REPORTAŽE

9. 9. 2004

Wacken Open Air 2004

Wacken, Nemčija / 5.–7. 8. 2004

Majhno mestece na severu Nemčije z okoli 2.000 prebivalci je v prvem avgustovskem tednu ponovno postalo svetovna metalska metropola. Wacken Open Air je letos praznoval okroglo petnajsto obletnico in tak jubilej je bilo potrebno seveda ustrezno proslaviti. Seznam nastopajočih dolgoletnim obiskovalcem festivala ni prinesel kakšnih večjih presenečenj, vseeno pa so organizatorji tudi tokrat, kot vedno poskrbeli za kopico svetovnih metal zvezd, vzpenjajočih se bandov in za nekaj ekskluzivnih nastopov. Prvič pa so več možnosti dali mladim, neuveljavljenim bandom, ki so se na festival uvrstili na podlagi lokalnih tekmovanj in s tem dobili priložnost nastopa pod šotorom na W.E.T. Stageu.
Uradni začetek festivala je bil v četrtek, metalci (obiskovalcev je bilo 33.000) pa so Wacken začeli okupirati že v začetku tedna. Tokrat se je dalo kupiti karte za dva ali pa za tri dni. Glede na ceno trodnevne karte (75 EUR) je bila ta poteza zelo poštena do tistih, ki jim razpored uvodnega dne, A Night To Remember, ni bil po godu.
V četrtek ob štirih popoldan so se vrata festivala odprla, ob šestih pa so po pozdravu glavnih organizatorjev festival odprli angleški hard rockerji Zodiac Mindwarp. Band je na sceni že od srede osemdesetih, po nekajletnem odmoru pa so od 2001 dalje zopet bolj aktivni. V Wacknu smo že gledali boljše otvoritvene nastope, a vseeno so bili z 80's rock 'n' roll pristopom – seks, droge, rock 'n' roll dobra popotnica za nadaljnje dogajanje. Najbolj poznana skladba repertoarja je seveda bila Feed My Frankenstein (Alice Cooper), dobre reakcije pa so poželi tudi s skladbami kot Highpriest Of Love ali Prime Mover.
Po končanem nastopu je pod True Metal Stage začela z vseh koncev prihajati množica ljudi, kajti na vrsti so že bili legendarni Motörhead. »Guten Abend,« nas je pozdravil Lemmy in udarili so z We Are Motörhead. Motörhead so imeli nekaj težav z zvokom (niti slučajno ni bilo tako glasno kot ponavadi), Lemmy in predvsem Mikkey sta zaradi tega v začetku nekajkrat pošteno stresla jezo proti levi strani odra. Manj problemov je imel odlično razpoloženi Phil, ki je bil zelo zgovoren, ob tem pa praznil kozarce piva enega za drugim. No, tudi Lemmy in Mikkey se nista dala motiti in sta hitro »padla« v odlično vzdušje. Klasike so sledile ena za drugo, z Life's A Bitch pa so odigrali tudi en komad z zadnjega albuma Inferno. S to izjemo so se držali istega repertoarja, ki ga letos igrajo na evropskih festivalih.
Set lista Motörhead: We're Motörhead, No Class, Shoot You In The Back, Civil War, God Save The Queen, Metropolis, Doktor Rock, R.A.M.O.N.E.S., Life's A Bitch, Over The Top, Sacrifice/drum solo, Going To Brazil, Killed By Death/guitar solo, Ace Of Spades, Overkill.
Headlinerji četrtkovega večera so bili kontroverzni nemški rockerji Böhse Onkelz, ki so že lani ob potrditvi predvsem med domačo metalsko publiko poskrbeli za ostre debate o primernosti njihovega nastopa. To je bil sicer že njihov drugi nastop v Wacknu in tudi zadnji, kajti naslednje leto bodo Böhse Onkelz prenehali z delovanjem. Publike so imeli ogromno, vsi so znali vse pesmi na pamet, nas pa njihov nastop ni preveč zanimal in smo se odpravili pogledat malo naokoli.
Na samem prizorišču letos skoraj ni bilo stojnic, razen ob strani, večino so pomaknili izven prizorišča v Metal Market. To je bila zelo dobra poteza, kajti s tem se je na glavna odra videlo praktično z vsake točke prizorišča. Med odroma je ponovno visel velik ekran, na katerem so med nastopi pisale vse pomembne informacije, vrteli videospote, drugače pa so seveda v živo prenašali koncerte. Party Stage je bil manjši kot pretekla leta in pomaknjen čisto ob levo stran prizorišča, na to stran pa je bil prestavljen tudi W.E.T. Stage. Pestro dogajanje je bilo tudi pred vhodom, kjer je bil postavljen še Jim Beam Stage, na katerem je med drugim nastopil Onkel Tom, pa tudi posebnež Mambo Kurt, večinoma pa so na tem odru obiskovalci preigravali in peli znane heavy metal priredbe. Stojnice v Metal Marketu so bile kot vedno zelo dobro založene, možnosti za zapravljanje Eurov je bilo več kot preveč. Tudi za sanitarije in tuše je bilo letos dobro poskrbljeno. No, tudi potem ko si si lahko vse ogledal, so Böhse Onkelz še kar stali na odru. Kar dve uri in pol so jim dali. No, ja, je vsaj več časa ostalo za druge stvari.

