju smo se pripeljali pred vhod z napisom “Welcome to the Metal Town”. Vsak drugi za nami obrne glavo, saj smo bili s slovensko zastavo na avtu več kot očitni “Auslanderji” z druge strani Evrope, in nas metalsko pozdravljajo. Po kazanju vstopnic, plačevanju parkirnine in podobnih formalnostih, se pripeljemo v kamping D, naš novi dom za naslednje tri dni. Prostori za kampiranje so bili razdeljeni v sektorje, da nažgani metalci lažje najdemo svoj šotor. Postavimo šotore, vase zlijemo par pirov in v akcijo - v vrsto pred vhod na koncertno prizorišče. Po krajšem šlatanju po mojih žepih sovarnostniki ugotovili, da me bo moral moj švicarski nož počakati pri vhodu, sicer pa sem baje kar primeren za vstop. Tudi letos je dogajanje potekalo (kot je v navadi že od leta 1998) na štirih odrih: True, Black, Party in Wet Stage. Čas do začetka doganja smo izkoristili za pohajanje po štantih - tamkajšnja metalska "baš čaršija" je ponujala pestro izbiro metalske robe - od majic, Cd-jev, plošč, našitkov, oblek in obeskov, do ekstremnosti kot so lobanje in obleke za čarovnike in vampirje. Oko smo vrgli tudi na nogomet,ki so ga začeli igrati ob 16.00. Kdo je igral proti komu nam pa žal niuspelo ugotoviti. Potem pa zazvoni Perotov telefon - kličejo iz Slovenije, da smo dobili faks s sporočilom, da so naše novinarske akreditacije odobrene. Zaradi problemov s faksi (jebemti Telekom), so nam to sporočili šele zdaj. Zaradi naše neinformiranosti smo tudi vstopili čez glavni vhod, kupili karte,... Po pol ure pešačenja do pisarne za novinarje in eni uri stanja v vrsti imamo končno popolno opremo: press obesek okrog vratu, press zapestnico na roki in nekakšne majice (ki smo jih kasneje prekrstili v slinčke), ki služijo kot dovoljenje za fotografiranje. Cena za to je bila poleg litra švica in par sto pristnih balkanskih kletvic tudi zamuda Krokus, prvega benda četrtkovega večera z imenom A Night To Remember. Ogledali smo si naslednji bend, Molly Hatchet, ki so za svoja leta še prav presenetljivo živahni in so s svojim nastopom kar spravili množico v gibanje. Zadnji nastopajoči tega večera so bili The Company Of Snakes, post mortem benda Whitesnake. Njihov nastop je bil klasično hard rock doživetje, z zaigranimi starimi hiti, med drugim tudi verjetno najbolj znanim Fool For Your Loving. Preostanek večera smo preživeli ob standardnih športih piscev Paranoida, tokrat smo se odločili za pitje piva in babewatch (seveda s komentatorji!). Posebnost četrtkovega večera je bilo uradno snemanje (audio in video) nastopajočih bendov.
Kaj več o četrtkovem večeru mi zaradi nadvušenja in evforije ni ostalo v glavi (navedena razloga sta resnična, tokrat se ga nisem napil!), bom pa tale odstavek pred petkovim jutrom izkoristil za krajši opis sprememb nastopajočih. V dnevih oz. tednih pred festivalom so nastop odpovedali Overkill (zaradi snemanja novega albuma, piše v Bobbyjevi izjavi), Testament (pravijo da zaradi važnejših poslov in pomanjkanja časa), ter Annihilator (njim se je, kot pravi Jeff Waters, dokončavanje albuma zavleklo v avgust), nadomestili pa so jih Immortal. Thin Lizzy pa so zaradi celotne prestavitve evropske turneje na jesen odpovedali dan ali dva pred nastopom. Nadomestil jih je Dee Snider. Six Feet Under pa so uleteli na mesto odpovedanih Cradle Of Filth. Cradle Of Filth so odpovedali vse poletne nastope, pravijo da je njihov novi album najbolj pomemben in da ima njihov producent čas samo poleti.
