REPORTAŽE

18. 9. 2003

Wacken Open Air 2003

Wacken, Nemčija / 31. 7.–2. 8. 2003

Največji tradicionalni, svetovni heavy metal festival Wacken Open Air je letos doživel štirinajsto izvedbo. Z vsemi kritikami, ki so lani letele na račun slabe organizacije, so se organizatorji resno soočili in letos je bil festival organiziran res vrhunsko, praktično brez pomanjkljivosti.
Število nastopajočih bandov je bilo manjše kot lani na račun kasnejšega pričetka (11.00) in zgodnejšega konca (2.45), pa tudi na Wet Stageu se je spored končal okoli 23.00, ko se je šotor spremenil v metal disco. Razpored je bil narejen tako, da so bandi istočasno nastopali na Black in Party Stageu, tako da nastopajoče in gledalce na Party Stageu ni motil »hrup« z bližnjega True metal Stagea. Letos je bil slednji prvič na levi strani, kar je povečalo razdaljo med Black in Party odroma. Z reduciranjem števila stojnic in pomikom stojnic za pijačo in hrano nazaj, so na prizorišču naredili več prostora in s tem omogočili veliko boljši pregled na oba glavna odra tudi z večje razdalje. Poleg tega so mednju namestili velik ekran, na katerem so prenašali koncerte, kar je tudi pripomoglo k lažji spremljavi nastopov predvsem bolj oddaljenih gledalcev. Ekran pa je bil tudi nekakšna info točka, saj so na njem med nastopi gledalce redno obveščali o pomembnih informacijah glede festivala.
Cene pijače in hrane so ostale na enakem nivoju, varnostno osebje je bilo zelo prijazno. Za sanitarije je bilo zelo dobro poskrbljeno, v kampih je bilo potrebno sicer zopet plačati 2,5 € za tuš in 0,5 € za WC, na samem prizorišču pa so bile brezplačne sanitarije, ki so jih redno čistili. Plus točka pa je bila tudi brezplačna uporaba »mestnega« bazena za vse obiskovalce. Naj bo o tem dovolj in se raje posvetimo glasbi, zaradi katere smo vsi prišli v Wacken.
Ob šesti uri popoldne se je v četrtek začelo zares s Circle II Circle, novim bandom bivšega Savatage pevca Zaka Stevensa. Pet let so številni fani čakali vrnitev na oder in zato ni čudno, da se je pod True Metal Stageom zbralo rekordno število obiskovalcev za otvoritveni band W.O.A. festivala. Vse oči so bile seveda uprte v Zaka, ki je dokazal, da je kljub letom odsotnosti še vedno v glasovni top formi, z nekaj nastopi pa si bo pridobil tudi vso karizmo, s katero je navduševal pri Savatage. Po uvodu iz Carmine Burane so odigrali vse boljše skladbe prvenca Watching In Silence, poleg naslovne še Out Of Reach, Lies, Forgiven, Into The Wind, Sea Of White. Največ odobravanja pa sta poželi Savatage pesmi Taunting Cobras in Edge Of Thorns. Za konec so presenetili še z Metallica klasiko Welcome Home (Sanitarium).
Annihilator so se pred mesecem na Bang Your Head!!! prvič predstavili z novim pevcem Daveom Paddenom (ex- Theory Of A Deadman). Takrat je bil še dokaj zadržan, a z nekaj nastopi je že pridobil potrebno samozavest in v Wacknu se je že zelo dobro vklopil v energično ekipo Jeffa Watersa. Kanadski thrasherji so na začetku udarili z Ultra Motion, ki je bila uvod v spremenjeno set listo glede na nastop v Balingenu. King Of The Kill, Set The World On Fire, Never Neverland, Alison Hell in Phantasmagoria so seveda ostale, vključili pa so stari klasiki W.T.Y.D., Imperiled Eyes ter »AC/DC-jevsko« Shallow Grave. Začetek festivala bi težko bil boljši.
Nemški hard rockovski veterani Victory so ob 20.30 začeli z reunion showom, ki je pod oder privabil predvsem starejšo (domačo) publiko. Vzdušje je v primerjavi s prvima dvema nastopoma nekoliko padlo, vseeno pa so se številni veselili vrnitve Hermana Franka, Fritza Randowa in ostalih na koncertne odre. Band, ki že pripravlja nov album, je nastop namenil predstavitvi najbolj znanega preteklega dela. Po uri so se Victory poslovili, a ne vsi. Fritz Randow je ostal za bobni, kajti na oder so, kot je napovedal že Zak Stevens, prišli Saxon; ob velikem navdušenju fanov, ki so z vseh strani hiteli pod oder. Biff & Co. so z Motorcycle Man, Denim & Leather ter Princess Of The Night promovirali izdajo DVDja The Saxon Chronicles, posnetega tu leta 2001 in napovedali vrnitev v Wacken prihodnje leto.