V petek so ob enajstih dopoldne dogajanje na prizorišču istočasno odprli Nizozemci Orphanage na Black Stageu in danski Mnemic na Party Stageu. Orphanage so aprila letos izdali nov studijski album Driven, s katerega so nekaj pesmi predstavili tudi v svojem pol ure dolgem nastopu. Mešanica melodičnega death in gothic metala ter ženskih in moških »beauty and the beast« vokalov je v živo delovala precej bolje kot na albumu, nastop pa je bil tudi dovolj razgiban, da je bila publika zadovoljna.
Danski moderni thrasherji so imeli ravno tako na voljo le pol ure, ki so jo maksimalno izkoristili. Mnemic so si v kratkem času pridobili veliko fanov in zato ni bilo nič nenavadno, da so mnogi pred Party Stage prišli že tako zgodaj. Poleg običajnega live materiala s prvenca, Liquid, Blood Stained, The Naked And The Dead so predstavili še Deathbox s prihajajočega drugega albuma Audio Injected Soul. Frontman Michael je publiko hitro pripravil do sodelovanja, izredno aktivni pa so bili na odru tudi ostali.
Daljši intro je pet čez pol poldne odprl še dogajanje na True Metal Stageu, intro pa je bil uvod v nastop nemških power metalcev Paragon. Domačini so nastopili motivirano in energično, vokalist Andreas je bil v zelo dobri formi, power metal himne kot Legacy, Across The Wasteland, Green Hell in Steelbound z močnim poudarkom na melodijah in spevnih refrenih pa so dodobra ogrele občinstvo. Po tričetrt ure so se Paragon poslovili in na voljo sta bili dve izbiri, moderni metalci Raunchy na Party in britanski doomerji Cathedral na Black Stageu. Izbira ni bila težka in prestaviti se je bilo potrebno le par metrov v desno, kjer je bila publika veliko številčnejša kot pri Raunchy.
12.30 ni ravno najbolj primerna ura za doom metal, a fani te zvrsti so imeli takrat edino priložnost na festivalu, da si ogledajo sebi ljub band. A to ni bil kakršenkoli band, ampak britanske doom legende Cathedral. Ti v zadnjem času v živo niso bili kdo ve kako aktivni (vsaj v nam bližnjih krajih ne), zato je bil obisk tega nastopa obvezen. Cathedral na odru ravno ne skačejo gor in dol, a vseeno je bilo užitek gledati predvsem Lee Dorriana in njegovo edinstveno gibanje po odru ter njegove geste. Britanci so odigrali zelo dober nastop in ob komadih kot Ride, Hopkins, Congregation Of Sorcerers in Vampire Sun nihče ni ostal ravnodušen.
Vam je ime Jutta Weinhold znano? Nič ne de, odgovor »ne« bi dalo več kot 80% obiskovalcev festivala. Procent bi bil malce drugačen, če bi povprašali po bandu Zed Yago. Zed Yago je bil nemški heavy metal band, ki je svojo največjo prepoznavnost dosegel v drugi polovici osemdesetih let, pevka v bandu pa ni bila nihče drug kot Jutta Weinhold, ki je po razpadu skupine nadaljevala ustvarjanje pod svojim imenom, a (vsaj v tujini) nikoli ni dosegla take prepoznavnosti kot Zed Yago. Zato ni čudno, da je bilo pod odrom manj publike kot pri ostalih nastopih. No ja, je pa bila ta toliko bolj navdušena nad koncertom, saj so lahko slišali tako nov album From Heaven Through The World To Hell, kot tudi stare Zed Yago klasike a la Black Bone Song. Še dobro, da so bile vključene stare »uspešnice«, saj se je Jutta po Zed Yago izgubila v morju povprečnih bandov. Kdo hudiča je Jutti namenil uro in četrt za nastop?
Po odpovedi v zadnjih letih in po dveh odličnih albumih z novo vokalistko Angelo Gossow, so Arch Enemy fani le dočakali njihov nastop v Wacknu. In ni jih bilo malo pod odrom, veliko več kot pred tem pri Weinhold. Band se je predstavil v odlični formi in v petek odigral enega najboljših nastopov na Black Stageu. Kitarski dvojec bratov Amott je bil fenomenalen, ritem sekcija prav tako, Angela pa trenutno v ekstremnem metalu med »frontwomen« skoraj nima konkurence, le njeni nagovori bi glede na mednarodno zasedbo pod in na odru lahko bili tudi v angleškem jeziku. V repertoarju pa so se osredotočili prav na Anthems Of Rebellion in Wages Of Sin albuma – Silent Wars, We Will Rise, Instinct, Shadows And Dust, Enemy Within, Ravenous; presenečenje pa je bil Lament Of A Mortal Soul. Istočasno so melodični power metalci Dyonisus svoje fane razveseljevali pod Party Stageom.