Ob tej priložnosti še to: kot ste verjetno opazili in še boste, nekakonatančnejši opis polovice dogajanja manjka. Razlog za to je preprost: dogajanje poteka vsaj na treh mestih, in dva človeka sta za vse opazovanje dogajanja ter fotografiranje odločno premalo. Predvsem smo zanemarili dogajanje na delavnicah, manjkali pa smo tudi v gužvi pri deljenju avtogramov. (Videli smo, kakšna dolga vrsta se je vila pred pultom, kjer so avtograme delili člani benda Gamma Ray, uspeli pa smo dobiti avtogram pevke skupine Nightwish, v backstage-u pa še podpis pevca Iced Earth. –op.Ajda)
Vrnimo se k dogajanju. Petkovo jutro se je začelo z metal borzo. Navsezgodaj smo čakali v dolgi koloni na vstop v šotor dogajanja. Za vstop so pobirali po 4 DM, vendar se je investicija vsekakor izplačala. V velikem šotoru si našel, brez pretiravanja, katerokoli ploščo, ki si jo morda v Sloveniji ali po katalogih zaman iskal. Izraz popolna izbira pove vse, po vrh vsega pa še po ugodnih cenah. Po jutranjem shoppingu pa na masiranje ušes. Ob enih so začeli poljski death metalci Vader in Dark At Dawn, ki smo jih nekako zamudili, ujeli pa smo naslednje Samson in Deranged. Samson so star heavy metal band, pri katerih je začel svojo pot Bruce Dickinson. Ostajajo pri starem slogu, njihov nastop je bil seveda v tem stilu, čezpetnajst minut pa so na Wet Stage-u začeli zganjati vraga najbolj brutalni skandinavski death metalci Deranged. Naslednjih par nastopov smo spet zamudili, tokrat zaradi obiska najprej prestavljene in nato odpovedane tiskovne konference Rhapsody. Po tolažbi s parimi pivi smo se vrnili na koncert skupine Umbra Et Imago. Presentili so me z odličnim showom - kostumi, gorečimi križi, pa dvema puncama za okras.... Vsekakor navdušujoče. Natovrnitev na True Stage, nastop Angelwitch. Angelwitch izhajajo iz obdobja New Wave Of British Heavy Metal (kot Samson), so bili pa še en zgleden primer kvalitete starih in medijsko zapostavljenih bendov. Vrhunec nastopa pa je bil seveda zadnji zaigrani komad, Angelwitch, z njihovega prvega albuma. Pri naslednjem nastopu je prišlo do zamenjave, in sicer so si svoja mesta zamenjali Marduk in Immortal, tako da smo najprej slišali Marduk. Naslednji bend, ki je bil deležen več naše pozornosti, so bili Rhapsody. Kakšne razlike med tokratnim nastopom ter njihovimi prejšnjimi ni bilo, spet smo lahko opazovali pevčevo aerobiko s stojalom za mikrofon ter uživali ob njihovem stalnem repertoarju komadov. Problem je bil edino v tem, da njihova simfonika ni šla ravno skupaj s tokratnim ozvočenjem. Potlačena je bila v ozadje in ni prišla do izraza, tako da je od časa do časa vse skupaj zvenelo malo razštelano. Kakorkoli, športna smola pač, na njihovih lastnih nastopih imajo te zadeve veliko boljše urejene. Pa tudi kitarista bi se lahko boljeslišalo (op. Peter). Na true stage so po premoru prišli Statovarius, ki so bili prvi bend s pirotehničnimi efekti. Malo manj kot publika je bil verjetno nad njimi navdušen pevec, saj si je že v prvihpetnajstih minutah zažgal roko. No in ker je že velik fant, se ni začeljokati, ampak je tekel po mokro brisačo. Tek do roba odra po nove obkladke je nato ponavljal po vsakem komadu. Ampak - pohvalno, koncert so kljub temu odpeljali do konca. Tudi Stratovarius so ostali pri stalnem izboru komadov, seveda v množini tistih z nove plošče Infinite. Za njimi se je dogajanje spet vrnilo na Black Stage, k Armored Saint, ki še vedno nadaljujejo s svojim specifičnim stilom glasbe. Takoj za njimi so Iced Earth presenetili z udarnim nastopom ter dvema odigranima priredbama - Electric Funeral (Black Sabbath), ter The Trooper (Iron Maiden). Napoved slednjega je bila malce smešna, šla pa je nekako takole: "The next song is from our favorite band, they"re back together now -THE TROOOPER" (op. Peter). Istočasno so z njimi na Party Stage-u nastopili Artillery, danski come-back thrasherji iz osemdesetih. Točno ob polnoči pa se je začel nastop Hypocrisy. Slišali smo komade s celotnega obdobja njihovega delovanja, nastop so zaključili s komadom Roswell 47, po mojem mnenju pa bi si lahko na svojem nastopu privoščili malo več spektakla. Ob enih so istočasno začeli ameriški heavy metalci Liege Lord ter Gamma Ray. Gamma Ray so v svojem uro in petnajst minut trajajočem nastopu, pred odličnimi kulisami, igrali kar kronološko - od prve do zadnje plošče. Posebnost je bil komad Somewhere Out In Space, zaigran z ultrazvočnim tempom. Ker pa si je pri tem komadu Hansen zamislil tudi sodelovanje publike, se je razvlekel kar na veliko minut. Kot zadnjega smo videli še Chrisa Barnesa in njegove Six Feet Under, katerih pol nastopasem preživel že zavit v svojo spalko. No, spomnim pa se, da so končali s priredbo TNT, od nikogar drugega kot AC/DC.