Headlinerji »A Night To Remember« večera so bili nemški »pirati« Running Wild. Ti praznujejo svojo dvajseto obletnico obstoja, ob kateri bodo izdali dvojni CD, 20 Years In History. Nastop so izkoristili za njegovo promocijo, presenetljivo pa so začeli kar z Genghis Kahn s prvenca Gates To Purgatory. V nadaljevanju je sledil pregled njihove kariere, žal pa so izpustili albuma Masquerade in Black Hand Inn. Številni fani so najbolj uživali ob klasikah kot Little Big Horn, Bad To The Bone, Treasure Island, Under Jolly Roger ter Chains & Leather, premierno pa so Running Wild predstavili dva stara, še neizdana komada Prowling Werewolf in Apocalyptic Horsemen. Prvi izvira še iz zgodnjih demo posnetkov, drugi pa je ostal iz časa snemanja Under Jolly Roger albuma. Rock 'n' Rolf je med nastopom dvakrat zamenjal svojo gusarsko opravo, bil je zelo dobro razpoložen, tako kot tudi ves band. Veliko so menjali svoje pozicije na odru, predvsem Rolf je veliko komuniciral s publiko, a le v nemškem jeziku. Spodobilo bi se, da bi mnoge tuje fane vsaj pozdravil v angleščini. Poleg tega pa Rolf skoraj skozi ves nastop ni pel refrenov, kar je motilo predvsem tiste, ki banda ne poznajo najbolje. Tudi publike se razen pri Under Jolly Roger ni preveč slišalo. Nekateri so bili nad njimi navdušeni, nekateri bolj razočarani in tudi v naši ekipi so bili vtisi različni.
Set lista Running Wild: Intro, Genghis Kahn, Little Big Horn, Prowling Werewolf, Riding The Storm, Branded & Exiled, Welcome To Hell, Apocalyptic Horsemen, The Brotherhood, drum solo, Bad To The Bone, Treasure Island, Conquistadores, Prisoner Of Our Time, Victory, Under Jolly Roger, Chains & Leather.
V petek so ob enajstih dopoldne na Black Stage stopili Dew Scented in, predvsem zaradi zvoka, prekosili svoj lanski nastop na dunajskem Metalfestu. Njihov nastop je bil v tradicionalni metal maniri, z veliko oderske energije in dovolj visoko stopnjo uigranosti in kvalitete. Istočasno pa je bilo na Party Stageu nekaj čisto drugega, kajti The Quill so nas z retro, groove, doom, stoner zvoki popeljali v sedemdeseta. Ti so takorekoč igrali pred domačim občinstvom, kajti z veliko večino so v publiki prevladovali Švedi, ki so imeli s seboj prav za ta nastop prirejene zastave. The Quill so publiki za dobro jutro pripravili lepo zabavo, večinoma so preigravali pesmi z zadnjega albuma Voodoo Caravan, občasno so se vračali k svojim začetkom, predstavili pa so tudi že pesem s prihajajočega albuma, ki izide jeseni.
Dogajanje na True Metal Stageu so ob dvanajstih odprli ekstremneži Extreme Noise Terror. Ob njihovem začetku je bilo že zelo vroče, kar pa ni bilo vzrok, da si Britance ne bi ogledala številna publika. Nasploh je bilo za letošnji Wacken značilno, da si je prve bande na glavnih odrih ogledalo več ljudi kot prejšnja leta. To je bil nastop brez milosti, šus od začetka do konca, pevca sta kričala, krulila, tudi preostali člani niso bili nič manj aktivni in energija se je prenesla tudi med publiko, ki je po 45 minutah zadovoljna zapustila prostor pod glavnim odrom.
Istočasno se je začelo dogajanje v šotoru tik ob vhodu, v katerem se je nahajal t.i. Wet Stage. Čast otvoritve je pripadla Forum-Bandu. Forum-Band je skupina neznanih glasbenikov z vseh vetrov. Skupno točko imajo le eno – spoznali so se na forumu na uradni strani festivala. Če upoštevamo, da so se prvič videli le malo pred koncertom, jim lahko oprostimo razštelanost. Sama ideja za tak band sploh ni slaba, le kakšno vajo ali dve bi potrebovali pred nastopom. Njihov prvi komad (AC/DC priredba) je bil zaigran solidno, pri komadu Enter Sandman (Metallica) pa je fušanje preseglo vse meje okusa. Zato si nadaljevanja nismo ogledali.
Na Black Metal Stageu so sledili death metalci The Crown, s povratnikom na vokalu Johanom Lindstranom. Več kot očitno je bilo, da so Švedi v svoj wackenski nastop vložili vse sile, vendar je rezultat kar nekoliko izostal, predvsem po zaslugi zvoka, ki bi nedvomno lahko bil boljši.