Po krajšem intru in ob uporabi pirotehnike so True oder zasedli Brainstorm. Band je v Wacknu že nastopil, a tokrat je bila publika neprimerno številčnejša. Brainstorm so z zadnjima albumoma in odličnimi nastopi medtem postali eden najbolj vročih nemških bandov, ta status pa so tu ponovno potrdili. Navdušili so z zelo energičnim in sproščenim nastopom, Andy je z odra večkrat skočil do gledalcev, kar je postala že njegova stalna praksa na festivalih, vzdušje pa je bilo enkratno. Svoj nastop so začeli s fantastično Shiva's Tears, nadaljevali z Blind Suffering, Doorway To Survive in ostalimi najboljšimi komadi zadnjih dveh albumov Metus Mortis in Soul Temptation. Za konec pa so premierno v Nemčiji odigrali Amarillo, ki ga mogoče poznate z bonus izdaje Soul Temptation. Super nastop!
Bolj kot zaradi pričakovanega seta (Freezing Moon, Pure Fucking Armageddon itd.), se bo večina Mayhem nastopa spomnila zaradi scene, kovinskih kulis in dvanajstih glav prašičev, s katerimi so dekorirali oder. Priprave so se začele že kakšno uro prej, ki so jih zvesti fani z zanimanjem opazovali. Med nastopom je bil Maniac zelo v elementu, ko se je ukvarjal s temi glavami, nekaj jih je zagorelo skupaj s pirotehniko, na eno se je spravil z nožem, nekaj pa jih je vrgel oziroma brcnil med publiko. Ob tem so bile reakcije zelo različne, nekaterim se je zdelo gnusno, nekaterim se je dopadlo, verjetno je med slednje sodil tudi tip, ki je po nastopu kot v transu hodil naokoli z eno od glav... Krvavih »presenečenj« Mayhem s tem še ni bilo konec, saj je Maniac sredi nastopa z nožem rezal še po svoji roki, kri pa je kar precej tekla vse do konca nastopa. Takrat so ga ostali očitno le prepričali, da je malo pretiraval, saj so mu roko povili, ko se je band po eni uri poslovil pa je Maniaca verjetno čakalo šivanje rane.
Prvega izmed reunionov na letošnjem Wacknu je uprizorila kultna NWOBHM zasedba Satan. Na oder so stopili prvič po petnajstih letih, za mikrofonom je stal Brian Ross, v postavi, ki je bila ista kot na Court In The Act albumu, pa sta bila seveda tudi oba Skyclad člana Steve Ramsey in Graham English. Na svoj račun so tu prišli predvsem old-schoolerji v prvih vrstah, ki so tudi zelo čustveno doživljali prvi nastop Britancev po toliko letih. V šestdesetih minutah so Satan odigrali komade kot Trial By Fire, Blades Of Steel, Broken Treaties in Pull The Trigger, zelo se je izkazal kitarski dvojec, tudi Brian ni pel slabo. Gledano v celoti je bil to kar uspešen nastop.
Po treh letih so se Grave Digger vrnili na »kraj zločina«, kjer so posneli svoj prvi koncertni album in DVD. Tunes Of Wacken je odličen live izdelek, če bi album snemali letos, pa bi verjetno izpadel še bolje. V prvi vrsti zaradi tega, ker so imeli »grobokopači« za igranje na voljo kar uro in četrt, še številčnejše občinstvo pa je pripravilo nepozabno vzdušje. Nastop sam po sebi sicer ni prinesel nobenih presenečenj, a že odlično razpoloženi Chris Boltendahl & Co. ter »best of« set sta bila čisto dovolj. Nepregledno število crowdsurferjem, neprestano ploskanje, petje refrenov, še posebej pri Rebellion, bo bandu gotovo za vedno ostalo v spominu.
Set lista Grave Digger: Rheingold, The Grave Dancer, In The Dark Of The Sun, Excalibur, The Battle Of Bannockburn, Son Of Evil, Morgana Lefay, Knights Of The Cross, The Roundtable, Scotland United, The Grave Digger, Rebellion, Valhalla, Heavy Metal Breakdown.
Presenetljivo dober termin ob pol osmih zvečer je na Black Stageu dobil bratranec Ronnie James Dia, David Feinstein. Pred tremi desetletji sta z Ronniejem skupaj igrala v zasedbi Elf, kasneje pa je David naredil kariero pri hard rockerjih The Rods, od letos pa ima nov band Feinstein. Nobena od teh dveh zasedb pa obiskovalcem Wackna ni kaj dosti pomenila in to je bil nastop z naskokom najmanj publike letos pod glavnima odroma. V prvem delu nastopa so bili na sporedu The Rods komadi, v drugem, kjer se je na odru v eni izmed skladb pojavil Joey DeMaio (Manowar), pa Feinstein. Sicer je bilo z glasbenega vidika kar pravšnje ogrevanje za petkove co-headlinerje Dio, a dosti več ljudi je Dio pričakalo ob poslušanju Kotipelta na Party Stageu.
Timo Kotipelto je kot nastopajoči v zadnjih petih letih samo enkrat izpustil Wacken, dvakrat je prišel s Stratovarius, sedaj pa je še drugič predstavljal solo material. Ob sebi je imel ponovno Children Of Bodom klaviaturista Janne Wirmana in Thunderstone bobnarja Mirko Rantanena, zasedbo pa sta dopolnjevala neznana Lauri Tora (bass) in Tomas Tainela (kitara). Kljub temu da skupaj praktično še niso igrali, je ekipa na odru funkcionirala zelo dobro. Timo je bil glasovno v top formi in je že takoj vzpostavil pravi kontakt s publiko (gledali so ga med drugim tudi Oscar Dronjak, Tobbias Sammett in Alexi Laiho) in dobro medsebojno sodelovanje je trajalo skozi cel nastop. Poleg materiala z obeh solo albumov Waiting For The Dawn in Coldness, je tako kot pred dvema letoma odigral Queensryche priredbo I Don't Believe In Love, od Stratovarius pa je »padla« S.O.S.