V soboto zjutraj so me zbudili speed metalci Freedom Call ter mi polepšali jutranje aktivnosti, kot so obisk sekreta in privezovanje duše. Slednje formalnosti mi je uspelo opraviti do nastopa Labyrinth, italijanskih speed metalcev. Kasneje smo vrgli oči še na Ancient (beri na joške od pevke), vmes počekirali Tagtgrenov projekt Pain (Tagtgren je nastopil namalan in oblečen v strica Hudiča - tudi rep je imel), ter se vrnili na nastop Blaze-a. Blaze-v nastop je bil sestavljen iz novih komadov (solo plošča Silicon Messiah), ter njegovih stvaritev z Iron Maiden. Presenetil je z živahnim nastopom ter poskrbel za jutranjo telovadbo. Bil sem navdušen! Sledilo je raziskovanje backstage-a. Tam sva ujela Baileya, ki je bil še vedno v odličnem razpoloženju, spomnil se je slovenskih metalcev tudi z nastopov Iron Maiden ter povedal, da bi spet rad nastopil v Sloveniji. Ogledala sva si tudi razstavo tipa z neizgovorljivim imenom (če pa se vam da “mučit” z izgovorjavo, tule je njegovo ime: Zdzislaw Mikolajczak –op. Ajda), ter vzdevkom Chico. Chico izdeluje kovinske reliefe. Razstavljeni so bili njegovi izdelki za Wacken 1999, Wacken 2000, Manowar, Iron Maiden, Kreator, Saxon, Metallico,... Lični in realistični izdelki, oglejte si fotografije. Gremo naprej - brez minute pavze so si sledili Sentenced, Lizzy Borden ter Entombed z udarnim in energičnem nastopom, v katerem niso manjkali tudi tisti stari, pravi death metal komadi. Sledili so Nightwish, mlajši bend z ženskim opernim vokalom. Brez pripomb glede kvalitete in tehnike, ampak po mojem mnenju so veliko bolj primerni za poslušanje doma v fotelju kot pa na koncertu. Ampak fanov to ni motilo. (Sicer pa je energična pevka Tarja kar ogrela in “razburila” občinstvo, tako da je bil koncert precej dinamičen. –op.Ajda). Sledili so nastopi, pri katerih je bilo za preboj v ospredje že potrebno malo več potrpežljivosti in tehnike (da ne bo pomote, tudi zgodnje nastopajoči bendi so bili deležni velike množice poslušalcev). Morbid Angel so še enkrat pokazali, da so vredni svoje slave, v nasprotju z ostalimi bendi pa so dovolili le fotografiranje in ne snemanja. Naslednji nastop je imela Doro. Prevladovali so njeni stari komadi, izdani z bendom Warlock (Metal Tango, Burning The Witches, Für Immer s spremljavo publike, East Meets West,...), nastop pa se je končal po dvakratnem povratku na oder (ja, nekateri se res dajo prosit). Na Black Stage-u so nadaljevali stari mački Rose Tattoo, na Party Stage-u pa skandinavski novinci Raise Hell. Ob devetih zvečer se nama je uspelo udeležiti prve novinarske konference. Pet minut pred začetkom sva s Perotom že sedela v drugi vrsti z vsemi potrebnimi pripomočki: fotoaparatom, pivom ter revijo (da bi kaj prebrala če bi postalo dolgočasno). S petnajstminutno zamudo (ženske pač vedno zamujajo) so se všotoru pojavile porno zvezda Chantal Chevalier in njeni dve kolegici (žal oblečene). Pero je najprej vse lepo dokumentiral s fotoapratom, nato so začela padati vprašanja. Po desetih minutah, ko je Chantal izjavila da ne bo več snemala trdih porničev, sva s Perotom v tišini protestno zapustila dvorano, opa - šotor. Pavzo sva izkoristila za interesne dejavnosti in nato prijadrala na uro in pol trajajoče norčije Dee Snider-ja. Bivši pevec Twisted Sister je ob 21.45 začel svoj spektakel. Z izjemo enega novega komada, posvečenega Lemmyu, so igrali izključno komade Twisted Sister. Publika je bila v elementu, da o Sniderju ne govorim, vse skupaj pa je potekalo kot na plošči Big Hits And Nasty Cuts, torej na stari dobri način. Prav tako so izvedli uvodni komad, Dee se je kot takrat ponorčeval iz publike, naspripravil do petja, skakanja in mahanja s pestmi. Kljub temu da po Sniderjevih besedah bend ni igral skupaj že eno leto, je bil nastop odličen. Nadalnje opisovanje bom opustil iz preprostega razloga - ko to doživite, vidite in verjamete!