»Švedsko« dopoldne so na Party Stageu nadaljevali power metalci Seventh One. V skandinavski power metal sceni se je v zadnjem času pojavilo veliko raznoraznih klonov in tudi Seventh One v tej sceni ne odkrivajo kaj posebno novega, prej nasprotno. Tudi na odru še niso nič posebnega, da bodo ujeli rojake Nostradameus, kaj šele Nocturnal Rites, jim manjka še nekaj kilometrine. Ljubitelji švedskega power metala so dobili nekaj za svoja ušesa, ostali so se ta čas raje ukvarjali s čem drugim.
Medtem so v peklensko razgretem šotoru brutalizirali domačini Obscenity, ki so naleteli na presenetljivo dober odziv še bolj presenetljivo številne publike (nasploh je bil letos šotor pri večini bandov nabit do konca).
Naslednji nastop je bil zanimiv predvsem za NWOBHM nostalgike. Diamond Head so nastop na W.O.A. po prvotni potrditvi odpovedali, nato pa se premislili in v Wacken prišli s Tygers Of Pan Tang pevcem Jesse Coxem. Igrali so tako Diamond Head kot tudi Tygers Of Pan Tang pesmi. Publika se je bolj razživela v druge pol ure, ko so na vrsto prišle Diamond Head klasike Helpless, It's Electric in za konec še najbolje sprejeta Am I Evil, ki jo vsi seveda poznajo po zaslugi Metallice. Glede na to, da se band v zadnjem času bolj malo pojavlja na odrih, lahko nastop brez pomislekov dobi solidno oceno.
Čas je bil za ene izmed vladarjev švedskega death metala Dismember in njihove blasfemije kot so Dismembered, Skinfather, Skin Her Alive, Misanthropic, Wardead itd, med katerimi so predstavili še en komad s prihajajočega albuma. Nastop je bil soliden, vendar pa verjamemo, da znajo biti Dismember še boljši.
Veliko presenečenje so na Party Stageu pripravili Dark Age. Tako dobrega nastopa nemške dark/death metal zasedbe, ki je malo spominjala na švedske melodične death metal bande, nikakor ni bilo za pričakovati. Tehnično na visokem nivoju, nastop zelo uigran, energičen, poln elana. Temu primerna je bila reakcija številčne publike, od katere so se poslovili s klasiko For Whom The Bell Tolls (Metallica).
Ob 16.15 so bile na vrsti »vesele urice« s Freedom Call. Za nekatere preveč »lalala« band, a fani melodičnega metala so peterico z Danom Zimmermanom (Gamma Ray) in simpatičnim frontmanom Chrisom Bayom v zadnjem letu že čisto »posvojili«. Z epi, baladami in himnami kot Eyes Of The World, Quest, Heart Of The Rainbow in Freedom Call so vseh 45 minut držali zelo prijetno vzdušje, roke so bile vseskozi v zraku od odra do mešalke, kar je dalo bandu še dodatnega zagona.
Od svetlega k temnim, od Freedom Call k Sentenced. Glede na stanje, v kakršnem je bil v četrtek pozno v noč, se je Ville Laihiala neverjetno dobro držal na odru. Tudi sam je priznal, da je imel za sabo težko noč, kmalu zatem pa izrazil željo za ta večer: »I need to get laid tonight.« No, Ville je bil pozno zvečer sicer res »položen«, a najbrž ne tako kot bi si sam želel. Sentenced mogoče niso ravno band, pri katerem bi pod odrom pričakovali mosh pit, a prav to se je dogajalo v prvih vrstah. Nekateri so s tem pretiravali, drugače pa je bila publika izredna. Kaj tudi ne bi bila, saj je slišala vse, kar je hotela: Noose, Bleed, Cross My Heart And Hope To Die, Brief Is The Light, No One There, Farewell, The Luxury Of A Grave, Sun Won't Shine, Broken, Nepenthe, The Suicider, Excuse Me While I Kill Myself, za finale pa še odlično verzijo Maiden klasike The Trooper.
Vsako leto organizatorji pripeljejo kakšen domač band, ki ima bolj malo zveze z metalom in tokrat so to bili Lotto King Karl, ki so na Party Stageu med nastopom Sentenced zabavali predvsem svoje rojake.
Slab mesec po Rock Otočcu smo imeli pri delu zopet priložnost opazovati Primal Fear. Set lista je bila zelo podobna kot pri nas, za začetek Black Sun in Chainbreaker, manjkale pa niso Nuclear Fire, Under Your Spell, Living In A Battle, Final Embrace, Angel In Black itd., odigrali so tudi nov komad Sea Of Flames. Seveda pa jim v Wacknu niso izključili ozvočenja in light showa. Pohvaliti velja Ralfa Scheppersa, ki je prvi izmed nemških frontmanov nagovarjal občinstvo v angleščini. Z »The Master returned« ni mogel skrivati zadovoljstva ob vrnitvi Roba Halforda k Judas Priest, to pa je pomenilo le eno, da sledi njihova priredba Metal Gods. Dober nastop, čeprav se zdi, da je bilo pred dvema letoma še za odtenek bolje (vsaj kar se odziva publike tiče).