Set lista Kotipelto: Travel Through Time, Lord Of Eternity, Evening's Fall, Coldness, Seeds Of Sorrow, Waiting For The Dawn, Can You Hear The Sound, Snowbound, I Don't Believe In Love, Take Me Away. S.O.S., Reasons.
Eden vrhuncev letošnjega Wackna je bil gotovo nastop Ronnie James Dia in njegovega banda. Mali – veliki mož je enostavno neuničljiv in v takšni formi, da je skoraj težko verjeti. Dostikrat se na Dio koncertih zgodi, da se Ronnie zaradi kakšne pomanjkljivosti zelo ujezi, tokrat pa je bil v super razpoloženju skozi celo uro in pol. Podobno velja za ostale, še posebej pri basistu Rudy Sarzu je bilo videti, da neizmerno uživa na odru. Uživali pa smo tudi vsi pod odrom. Ronnie je že na začetku pokazal, kdo je in zakaj – King Of Rock N' Roll; le kdo bi za uvod pričakoval to Sacred Heart klasiko? Takoj sta sledili Sign Of The Southern Cross in Stargazer; atmosfera je bila fenomenalna. Sledilo je nekaj stalnih klasik, med njimi pa so predstavili tudi novo skladbo z Master Of The Moon albuma, The Eyes. Proti koncu je sledilo še eno presenečenje, ki se imenuje Gates Of Babylon, kar je pomenilo uvod v vrhunec nastopa, Holy Diver in Heaven And Hell. Po njej je band zapustil oder in potem so v dodatku odžagali še We Rock. Nato so se luči ugasnile, ljudje so se že začeli obračati in iz zvočnikov se je zaslišalo : »What's up motherfuckers.« Na oder je prišel Joey DeMaio. V nagovoru je na vse pretege častil Ronnie James Dia, kako je pisal knjigo heavy metala, kako smo se vsi učili iz nje, tudi Joey sam, na koncu pa Ronnieja povabil nazaj na oder in mu v imenu založbe ter managementa izročil nagrado za življenjske dosežke. Ronnie je ob pravi eksploziji navdušenja prejel velik ščit in vidno vesel spregovoril nekaj besed publiki.
Set lista Dio: King Of Rock N' Roll, Sign Of The Southern Cross, Stargazer, Stand Up And Shout, drum solo, Don't Talk To Strangers, The Eyes, Rainbow In The Dark, Man On The Silver Mountain, guitar solo, Long Live Rock N' Roll, Rock N' Roll Children, Gates Of Babylon, Holy Diver, Heaven And Hell, We Rock.
Thrasherski vrhunec prvega dne pa so uprizorili Destruction, ki so nedolgo nazaj izdali DVD s posnetki nastopa na Wacknu 2002. Tokrat je šlo brez izpada elektrike in Schmier, Mike in Mark so v uri »razthrashirali« Wacken kot znajo to le oni. Kot ponavadi smo bili ponovno deležni »best of« seta z obveznimi klasikami Curse The Gods, Mad Butcher, Eternal Ban itd. V približno enaki meri pa so bili zastopani odlični albumi zadnjega obdobja, po reunionu. Pri Destruction je bilo polno crowdsurferjev, haedbangerjev in mosherjev, kar pa na festivalu ni bila redkost. Pravo presenečenje so fanom pripravili na koncu, ko so pri Total Desaster na oder povabili goste, Petra Tägtgrena, Sabino Classen in Abatha (ex- Immortal).
Set lista Destruction: Curse the Gods, Mad Butcher, Nailed To The Cross, The Antichrist, Eternal Ban, The Ravenous Beast, Life Without Sense, The Butcher Strikes Back, Metal Discharge, Trash till’ Death, Desecrators (Of The New Age), Bestial Invasion, Total Desaster.
Neverjetno, kaj se je istočasno počelo na in ob Party Stageu. Na odru je v oblekah sedelo pet Fincev, pred seboj so imeli na mizah veliko steklenic piva in v finščini godli priredbe heavy metal ter rock klasik. Eläkeläiset so imeli v petek na svoji humppa veselici brez dvoma najštevilčnejšo publiko pod Party Stageom, ki se je drla in skakala ob njihovih verzijah Ace Of Spades, Living On A Prayer, Keep On Rocking In A Free World, Time Bomb, The Final Countdown, Smoke On The Water, Run To The Hills, Breaking The Law in ostalimi.
