Whitesnake

Glede na količino klasični hard 'n'heavy dogodkov v Sloveniji, ki je na letni ravni le malo večja od števila prostoživečih mamutov v Kočevskem Rogu, je konec leta 2011 na tem področju zares bogat. Po obisku Pegazus in Lizzy Borden se je vrhunec ljudi kumuliral konec novembra v veliki dvorani Hale Tivoli, kjer so nastopili britanski hard rock dinozavri Whitesnake v družbi irskih revitalistov The Answer.
Prvo presenečenje je bila razprodana dvorana, kar pomeni nekako 6000 ljudi in je za današnje razmere v Ljubljani naravnost fascinantna številka. Ljudje vseh starosti, spolov, oblik in lasnih lastnosti so se ob 20h zapodili v dvorano in njeno (pre)majhno število WCjev, na oder pa so se že spravili The Answer. Gre za razmeroma mlado skupino, ki igra klasični blues hard rock v maniri sedemdesetih, torej v stilu Led Zeppelin in podobnih velikanov. V petinštiridesetih minutah so nam pokazali nabor trikov, ki pa pri veliki večini poslušalstva zaradi obče nepoznanosti zasedbe niso vžgali. Tako se je narod še najbolj ogrel (bolje rečeno prvič premaknil) ob priredbi Rock'n'Roll Outlaw malce bolj znanih Avstralcev Rose Tattoo. Razen tega momenta pa je bilo jasno, da je občinstvo tistega dne tam zaradi enega samega razloga in jih pretežno bleda skupina navkljub trudu ne more prepričati.
Po Odgovoru je sledila daljša priprava odra in ravno, ko je bilo med zbrano množico mogoče čutiti prve iskrice nelagodja, se je iz ozvočenja zaslišala The Who klasika My Generation, ki že celo turnejo služi kot mejnik za začetek koncertov Bele kače (podobno kot pri neki drugi britanski zasedbi to »počne« skladba Doctor Doctor). Po izteku skladbe pa takoj šus – skupina je koncert začela z energično Bad Boys in tako požela simpatije najstnic v ospredju (ki jih je bilo ob odobravanju avtorja reportaže zares veliko), pa tudi srednje in starejše generacije headbangerjev, ki so sami ali z boljšimi polovicami stali bolj v sredini parterja. Na tem mestu še beseda o zvoku. V zadnjem desetletju smo bili priča mnogim zvočnim debaklom v dotični hali, tokrat pa je bil zvok na moji poziciji (sredina parterja) naravnost kristalno čist, tako da sem lahko užival v vsakem notnem dragulju, ki sta ga med nas spustila kitarista Doug Aldrich in Reb Beach in se obenem tudi nakremžil ob vsakem mimostrelu Davida Coverdala. Gospod ima na plečih namreč že šest križev in ti se žal iz dneva v dan bolj poznajo na njegovem glasu, tako da ga morajo vedno večkrat vokalno reševati odlično podkovani člani spremljevalne zasedbe. Dejstvo pa je, da Coverdale kot osrednji lik zasedbe že sam po sebi ne sme biti zgolj pevec, temveč generator energije Whitesnake in v tem oziru mu leta ne pridejo do živega. David še vedno z malim prstom obvlada komunikacijo s publiko in jo mimogrede pripravi, da mu je iz roke. To pa je lastnost zgolj največjih rockerjev, kamor dotičnega gospoda seveda štejemo.
Zasedba se je po uvodni skladbi spustila v nadaljevanje nizanja hitov in tako so sledili Give Me All Your Love Tonight, legendarna Love Ain't No Stranger in redko slišana balada iz albuma Slip Of The Tounge, Deeper The Love (čeprav bi na tem mestu zares lahko zaigrali odlični a nikoli izvajani hit Now You're Gone z istega albuma), nato pa se je tempo in krivulja koncerta začela obračati navzdol. Sicer se je to zgodilo počasi, saj so nas fantje najprej razveselili z zares izvrstno izvedbo naslovne skladbe zadnjega albuma Forevermore in bluesrockovsko petardo iste plošče Steal Your Heart Away, nato pa so se začela mašila, namenjena hlajenju Davidovih glasilk. Prva sta bila z (pre)dolgim »predrkavanjem« na vrsti kitarista Aldrich (ex- Dio) in Beach (Winger). Po Davidovi vrnitvi so odigrali Can You Hear The Wind Blow z albuma Good To Be Bad – pozabljiva skladba, ki bi jo lahko nadomestili z neštetimi pozabljenimi dragulji zakladnice Whitesnake. Nato sta pred Love Will Set You Free Coverdale in Aldrich »stisnila« še kratek vložek skladbe Rock Me Baby legendarnega B.B. Kinga, kjer je pokljanje Davidovih glasilk ponovno prišlo do izraza. Nato pa je prišel več kot deset minut dolg bobnarski solo sicer odličnega Briana Tichyja, ki je dvorani na žalost pobral ogromno doslej nabrane energije in prekinil do tedaj zgledno magijo koncerta.
Ko se je David Coverdale končno vrnil na oder, se je odločil občinstvu predstaviti beand; to je storil ob spremljavi improviziranih vložov legendarnih skladb Sunshine Of Your Love (Cream), All Right Now (Free), Walk This Way (Aerosmith), Another One Bites The Dust (Queen) in Eye Of The Tiger (Survivor). Vložek je bil sicer zabaven, s končno vključitvijo legendarne Slow n' Easy celo zelo zanimiv, vseeno pa se človek ne more znebiti občutka, da je šlo za prisilno raztegovanje koncerta, ki ga David ob običajnem repertoarju žal ne zmore več.
Zadnji del koncerta je pri Whitesnake rezerviran za železni repertoar, ki dvigne tudi najbolj zaspane glave; ena za drugo so si namreč sledile skladbe Is This Love, Fool For Your Loving in Here I Go Again, torej večni hiti, ki bi si jih v repertoarju želela imeti prav sleherna rock zasedba našega planeta. Če malo pofilozofiram bi se na tem mestu vprašal, če so bili to edini komadi, ki jih je poznala celotna dvorana, saj je bilo šele v tem delu koncerta ob zelo živahnem parterju končno zaznati tudi nekaj življenja na tribunah. Po tem »trio adijo« venčku pa nas je gospod Coverdale galantno opomnil na svoje korenine in na dejstvo, da je pred nekaj ledenimi dobami predstavljal prvo grlo praočakov hard 'n'heavyja Deep Purple. Temu dejstvu se je poklonil s čutno a capella izvedbo Soldier Of Fortune in klasičnim nažigaškim dvojcem Burn/Stormbringer. Prijeten večer pa so Kačoni zaključili s še enim razbijačem za mase, Still Of The Night, med katerim pa je Davidov vokal še zadnjič konkretno počil ...
Kaj poreči za konec? Whitesnake še vedno igrajo določeno vlogo na hard 'n'heavy prizorišču, s svojim konstantim pojavljanjem v mainstream medijih so neke vrste magnet za privabljanje novih in novih generacij v povest hard rock glasbe in to je vsekakor pozitivno, saj so ti mladci na koncertu verjetno tudi najbolj uživali. Vendar budnemu očesu nikakor ne uide, da so leta v premoči in veliko vprašanje je, če bomo legende še kdaj ugledali na naših tleh.