Po Primal Fear hitro v šotor, kjer so začenjali Symphorce. Nemški power metalci so pod vodstvom karizmatičnega frontmana Andy B. Francka (Brainstorm) in kitarista Cedricka DuPonta (Freedom Call) odlično opravili svoje delo. Šotor sicer ni bil najbolj poln, so pa prisotni ustvarili zelo prijetno vzdušje, s čimer je bil vidno zadovoljen tudi band. Speak My Mind, Unbroken, Until The Last, Powermad priredba Nice Dreams in Slow Down so najbolj zaznamovale njihov nastop.
Letos so barve Bay Area thrasha zastopali edinole Testament in svojo delo opravili boljše kot lanskoletna trojica skupaj. Bili so maksimalno uigrani, polni energije so publiko dobesedno spravili pokonci. Zvok je bil odličen, da o igranju banda, v katerem so med drugim legende kova Chuck Billy, Steve DiGiorgio in Eric Peterson niti ne govorimo. Testament si res zaslužijo lovoriko letošnjega Wackna. Že set lista pove veliko: Eerie Inhabitants, The New Order, Practice What You Preach, The Ritual, True Believers, Alone In The Dark, Into The Pit, The Haunting, Over The Wall, Disciples Of The Watch.
Po triumfalnem koncertu Testament je bilo le 15 minut predaha in že so z Gardens Of The Sinner začeli tako rekoč domačini Gamma Ray. Skeletons In The Closet se je imenovala lanska turneja, kjer so Hansen & Co. po izbiri fanov preigravali drugače zelo redko igrane komade v živo. Za vse, ki smo zamudili turnejo, je bil Wacken zadnja priložnost, da jih slišimo, naprej bo na voljo le še koncertni album. V naslednji uri in četrt torej ni bilo na sporedu Rebellion In A Dreamland, Land Of The Free itd., zato pa New World Order, Armageddon, Heavy Metal Universe, One With The World, Heart Of The Unicorn, Last Before The Storm, Shine On. Kar nekaj je bilo starih skladb iz časov Ralfa Scheppersa in glej no, presenečenje. Pri baladi The Silence je Ralf ob navdušenju publike prišel na oder in zamenjal Kaia na vokalu. Presenečenj še ni zmanjkalo, kajti po Heaven Or Hell je za veliki finale sledila še stara Helloween klasika Victim Of Fate in konec je bilo še enega odličnega nastopa.
Medtem je na sosednjem odru celotno ozadje že prekrivala švedska zastava in nepregledna množica je čakala na In Flames. Cloud Connected in na oder so prišli v švedskih nogometnih majicah, ki so postale eden najbolj priljubljenih merchandise artiklov, in vojaških hlačah vsi razen Andersa Friddena. Ni važno, ali je šlo za nov ali star komad, publika je norela, skakala (nepozabna scena pri Only For The Weak), brez dvoma so imeli In Flames najboljše vzdušje na festivalu. Tudi sam nastop je bil prava paša za oči, ogromno pirotehnike, ognja, gorelo in pokalo je spredaj, zadaj, vmes pa je stal zelo uigran, energičen band z izrednim frontmanom na čelu. Reroute To Remain in Clayman albuma sta bila dobro zastopana (Clayman, Bullet Ride, Pinball Map, Drifter, Trigger, System), z zadnjega EP-ja Trigger so igrali Watch Them Feed, poleg tega pa še starejši material Episode 666, Gyroscope, Moonshield, Behind Space in za konec Colony.
Na pozni večer se je prileglo še nekaj thrasha, tokrat z nemškimi Assassin, ki so pred kratkim doživeli reunion. Leta odsotnosti na odrih so se jim res nekoliko poznala, vendar so z dobrim zvokom in še vedno nadvse energičnim frontmanom Robertom Gonello to zelo hitro nadoknadili. Publika se je strinjala in zgledalo je, da se je začela tekma med publiko in Robertom v razmetavanju. Material s svojih dveh do sedaj objavljenih albumov so dodobra izčrpali, poleg tega pa predstavili tudi komad z albuma, ki je še v nastajanju.