Naslednji dve uri bosta v zgodovini Wackna gotovo dobili posebno mesto. Nemška heavy metal kraljica Doro je najprej nastopila z orkestrom, nato pa po desetletju in pol še s svojim prejšnjim bandom, Warlock. Kar nekaj časa smo morali čakati, da so oder končno osvobodili zavese in na svojih mestih so že sedeli člani orkestra ter začeli »gosti« Iron Maiden klasiko Fear Of The Dark. Pravo presenečenje, ki ga je Doro odpela skupaj z Blazeom Bayleyjem. Poleg orkestra je Doro spremljal tudi njen solo band, le da tokrat z akustičnimi instrumenti. Nadaljevali so z nekaj Warlock komadi, nato pa se je Blaze vrnil in brez nje ob velikem navdušenju publike odpel The Trooper ter Man On The Edge. Pri naslednji Für Immer se je Doro pridružil naslednji gost, Savatage kitarist Chris Caffery, nato pa je sledil nov komad Let It Rain On Me. Orkestralni del se je v velikem slogu končal z najbolj znanim Warlock hitom All We Are (nepozabno), pred tem pa smo slišali še Priest klasiko Breaking The Law. Slišati vse te heavy metal klasike v orkestralni preobleki je bilo enkratno doživetje in vsi, ki ste zamudili, imate jeseni še eno priložnost, le da v manjši obliki. To se splača videti.
Po nekajminutnem odmoru so oder preuredili nazaj v običajno stanje, dekoracija je izginila in Doro se je vrnila s svojo Warlock ekipo iz leta 1986. Nekoliko manj entuziastično, a zelo dobro vzdušje se je nadaljevalo skozi tudi pri Warlock. Pri moškem delu banda je bilo sicer opazno pomanjkanje koncertne kilometrine v zadnjem času, a videlo se jim je, kako zelo uživajo, uživala je tudi publika in to je bilo pri tem nostalgičnem nastopu tudi najbolj pomembno.
Set lista Doro: Fear Of The Dark, I Rule The Ruins, Touch Of Evil, Metal Tango, The Trooper, Man On The Edge, Für immer, Let It Rain On Me, Burn It Up, Breaking The Law, Always Live To Win, All We Are.
Set lista Warlock: Out Of Control, Fight For Rock, Metal Racer, Midnite In China, Burning The Witches, True As Steel, Hellbound.

Pred dvema letoma sredi dopoldneva, tokrat pa ob dveh ponoči, so Amon Amarth začeli svoj zmagoviti pohod z Victorious March. Medtem ko so nekateri že popadali oziroma še komaj stali na dveh, je neverjetno velika množica marširala skupaj z Johanom Heggom in ostalimi vikingi, ki so z Death In Fire, Where Silent Gods Stand Guard, Vs. The World, For The Stabwounds In Our Backs in ostalimi himnami, skupaj z novima komadoma Valkyries Ride in An Ancient Sign Of Coming Storm na najboljši možen način zaključili petkov uradni spored.

Po napornem in dolgem petku se je v Wacknu vedno najtežje spraviti k sebi v soboto zjutraj oziroma dopoldne. Na srečo se je v soboto začelo uro kasneje, ob poldne, kar je že bolj humana ura, da prideš do odra. Vseeno je do Party Stagea do začetka Mystic Prophecy prilezlo komaj nekaj ljudi, a z vsako minuto je prostor pod odrom postajal bolj zaseden. Nemški power metalci z »naturaliziranima« Grkoma so v Wacknu nastopili okrepljeni s Symphorce kitaristom Markusom Pohlom in obisovalce dodobra predramili iz jutranje melanholije. Polni energije so oddrveli skozi polurni set s komadi Regressus albuma, kot Night Of The Storm, Forgotten Soul, Eternal Flame, Mystic Prophecy, predstavili pa so tudi komad s prihajajočega albuma Never-Ending, Burning Bridges. Frontman Lia je publiko hitro pripravil do sodelovanja in marsikdo bi si želel, da bi bilo daljše, a čas za nastop se je kar prehitro iztekel.
Dosti več publike so istočasno pod Black Stageom imeli angleški fantazijski melodični black/death metalci Bal-Sagoth. To ni bilo nobeno presenečenje, kajti imeti priložnost videti v živo ta zanimiv band je vse prej kot pogosto. Za neprehitro jutranje razgibavanje so bili Bal-Sagoth zelo primerni, odigrali so čvrst, sicer ne preveč agilen nastop, ki ga je oblečen v bomber jakno vodil karizmatični frontman Byron. Tudi oni so imeli na voljo le pol ure, v kateri so s komadi The Empyreal Lexicon, Atlantis Ascendant ali Starfire Burning Upon The Ice-Veiled Throne Of Ultima Thule pokazali svoje dosedanje delo.
Takoj zatem so na vrsto prišli že eni najbolj vročih koncertnih bandov zadnjega časa, »družinski« Bay Area thrasherji Death Angel, ki kamorkoli pridejo uprizorijo enega vrhuncev festivala. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Mark, ki se je neizmerno veselil nastopa v Wacknu, je na oder prišel z obvezno steklenico whiskeya (oz. nečesa podobnega), potem pa začel vrteti svoje dreadlockse in skakati po odru. V elementu so bili seveda tudi ostali, še najbolj je v ospredje hodil Rob Cavestany, ki je blestel na svoji kitari. Glede na to, kako je sprejet njihov zadnji album The Art Of Dying, bo gotovo tudi ta dosegel status prvih treh klasik in publiki je bilo čisto vseeno ali je slišala kaj novega, Thrown To The Wolves, The Devil Incarnate, ali starega, Voracious Souls, Bored... Prava thrash fešta je bila vse od začetka Seemingly Endless Time do ubijalskega konca s Kill As One. Zakon!
