Na današnji dan
1981
Bruce Dickinson prvič nastopi z Iron Maiden pred domačim občinstvom
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

20. 8. 2018

WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro

Wacken, Nemčija / 1. 8.–4. 8. 2018
Avtorica: Tina Urek

Wacken. Metalska meka. Festival, o katerem imajo mokre sanje mnogi privrženci trdokovinske glasbe, a le redkim uspe priromati do te male vasice na severu Nemčije. Vasice, ki vsako leto gosti dobrih 80.000 metalcev s celega sveta, vasice, ki se za skoraj teden dni prelevi v raj. Letos so izjemno priložnost za nastop na tem festivalu dobili slovenski progressive-death metalci Cordura, ki so konec maja v Ravnah na Koroškem zmagali na letošnji ediciji Wacken Metal Battla. Ta je bil še toliko bolj veličasten, kajti Cordura so z zmago poleteli neposredno na največje metalsko zborovanje v Nemčiji. In zakaj to reportažo pišem jaz? Del sekcije Wacken je tudi Wacken Metal Battle Slovenija, katere zastopnik in direktor je naš Tilen Hudrap, ki je s tem ne le znatno nagradil fante iz Cordure in mnogo drugih slovenskih bandov, ki jim je v več kot 13 letih dal priložnost igrati na Koroškem v klubu KMKC Kompleks ter omogočil sodelovanje pri projektu Metal Exchange, ki ga je pripeljal v Slovenijo z Markusom iz Vargsriket (kar je mnogim slovenskim bandom omogočilo prvi nastop v tujini kadar koli), ampak smo bile potovanja in udeležbe tokrat kot VIP-gostje deležne tudi partnerke članov. Tako sva se na pot s fanti odpravili še dve dekleti, ki sva skrbeli za mirne glave nestrpnih fantov. Celotna zgodba Wacken Metal Battle je – kot že omenjeno – torej pod okriljem Tilna Hudrapa, ki tako že vrsto let mladim slovenskim bandom z vodili in organizacijo omogoča igranje v tujini, zmaga na tem natečaju pa je res največja nagrada za kateri koli slovenski band. To, da so Cordura prvi slovenski bend, ki je preko natečaja WMB potoval v Wacken (ponavljam, preko natečaja WMB, prej je skozi leta na W:O:A že nastopilo nekaj skupin iz EX-YU območja, a ne v sklopu WMB) in stal na istem odru kot le nekaj ur za njimi Sepultura in doživel vse to, kar vam bom v nadaljevanju opisala, se je s točno tistim trenutkom zapisalo v anale slovenskega metala in bo tam ostalo večno! Zato – mladi bandi – pišite komade, ustvarjajte, ružite in se prihodnje leto prijavite na Wacken Metal Battle! P.S.: Ker je reportaža pred vami kar dolga, bom najpomembnejše povedala kar na začetku. Fantje so na skupnem Wacken Battlu osvojili osmo mesto (od 38 nastopajočih), kar je res zgodovinski uspeh zanje in za Slovenijo, ki ga lahko tretiramo ravno tako, kot da bi se uvrstili med prve tri.