Iced Earth so bili dober mesec dni pred festivalom še vedno brez pevca in organizatorji so morali hitro najti zamenjavo za headlinerja. Dan po spektaklu v Balingenu je bilo potrjeno – Twisted Sister pridejo v Wacken. It's A Long Way To The Top in malo pred polnočjo se je začelo. Napravljeni v »uniforme« iz časov Stay Hungry so zavzeli oder in uprizorili še en nepozaben show. Band je bil v top formi in Dee je še enkrat več potrdil, da mu ni para med frontmani. Sam nastop je močno spominjal na balingenskega, set lista, nagovori, performans, skratka skoraj v vsem. A manjkala je pika na i, manjkali so čarobni trenutki. Bilo je pozno, publika je bila izmučena, pa tudi Twisted Sister v Wacknu niso bili tako težko pričakovani. Publiki sicer ni bilo videti konca, a Dee se je moral zelo potruditi, da jo je spravil v pogon. No, pri Under The Blade, I Am (I'm Me) in najbolj pričakovani We're Not Gonna Take It to ni bilo težko. Seveda pa Wacken še vedno verjame v rock 'n' roll in v velikem slogu se je redni del zaključil z Burn In Hell in I Wanna Rock. Vsi razen bobnarja A.J. Pera so zapustili oder, A.J.ja so med solo točko zopet dvignili visoko v zrak, za njim pa se je svetil TS znak. Ob vrnitvi je Dee predstavil vse svoje »sestrice« in od Wackna in mogoče od evropske publike nasploh (nikoli se ne ve) so se poslovili s še dvema nepozabnima klasikama, Come Out And Play ter S.M.F.
Set lista: Intro – It's A Long Way To The Top (If You Wanna Rock 'n' Roll), What You Don't Know (Sure Can Hurt You), Kids Are Back, Stay Hungry, Destroyer, Like A Knife In The Back, Under The Blade, You Can't Stop Rock 'n' Roll, I Am (I'm Me), The Fire Still Burns, Ride To Live, Live To Ride, Shoot 'em Down, We're Not Gonna Take It, The Price, I Believe In Rock 'n' Roll, Burn In Hell, I Wanna Rock, Come Out And Play, S.M.F.
Kljub pozni uri in napornem dnevu za veliko metalheadov še ni bilo dovolj. Pred Black Stageom so se zbrali fani nemških folk metalcev Subway To Sally, ki smo jih tokrat izpustili, skoraj nič manj publike pa se je zbralo pred Party Stageom na »horror showu«, ki so ga uprizorili Lordi. Med svojim nastopom, v katerem smo videli (skoraj) največ pirotehnike v Wacknu, so v večji meri predstavili komade s svojega prvenca Get Heavy. Publika se je takoj na začetku koncerta razdelila na dva tabora – tiste, ki so jim Lordi všeč, in tiste, ki jim niso. Slednji so hitro zapustili prizorišče, prvi so vztrajali do konca. In ni jim bilo žal, saj so med drugim Lordi odigrali: Get Heavy, Devil Is A Loser, Biomechanic Man, Midnight Mover (Accept), Not The Nicest Guy, Would You Love A Monsterman.
V soboto je bil uro kasnejši začetek še bolj dobrodošel kot v petek. Po odpovedi Sinister so v zadnjem trenutku vskočili Holy Moses, na Party Stageu pa so za budnico poskrbeli Graveworm. Sonce, ki je svetilo vsem (razen redkim srečnežem v ospredju) direktno v glavo, je bilo prej nadležno kot ne; vseeno pa so Južnotirolci še utrujeno in zaspano publiko spravili k sebi. Gothic/black metalci so nastopili zelo energično, pevec je vrtel glavo kot helikopter, malo manj ostali, vključno s klaviaturistko. Prevladovale so pesmi zadnjih dveh albumov Engraved In Black ter Scourge Of Malice, tokrat pa so se odpovedali priredbam.
Zamenjava Holy Moses za Sinister je bila tako nagla, da niso imel časa priskrbeti svoje opreme, zato so igrali na sposojeno. Sabina je bila aktivna kot vedno, tudi rana ura ji ni preprečila, da bi delala prevale na odru in se razmetavala do konca. Med komadom To Drunk To Fuck naj bi na oder prišla tudi Sinister pevka Rachel, a je ni bilo. Sabinin komentar »Damn you! I'm singing here in the morning and you're still sleeping!!!« je bil dovolj zgovoren. Band je v jutranjem nastopu predstavil tako nov kot tudi star material (skoraj starejši od večine obiskovalcev) – set lista je bila podobna kot v Sežani.
Ob poldne je bilo pod True Metal Stageom ob nastopu švedskih vikingov Thyrfing že presenetljivo polno. Odigrali so material celotne svoje zgodovine in z motiviranim nastopom zapustili zapustili zelo soliden vtis.
Kdor se ni zbudil ob Holy Moses, Graveworm, Thyrfing, oziroma ob padcu pijanega Nemca ali Šveda na šotor, se je zagotovo ob nastopu ameriških death metalcev Malevolent Creation. Agresijo, brutalne kitarske riffe, »živalske« bobne in »odpiljenega« Kyla Simmonsa; to je tisto, kar vedno dobite na njihovem nastopu in tokrat ni bilo nič drugače.