Prišli, odigrali, zmagali, bi lahko na kratko opisali nastop švedskih death metal legend. Unleashed so v zadnjem hipu vskočili namesto Deicide in uprizorili pravo »Death Metal Victory«. To je bila ena izmed starih in mladih klasik – Into Glory Ride, Victims Of War, Hell's Unleashed, To Asgard We Fly, odigrali pa so tudi material z nedavno izdanega Sworn Allegiance albuma, Winterland. Za nekatere je vrhunec nastopa predstavljala Death priredba Evil Dead, ki jo je Johnny Hedlund posvetil Chucku Schuldinerju in Quorthonu. Švedski old-schoolerji so na najboljši možen način proslavili enak jubilej kot Wacken in upajmo, da jih pot čimprej prinese kaj v naše kraje.
Ektomorf so v zadnjem času najbolj vroč madžarski izvozni metal artikel, za kar je »kriv« predvsem letos izdani album Destroy. Neothrasherji so pred Party Stage pripeljali lepo število fanov in jih prepričali z zelo energičnim nastopom. Z madžarskim »Maxom Cavalero«, Zoltanom Farkasom na čelu so publiko pripravili do mosha, dodatno pa jih je podžigal še z »jump, jump« vzkliki. Ektomorf so začeli z najbolj znanima komadoma, I Know Them in Destroy, med Destroy materialom pa so odigrali še kaj s Scream Up To The Sky – You Leech. Sepultura in Soulfly fanom se tole definitivno splača pogledati.
Newyorški thrash metal prvaki Anthrax so v Wacknu nastopili še prej kot v Balingenu. Tokrat verjetno zaradi tega, ker se jim je mudilo na letalo in na Pepsi Sziget festival, kjer so igrali naslednji dan. A glede na super nastop in nepregledno množico ljudi bi jim brez problemov lahko dodelili status co-headlinerja in kakšne pol urice več časa za igranje. Scott Ian in kompanija so bili izredno razpoloženi, Joey Vera deluje, kot da bi bil član banda že od nekdaj, karizmatični John Bush pa je bil definitivno eden najboljših frontmanov festivala. Publika je glasno pela refrene tako klasik Antisocial, Indians, kot tudi novejšega Safe Home. Naj se sliši čudno, a ob tako odličnem performansu in presenečenju kot je bil Deathrider, sploh ne pogrešaš klasik kot so Madhouse ali Metal Thrashing Mad.
Set lista Anthrax: Efinkufsin (N.F.L.), Got The Time, Caught In A Mosh, Safe Home, Antisocial, Fuelled, What Doesn't Die, Indians, Deathrider, Be All End All, Only.
V najhujši vročini sredi popoldneva so Black Stage zasedli Cannibal Corpse. To je bil pravi masaker na in pod odrom, kjer so iz ogromne množice ljudi od vsepovsod prihajali crowdsurferji, imeli pa so tudi definitivno največji mosh pit festivala: »Now I wanna see the biggest mosh pit of my life,« je George Fisher napovedal Pit Of Zombies. Cannibalci so blesteli na »krilih propelerheada« Corpsegrinderja, novinec Jeremy Turner pa je zelo dobro zamenjal Jacka Owena (tudi po izgledu mu je podoben). Komadov s prvih treh albumov še vedno ne smejo igrati in kljub vzklikom Hammered Smashed Face seveda ni prišla na vrsto. In vsem zaslužnim za cenzuro v Nemčiji so posvetili They Deserve To Die. Od zadnjega albuma The Wretched Spawn je na vrsto prišel še naslovni komad, igrali pa so še stvari kot Unleashing The Bloodthirsty, Pounded Into Dust, Staring Through The Eyes Of The Dead, Gallery Of Suicide, Devoured By Vermin, itd.
Istočasno s Cannibal Corpse so na Party Stageu nastopili še eni Nizozemci z ženskim vokalom, After Forever. Ti so se odrezali dosti bolje kot njihovi rojaki Orphanage dopoldan. Poleg tega da je njihova glasba na visoko kvalitetnem nivoju, je za navdušenje publike pod odrom poskrbel tudi band sam, še posebej privlačna in nasmejana pevka Floor Jansen, ki je nosila zanimivo oblačilo (glej slike). Predstavili so letos izdani konceptualni album Invisible Circles, nekaj starejšega materiala in tudi Iron Maiden priredbo The Evil That Men Do.
Po rahlem razočaranju na Gods Of Metal so Nevermore ponovno zablesteli in navdušili kot po navadi. Publika sicer ni bila tako številčna kot pri Cannibal Corpse, Anthrax ali kasnejših bandih, a vseeno je bilo vzdušje tisto pravo. Warrel je bil v nasprotju z nekaterimi nastopi v preteklosti v odlični vokalni formi in že zaradi tega njihov nastop veliko pridobi na kvaliteti. Prva liga je bil tudi njihov repertoar (manjkalo je le kaj s prvenca), ki se je začel z uvodnima komadoma The Politics Of Ecstasy albuma. Publika je svoje glasilke dodobra ogrela ne Enemies Of Reality, »pregrela« pa na komadu, ki se začne na H – Hammered Smashed Face! Ne, ne, Warrel se je samo malo pohecal in mimogrede pohvalil Cannibalce za killer nastop. Seveda je bilo to pred Heart Collector. Kaos, ki si ga je Warrel želel, je dobil pri Sound Of Silence in na koncu The River Dragon Has Come, kjer je spet mrgolelo crowdsurferjev.