Komaj še na nogah sem se privlekel do nastopa Venom, ki so rekli "no pictures" in niso nikogar spustili v jarek pred oder. Zlobno so izvedli nekaj legendarnih starih komadov (Black Metal, Welcome To Hell,...) ter preostanek iz nove plošče Resurrection (Resurrection, War Against Christ, Thirteen). Imeli pa so nemarno dobre efekte. Sledil je najbolj smešen bend na svetu, Knorkator, ter stari maček kitare Zakk Wylde, čigar nastop sem nadomestil z nabiranjem moči. Ob 01:45 je sledil sex show (kao!) Chantal in njenih kolegic. Ta sex show je bil en navaden dolgčas, vsaj desetkrat slabši kot na najbolj zahojeni bajker fešti v Sloveniji. Petnajst minut so hotele punce rajcat narod z nekim plesom, potem pa so pokazale joške in izginile z odra. Ko bi to vedel, bi šel rajši za šank malo dolit. In, toliko da boste vedeli, temu se reče sex show... my ass!!! Za konec je potradicionalnem običaju sledil še Onkel Tom (v prostem času Tom Angelripper, Sodom) s svojimi metalskimi priredbami nemške goveje muzike. Da je to odlična spremljava ob pitju, mi verjetno ni treba posebej poudarjati.
Tako, vsega lepega je bilo konec, v nedeljo je sledil povratek na Balkan. Wacken 2000 je bil vsekakor odličen festival. Če ste manjkali letos, vam za naslednje leto predlagam sledeče: odjebite dopust v toplicah in pojdite raje v Wacken.
Vse informacije za Wacken 2001 pa dobite na njihovi strani: www.wacken-open-air.de.
Na koncu se bom pa še zahvalil določenim predstavnikom človeške rase, ki so pripomogli, da se je vse tako lepo izteklo: hvala tipu s Faith No More majico v pisarni za novinarske akreditacije, s katerim sva brez zapletov uredila zadeve (čeprav brez faksa), hvala Mitji Jakši – “Sraki” za dvodnevno ekskluzivno pritiskanje na sprožilec fotoaparata za Paranoid, in Ajdi – “teti Lisički” za posojanje fotoaparata, zalaganje s filmi in skrb za naše zdravje.
Zahvaljujemo se tudi podjetjema M"taj in Skupini N3.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
28. 9. 2005Wacken Open Air 2005 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 12. 2017
Metalsteel / Edge of Sins
Reportaža
5. 12. 2017
Batushka / Srd
Reportaža
1. 12. 2017
Vulture Industries / Old Night
Reportaža
1. 12. 2017
The Stone / Srd / Grob
Reportaža
30. 11. 2017
Testament / Annihilator / Death Angel
Reportaža
10. 11. 2017
Gorgoroth / Gehenna / Sekhmet / Amken
Reportaža
7. 11. 2017
Anathema / Alcest
Reportaža
3. 11. 2017
Au-Dessus / Svarta / Amer
KONCERTI & FESTIVALI
15. 12. 2017
Železni Aktivizem meets Železne Stopinje
Klub eMCe plac, Velenje
15. 12. 2017
Predbožični punk večer: Cener, Diareja Eksploziv, Spunk on Toast
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
15. 12. 2017
Off Program VII: Muka, Omega Sun, Left To Starve
AKC Attack, Zagreb, Hrvaška
15. 12. 2017
The Whiskey Foundation
Explosiv, Gradec, Avstrija
15. 12. 2017
Cowboys From Hell, Moshead, Septic Order
TrainStation SubArt, Kranj
16. 12. 2017
Krasmetal: Carnifliate, Black Reaper, Licence to Hate
Mc Podlaga, Sežana