»From Washington D.C., Twisted Tower Dire,« je napovedal nastop ameriških heavy metalcev Twisted Tower Dire majhen deček, sin pevca Tonyja Taylorja. Kdor prisega na tradicionalne heavy zvoke in klasičnega ameriškega »shouterja«, potem je moral biti ob 13.00 pod Party Stageom. Band je (verjetno na največjem nastopu njihove kariere) igral zelo angažirano, tudi publika je bila vse bolj zagreta, največ ovacij pa je požela Iron Maiden priredba The Trooper, s katero so se poslovili po 45 minutah. Drugače so največ pozornosti namenili ne dolgo nazaj izdanemu Crest Of The Martyrs albumu.
Po dveh letih so se v Wacken vrnili nemški power metalci Metalium. Odrska scena se ni prav nič razlikovala od predlani in tudi čas nastopa je bil tu nekje. Po uvodu so za začetek odigrali dva komada s prvenca Fight in Metalium, kjer je imel Matthias Lange nemalo težav s svojo kitaro. Tokrat so nastopili z le enim kitaristom, tako da je bil nekaj časa zvok bolj prazen. No, stvari so se kmalu uredile in sledil je pregled njihove dosedanje kariere, Odin's Spell, In The Name Of Blood, Steel Avanger, Free Forever, predstavili pa so tudi še neizdani komad Pain Crawls In The Night, ki bo v začetku 2004 izšel na njihovem četrtem albumu. Metalium so solidno opravili svoje delo, vse dokler ni proti koncu na oder prišla Jutta Weinhold, kolegica basista Larsa Ratza pri bandu Zed Yago. Kar je bilo slišati iz njenega grla, bi težko opisali kot petje, prej histerično kričanje. Bolje bi bilo, če bi nam prihranili to trpljenje in brez nje zaključili nastop.
Evidence One se še vedno znani le med nemško publiko. S set listo, zelo podobno tisti, ko so nastopili kot predskupina Saxon, so zabavali maloštevilčno domačno publiko na Party odru, nekateri pa smo si takrat privoščili zajtrk.
Ura: 15.15, vreme: jasno, vroče, 35 stopinj C; na odru pa Natteforst, Tchort & Co. v klasični black metal opravi s corpsepaintom. Termin ni bil ravno najbolj primeren, a Carpathian Forrest so vseeno pokazali, kaj je to stari, surovi black metal.
Leto 2003 bi za Masterplan težko bilo boljše kot je, prvenec je bil odlično sprejet, za seboj imajo uspešno turnejo s Hammerfall in festivalsko sezono, katere krona je bil nastop v Wacknu. To je bilo tretjič, da smo si jih ogledali v kratkem času in lahko rečemo, da so iz nastopa v nastop boljši, pri tem pa se jim vidi, da na odru neznansko uživajo. Jorn je ponovno navdušil z vokalno predstavo, odmore med pesmimi izrabljal za razne vokalne eksperimente, o nastopu drugih pa tudi ni potrebno posebej pisati. Poleg standardnih pesmi s prvenca, Spirit Never Dies, Enlighten Me, Soulburn, The Kind Hearted Light itd. so odigrali še Helloween/Jorn medley The Chance/Sunset Station/The Departed.
Tudi Soilwork so bili eden izmed bandov, ki so nastopali že leta 2001. Takrat še na Party Stageu, letos pa že na glavnem odru ob dokaj ugodnem terminu; band že počasi prehaja med velike, ni kaj. To je pokazala tudi v soboto do tedaj najbolj številčna publika, ki je glasno prepevala ob refrenih As We Speak, The Bringer, Rejection Role in Follow The Hollow. Björn, ki je zopet nastopil v rdeči Ferrarijevi majici, je brez problemov »dirigiral« dogajanju na in pod odrom, celoten band se je predstavil kot zelo uigrana celota, le basist Ola se je vrtel in izvajal akrobacije po odru čisto po svoje. Po evropski turneji je band zapustil bobnar Henry Ranta in kot se je izkazalo v Wacknu, so zelo dobro zamenjavo zanj dobili v Richardu Evensandu. Postava je bila drugačna, žal pa ne set lista, ki so jo razen Needlefeast sestavljali le komadi z Natural Born Chaos in Figure Number Five. Dobrega materiala je na petih albumih več kot dovolj in vsaj na festivalih bi lahko prevetrili set listo.