Set lista Nevermore: Seven Tongues Of God, This Sacrament, Enemies Of Reality, Beyond Within, Heart Collector, Next In Line, Never Purify, Sound Of Silence, I Voyager, The River Dragon Has Come.
Thunderstone tu pred dvema letoma niso prepričali, letos je bilo boljše, kaj posebnega pa še ne. Finskim melodičnim metalcem se vidi, da so se medtem dobro uigrali in si nabrali skupne odrske kilometrine, tehnično so odigrali kot je treba, manjka jim še samozavesti in pa nekaj dinamičnosti. Publike se je nabralo dosti in pri komadih kot Virus, Forth Into Black je bila kar aktivna.
Švedski death metal velikani Hypocrisy so redni gostje največjega svetovnega metal festivala. Tu so posneli že live album, tokrat Wackna niso ravno uničili, so pa z navdušujočim nastopom vseeno odigrali svojemu slovesu in imenu primerno. Fani so Petru dobesedno »jedli iz roke« in so pripravili izjemno atmosfero. Ni bilo važno ali je šlo za nov ali star material, Eraser ali God Is A Lie, roke so bile gor, redarji pa pošteno garali ob množici crowdsurferjev. Poleg omenjenih so se praktično dotaknili celotne svoje kariere in s po vsakega albuma odigrali komad ali dva. Začeli so s Fractured Millenium, končali seveda z Roswell 47, vmes pa Fire In The Sky, Turn The Page, Inferior Devoties, Deathrow, The Final Chapter, Adjusting The Sun itd.
V petek je bil True Metal Stage v popolni domeni nemških bandov, drugi dan pa so domačo čast branili hamburški »pumpkini« Helloween. Starlight je pomenil uvod v repertoar, sestavljen pretežno iz klasik, v katere so vključili nekaj novejšega materiala, z Rabbits Don't Come Easy albuma le Sun 4 The World. Andi ni bil v najboljši vokalni formi, kar se je videlo predvsem pri starejših komadih, a to ni toliko motilo kot njegovo neprestano »nakladanje« (v nemščini) med pavzami in dolgo pevsko tekmovanje leve in desne strani pri Power. Svoje pa je z nadležnimi vzkliki dodajal še Weikath. Če bi Andi in Weiki malo manj govorila, bi lahko slišali dva, tri komade več. Po drugi strani je zelo dober vtis zapustil Sascha Gerstner, ki je pokazal, da so Helloween z njegovim prihodom naredili dobro »investicijo«. Vsi fani so že pred nastopom nestrpno pričakovali napovedanega posebnega gosta, ugibanja, kdo naj bi to bil, so bila zelo različna. Pogosto se je omenjalo tudi Kaia Hansena in res, Kai se je po dolgih letih na odru pridružil svojemu prejšnjemu bandu, z njimi skupaj odigral klasiki How Many Tears ter Future World in vsaj finale je bil na visokem nivoju.
Set lista Helloween: Starlight, Keeper Of The Seven Keys, Eagle Fly Free, Hey Lord, If I Could Fly, Power, Dr. Stein, Sun 4 The World, How Many Tears, Future World.
Na heavy metalskem Bang Your Head festivalu Children Of Bodom po pričakovanju niso bili med najbolje obiskanimi bandi, v Wacknu pa se je zopet pokazalo, da so »otroci Bodoma« trenutno eden najpopularnejših bandov. V začetku so imeli sicer nekaj težav z zvokom, a fane to ni preveč motilo in postavili naj bi rekord Wackna v crowdsurferjih. Če gre verjeti mailu iz Wacken mailing liste, jih je bilo med njihovim nastopom preko 5.000. To pomeni več kot osemdeset na minuto. Res jih je bilo veliko, a toliko? Kako so vse to prešteli, no ja... Kakorkoli že, publika je vseskozi norela ob Hate Me!, Chokehold, Silent Night Bodom Night, Bodom After Midnight, Sixpounder, Angells Don't Kill itd. Hatecrew Deathroll album so še največ preigravali, seveda pa niso izpustili starejše komade kot Deadnight Warrior, Towards Dead End in Downfall. Children Of Bodom so odigrali zelo dobro, le Alexi bi lahko besedo, ki se začne na F uporabljal malo manj pogosto: »fucking fuck, fuck this, fucking song, fuck...«.
Naslednji dve uri sta bili v znamenju jubilejev. Organizatorji so vrhunec praznovanja petnajste obletnice festivala namenili britanskim legendam Saxon, ki so v Wacknu uradno proslavili svoj petindvajseto obletnico. Temu primerno je bilo tudi razpoloženje na odru, nastop pa so popestrili s polno znanimi gosti. Prvi je pri Strong Arm Of The Law Nibbsu Carterju bass prevzel glavni organizator festivala Tomas Jensen, kmalu zatem pa je Fritza Randowa, ki je bobnal zadnje koncerte, pri 747 (Strangers In The Night) zamenjal njegov predhodnik Nigel Glockler. Nigel je po odigranem komadu hotel oditi, a ga Biff ni pustil: »Saj znaš naslednjo tudi« in ostal še za And The Bands Played On. Nigela pa ni zamenjal Fritz, ampak njegov naslednik Jörg Michael, ki je z veličastnim Crusader začel svojo kariero pri Saxon. Odigral je sicer le ta komad, na jesenski turneji pa bo že trdno v sedlu. Pred koncem rednega dela sta s Saxon pri Denim And Leather rockala še Chris Caffery (Savatage) in Schmier (Destruction). Kaj še drugega reči o nastopu? Saxon so se na praktično domačem terenu (Biff je med drugim dejal, da je Rock Is Our Life napisal prav za Wacken) pokazali v vsej svoji veličini, ki jih je krasila prvih četrt stoletja in naj jih še drugih!
Set lista Saxon: Heavy Metal Thunder, Dogs Of War, Backs To The Wall, Solid Ball Of Rock, 20.000 Feet, Travelers In Time, Dragon's Lair, drum solo, The Eagle Has Landed, Rock Is Our Life, Motorcycle Man, Strong Arm Of The Law, Princess Of The Night, 747 (Strangers In The Night), And The Bands Played On, Crusader, Wheels Of Steel, Denim And Leather, Forever Free, Dallas 1 p.m.
Dolgo so morali black metal fani čakati na svoj vrhunec festivala, na skupni nastop Satyricon in Nocturno Culta (Darkthrone). Težko pričakovani nastop danes največjega black metal banda in kultne osebnosti, ki se zelo redko pojavlja na koncertnih odrih, naj bi bil tudi zadnji tak nastop, oziroma po nekaterih besedah celo zadnji nastop Nocturna Culta. Te priložnosti ni veljalo zamuditi in veliko jih je kljub izmučenosti še vedno vztrajalo. Satyricon so nastop začeli z Walk The Path Of Sorrow in v naslednje tri četrt ure igrali svoje komade (prevladovali so novejši). Satyricon so potrdili, da s »cirkusom«, ki ga zganjajo nekateri njihovi norveški kolegi, nimajo nič skupnega. Satyr se je izkazal za zelo »down to earth« frontmana, ki je zelo dobro komuniciral s publiko in bil, kot je dejal, fasciniran nad dejstvom, da je bandu druge generacije norveškega black metala uspelo nekaj tako impozantnega, kot je bil njihov wackenski nastop. Atmosfera, ki so jo Satyricon ustvarili je bila res nepozabna. Po Hvite Krists Dod je band zapustil oder in po krajšem odmoru so se na odru pojavili skupaj z Nocturno Cultom, Satyr pa se je »premaknil« na kitaro. Darkthrone del ni bil tako prepričljiv kot Satyricon, Nocturnu Cultu se je poznalo, da ni vajen odra, vseeno pa se ga je splačalo pogledati. Na koncu sta se Satyr in Nocturno zamenjala, prvi za mikrofon, drugi na kitaro in skupaj so se poslovili s Satyricon klasiko Mother North.
Set lista Satyricon: Walk The Path Of Sorrow, The Night Of The Triumphator, Angstridden, Filthgrinder, Fuel For Hatred, Forhekset, Repined Bastard Nation, Hvite Krists Dod; Kaatharian Life Code, The Hordes Of Nebulah, Transilvanian Hunger, Under A Funeral Moon; Mother North.
Festivala s tem še ni bilo konec, čeprav je bil ognjemet že ob koncu Saxon nastopa. Predvsem domačo publiko so že med Children Of Bodom zabavali Knorkator, med Satyricon Schandmaul, ob standardnem Tom Angelripper terminu (po dolgih letih ali z Onkel Tom ali s Sodom ni zaključil festivala) ob dveh ponoči pa so Wacken 2004 zaključili še J.B.O.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
30. 8. 2005Earthshaker Fest 2005 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
13. 7. 2018
Iced Earth / Metalsteel / Eruption
Reportaža
6. 6. 2018
Gutalax / Spasm / Glista
Reportaža
29. 5. 2018
Noctiferia / Ater Era / Snøgg
Reportaža
21. 5. 2018
Rotting Christ / Infest / Nature / Kholn
Reportaža
18. 5. 2018
Jex Thoth
Reportaža
9. 5. 2018
Marduk / Ragnarok / Infernal War
Reportaža
30. 4. 2018
Fuck Off Commercial Festival (30. obletnica)
Reportaža
19. 4. 2018
Dark Tranquillity / Equilibrium / Vinegar Hill / Ghidrah
KONCERTI & FESTIVALI
22. 7. 2018
Colony Summer Fest 2018 – odpade!
Circolo Colony, Brescia, Italija
22. 7. 2018
Metaldays 2018
Sotočje, Tolmin
23. 7. 2018
MDC, Fršlus, Datura
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 7. 2018
Combichrist, Wednesday 13, Night Club
Technikum, München, Nemčija
24. 7. 2018
Combichrist, Wednesday 13, Night Club
Explosiv, Gradec, Avstrija
24. 7. 2018
Iron Maiden
Arena Zagreb, Hrvaška