Hkrati s Soilwork so na Party Stageu nastopali Kanadčani Eidolon. Čeprav zadnja leta redno izdajajo zelo dobre albume (novi je že na poti), je bil to po Bang Your Head 2001 šele drugi nastop v Evropi. Zato tudi ni nenavadno, da kakšne posebne gneče pod odrom ni bilo. Vseeno so z Nightmare World, Coma Nation, A Life In Agony in ostalim »best of« materialom pokazali, kaj je to power/thrash metal. S takimi (upajmo, bolj pogostimi) nastopi se jim ni treba bati, da se krog fanov ne bi povečal.
Ob 18.15 je na True Metal Stage prišel Mike Terrana, se usedel za bobne in z »It's time to feel the power with Rage« povedal, kaj nas čaka v nadaljevanju. Trio Wagner (z novo »pričesko«; bolje rečeno brez nje)/Smolski/Terrana je z enim boljših nastopov v soboto pokazal, da so Rage močni kot še nikoli v svoji zgodovini. Ta je predolga, da bi jo predstavili v celoti, vseeno pa so poleg novejših skladb Paint The Devil On The Wall, Down, Set This World On Fire, Straight To Hell odigrali kar nekaj starejših – Don't Fear The Winter, Sent By The Devil, Black In Mind. Poleg tega so predstavili nov komad s prihajajočega albuma Soundchaser z naslovom War Of Words, na koncu pa sta sledila še dva velika hita, From The Cradle To The Grave in Higher Than The Sky, katere refren je publika glasbo pela še, ko so Rage zapustili oder.
Enkrat se je moralo zgoditi in do tega je prišlo med nastopom Kataklysm in Dark Funeral – ekipa se je odločila za kolektivni odmor. Kot smo kasneje slišali od kolegov, nam je lahko žal predvsem za Kataklysm. No, senca in mrzlo pivo sta bila letos v Wacknu še kako vredna.
Drugačen začetek od ostalih bandov so si v Wacknu omislili finski melodični prvaki Stratovarius. Velik črn zastor je zakrival pogled na oder ob zvokih glasbe iz Terminatorja; eksplozija, zastor se spusti, v ozadju pa Tima & Co. že igrajo Kiss Of Judas, ki mu je takoj sledilo majhno presenečenje, Legions. Vzdušje je bilo enkratno, Kotipelto je vseskozi skrbel za odlično sodelovanje publike, ki je glasno prepevala hite Hunting High And Low, Against The Wind, Speed Of Light in Twilight Symphony. Z zadnjega albuma so odigrali le Soul Of A Vagabond, zaključek pa je bil povsem v znamenju njihovega najboljšega albuma Visions. Mogoče bi naslovno skladbo lahko zamenjali s katero drugo, nikakor pa to ne velja za Forever Free, Paradise in Black Diamond. Glasni vzkliki so zahtevali še več, a žal je to bilo vse, no, skoraj vse. Publika je morala s Kotipeltom še po finsko šteti do štiri, band se je priklonil, potem pa je bilo zares konec.
Boljšega termina kot so ga imeli, si Nile praktično niso mogli želeti. Nad Wacknom se je ravno stemnilo, poleg tega pa so igrali pred Slayer. Resnici na ljubo pa so si s prebojem v elito death metala Nile to tudi zaslužili. Za slabši zvok sami niso bili krivi, vse ostalo pa so naredili tako, kot je treba.
Mat Sinner in Tom Naumann sta po petkovem nastopu s Primal Fear še enkrat stopila na oder, tokrat s Sinner. No, še bolj dejaven je bil njun kolega Fritz Randow, ki je prvi dan bobnal že z Victory in Saxon. Nastop Sinner je bil eden vrhuncev dogajanja na Party Stageu, vzdušje med zelo številčno publiko je bilo primerno imenu odra, band je bil izredno dobro razpoložen, delovali so zelo sproščeno, se zabavali. Poleg tega pa je bila dobro izbrana tudi set lista, v kateri je manjkal le kak komad z The Nature Of Evil plošče. Začeli so s Comin' Out Fighting, z zadnje plošče odigrali Requiem For The Sinner, Higher Level Of Violence in Finalizer, manjkale pa niso niti When Silence Falls, Born To Rock, Judgement Day, Knife In My Heart in za konec še Billy Idol priredba Rebel Yell.
Kdo so najbolj pričakovan band Wacken Open Air 2003 je bilo jasno že popoldne, ko je že kakšno uro pred napovedanim Slayer »Meet & Greet« v vrsti za podpise čakalo več ljudi, kot za katerikoli drug band. Araya, King, Hanneman in Lombardo so prišli z več kot polurno zamudo, a osrečili le redke, saj so namesto napovedanih tri četrt ure podpisovali le nekaj minut in odšli. Po 23.00, ko so Nile končali na Black Stageu, so se pred sosednjim odrom že začeli prvi kriki »Slayer, Slayer«. Tudi tokrat se je band z najbolj fanatičnimi fani pustil čakati in z desetminutno zamudo se je le začelo. Vendar kaj kmalu so Slayer vzklike zamenjali »lauter, lauter« (glasneje, glasneje). Na mestu, kjer smo stali, je bila glasnost pri Disciple in Threshold enaka glasnosti radia ob nedeljskem kosilu (tudi tisti blizu odra so se po koncertu pritoževali nad (ne)glasnostjo). »Hej, to so Slayer, pojačaj!!!« V nadaljevanju je sicer bilo bolj glasno, a še vseeno prepotiho za Slayer, poleg tega pa tudi zvok kot tak ni bil najboljši. Sam nastop je bil drugače v redu, mogoče malo preveč rutiniran, manjkala pa je komunikacija s publiko. Uspeh je že bil, če je Araya povedal kaj več kot »Thank you«. V prvem delu nastopa so se novejši komadi menjavali s starimi klasikami, v čast pa jim gre šteti drugi del, v katerem so v celoti odigrali Reign In Blood album, od Angel Of Death do Raining Blood. Vmes pa za intermezzo še Dead Skin Mask. Po Raining Blood je bilo še dovolj časa za krajši dodatek, »zahteve« s strani publike so bile glasne, a ko je bilo jasno, da se Slayer ne bodo vrnili, so bili glasni tudi žvižgi.
Set lista Slayer: Intro (Darkness Of Christ), Disciple, Threshold, War Ensemble, The Antichrist, Stain Of Mind, God Send Death, Mandatory Suicide, Hell Awaits, South Of Heaven, Angel Of Death, Piece By Piece, Necrophobic, Altar Of Sacrifice, Jesus Saves, Dead Skin Mask, Criminally Insane, Reborn, Epidemic, Postmortem, Raining Blood.
Black Metal Stage so ob enih zjutraj v svoje roke vzele poljske legende death metala Vader. Publika je bila že utrujena, band pa niti najmanj. Če že niso imeli idealnega termina, pa je bil veliko boljši približek idealnosti njihov zvok. Prav neverjetno je, kaj doživiš, če greš enkrat Vader namesto v majhen klub poslušat in gledat na veliki festivalski oder – enega izmed najboljših živih death metal bandov! Bili so uigrani, niti najmanj statični ter s set listo, ki je death metal fane držala na nogah do konca nastopa.
Verjetno največ publike na Party Stageu je imel prav band, ki je zaključil dogajanje na tem odru, melodični metalci Sonata Arctica. Tolikšno število fanov ob tako pozni uri je dokaz, da finski mladeniči lepo sledijo stopinjam rojakov, vzronikov, ki so nekaj ur pred tem nastopili na glavnem odru, kjer lahko Sonata Arctica pričakujemo ob naslednjem obisku v Wacknu. Fanom so se oddolžili z zelo dinamičnim, energičnim, sproščenim nastopom, v katerem so preigrali vse tri do sedaj izdane albume. Po intru so začeli z dvema novima skladbama Abandoned, Pleased, Brainwashed, Exploited in Broken, potem pa so sledile še 8th Commandment, Victoria's Secret, Replica, My Land, Black Sheep, Full Moon in The Cage.
Za konec sledi še nagradno vprašanje. Kdo je zaključil Wacken Open Air 2003? Onkel Tom, kdo pa drug. Nekateri so še vztrajali do konca, ostali pa so konec festivala dočakali na tak ali drugačen način.

SORODNE VSEBINE:
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
28. 9. 2005Wacken Open Air 2005 / Reportaže
30. 8. 2005Earthshaker Fest 2005 / Reportaže
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 12. 2017
Metalsteel / Edge of Sins
Reportaža
5. 12. 2017
Batushka / Srd
Reportaža
1. 12. 2017
Vulture Industries / Old Night
Reportaža
1. 12. 2017
The Stone / Srd / Grob
Reportaža
30. 11. 2017
Testament / Annihilator / Death Angel
Reportaža
10. 11. 2017
Gorgoroth / Gehenna / Sekhmet / Amken
Reportaža
7. 11. 2017
Anathema / Alcest
Reportaža
3. 11. 2017
Au-Dessus / Svarta / Amer
KONCERTI & FESTIVALI
16. 12. 2017
Krasmetal: Carnifliate, Black Reaper, Licence to Hate
Mc Podlaga, Sežana
16. 12. 2017
Kettenhund, Nemarnini
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana
16. 12. 2017
Call of the underground III: Big Bad Wolf, Devil's Bridge, Morywa
Tropikana, Tolmin
16. 12. 2017
Stoner Boner: Omega Sun, Jegulja, Blackoutt
Center mladih Koper
16. 12. 2017
The Canyon Observer, Inhibis
Mladinski center Gornja Radgona
16. 12. 2017
Metal Klavnica XLVIII
MIKK klub, Murska Sobota