Naša zgodba pa se je začela v torek, 31. 7., ko sem se sicer še kar malo utrujena od celotedenskega norenja v Tolminu s fanti usedla v kombi in začela z dolgo, 1200-km potjo do Wackna. Vožnja, ki je trajala kar dobrih 16 ur, nas je v sredo dopoldne pripeljala v Wacken. Ko sem videla, kako dolga vrsta se vije pred vhodom, sem vedela – OK, to niso več sanje, tukaj smo in ogromno je. Fantje so izkoristili band vhod, jaz in Nina pa t. i. hitro linijo, in tako smo se vsi skupaj izognili verjetno dveurnemu čakanju v vrsti na soncu. In že tukaj me je Wacken prvič sezul. Wacken vsako leto delež (natančno 30 € od vsake vstopnice) spravi v Wacken fundacijo, ki ta denar nameni v dobrodelne namene. Letos, če se ne motim, so bile iz tega denarja delno sestavljene nagrade za prvih pet uvrščenih na Wacken Battlu. Čeprav nama ni bilo treba, sva z Nino donirali 30 € za fundacijo in prejeli t. i. »W:O:A full metal bag«. Majhen nahrbtnik iz blaga, ki v sebi skriva vse, kar potrebujete za festival, njegov glavni namen pa je lažja in boljša skrb za pregled in varnost ob vstopu (namreč če boste imeli torbico večjo od tega nahrbtnika, vas morda ne bodo spustili čez glavni vhod na prizorišče). In kaj se skriva v njem? Našitek, nalepka, magnet, pelerina, kemični svinčnik, tablete in gel za grlo, osvežilni robček, čistilni robček, robček s kremo za sončenje, vodoodporna torbica, uradna jumbo plakata festivala, reklamni letaki prihajajočih dogodkov, obliži, spominska plastična kartica in najboljše – plastična čutarica, ki je sicer namenjena za vodo, vendar pa vam je nihče ne bo odpiral in vohal, kaj imate v njej. In vse to boste kot obiskovalci prejeli ob vstopu na festival povsem zastonj! Po uvodnem sprejemu smo se odpeljali do kampa za glasbenike in novinarje, kjer kampira približno 900 obiskovalcev. Sicer smo imeli kar nekaj težav s postavljanjem šotora, ker nam je neutrudljiva redarka iz minute v minuto razlagala, kako bo dež in kako moramo kampirati tri metre od označenega prostora (vsak pravokotnik je zakoličen in označen s trakom) in kako moramo kampirati točno tam, kjer kampirajo zadnji, ki so prišli. Gredo namreč po takšnem sistemu polnjenja kampa, da začnejo na koncu in končajo na začetku. Čeprav smo potem kampirali v drugem kvadrantu, kombi pa smo začuda lahko imeli v senci le nekaj metrov stran (kar je bila tudi sprva težava, a si gospa ni dovolila dopovedali, da je v kombiju več tisoč evrov vredna oprema), smo imeli tudi zgolj par korakov do tušev in samega vhoda v kamp. No, za nami pa so prišli nemški gostje, za katere pravila niso veljala. Potem pa je sledilo drugo presenečenje festivala. Ko je ura odbila pol dve, se je do našega kombija pripeljal velik črn kombi z napisom Wacken Artist. Iz kombija je stopil prijazen mladenič, ki nas je vprašal, če smo iz zasedbe Cordura in če smo pripravljeni na odhod. Fantom je pomagal naložiti opremo in nas vse povabil v kombi. Črno usnje, rdeče lučke, klima … Uau, luksuz. Kombi nas je odpeljal do VIP-vhoda na prizorišče. Fantje so odšli v zaodrje odra Headbangers, kjer jih je že čakalo okrepčilo pred koncertom (po koncertu pa so imeli catering in intervju v Artist villageu za Headbangersstage – vsak oder ima svojo ulico v artist vasici), z Nino pa sva odšli v VIP-del prizorišča. Naslednji šok. Lesene skulpture, šotori, oblazinjen pod, oblazinjeno pohištvo, posebno lepo urejen, info točka, šank in dva ponudnika hrane. Tam sva izvedeli naslednjo boniteto – kot gostjam so nama namreč pripadale tudi vse ugodnosti novinarjev, kar je pomenilo, da smo si lahko polnile telefone v novinarski loži in se udeleževale novinarskih konferenc! Seveda sva si morali privoščiti pivo in bili takoj navdušeni nad precej nižjimi cenami kot v Tolminu in pa uporabi super kozarčkov iz trde plastike z motivi festivala. Te lahko uporabite večkrat ali pa jih tako kot mnogi drugi – zbirate. Nikakor ne morem mimo tega, da ne bi na tej točki naredila še ene primerjave s Tolminom in se ustavila kar na primerjavi hrane in pijače. Ja, gre za nemški in gre za veliko večji festival, ki prihodnje leto praznuje že svojo 30. obletnico (in je že razprodan) – ampak – Wacken je imel tokrat sigurno več kot 30 različnih ponudnikov hrane, razporejenih okoli vseh osem odrov, na samem prizorišču lahko plačujete ali s kartico Wacken ali z gotovino, za kozarček boste sicer plačali 1 €, ampak se to nikamor ne zabeleži – če boste po tleh pobirali kozarčke in jih našli 20, boste dobili nazaj 20 €. Zato je treba< na kozarčke paziti, ker jih zadnji dan precej radi kradejo. Druga stvar, ki sem je bila najbolj vesela, pa je bila ta – ko sem naročila jack-colo za 5,5 €, sem dobila 3 x 0,3 cl viskija, 3 dl cole in 3 kocke ledu. 3. Fair play, Wacken – fair play. Ker sva imeli z Nino pred koncertom naših fantov še kar nekaj časa, sva šli na potovanje po prizorišču festivala. Potovanje? Prizorišče je tako veliko, da ni pa ni konca. Iz središča festivala, ki se posledično imenuje Wacken Center, vas bodo različna vrata vodila na različne prostore festivala. Wacken Plaza, v kateri boste našli cirkus Bullhead – cirkuški šotor, v katerem sta W.E.T. in Headbangersstage, po koncertih pa se notri dogajajo tudi pravi cirkuški šovi. Zraven njega boste našli areno ESL, v kateri se bijejo pravi turnirji League Of Legends. In to res tisti čisto pravi, ko pride skupinica oboževalcev LOL-a, oblečenih v enake majice, v Wacken le z enim namenom – da zmagajo. Wasteland – prostor, posvečen postapokaliptičnemu svetu, oz. Mad Max na Wacknu. Ogenj, rjaste skulpture, stari avtomobili in motorji, steampunk. Tudi ta prostor ima svoj oder, na katerem pa velik del osvetlitve bandov prevzame ogenj. Wackinger Village oz. vasica, v kateri boste našli ogromno srednjeveškega in vikinškega materiala, prav tako hrano in pijačo v tem stilu (in prav tako tudi v Wastelandu). Na odru Wackinger so na celotnem festivalu nastopali izključno pagan/viking/folk metal bandi. Glavno prizorišče oz. Wacken Infield pa je razdeljeno na veliko ulico oz. Wacken Market, v katerem imate nepregledno količino ponudnikov hrane (ki so razdeljeni po državah) in merchandisa, uradno ponudbo nastopajočih ter seveda glavne tri odre: Faster, Harder in Louder. Če boste odšli še malo dlje po Infieldu, pa boste našli še Beer Village z zadnjim odrom Beer. Na samem Infieldu pa je še mnogo, mnogo drugega, kot je šotor za bovling, ogromni leseni jelen za ogled bandov (ki bruha ogenj), arena za karaoke in še marsikaj drugega. V samem »krogu« oz. Wacken Centru pa boste našli še outlet ponudbo merchandisa, prostor za stand-up komedijo in karaoke, še več ponudnikov hrane in pa tudi uradno ponudbo festivalskega mercha, ki obsega vse od plastične račke in kravice Wacken (baje kar vroča, težko dosegljiva roba) pa do aluminijastega vedra, ninic za dojenčke in prevez za obraz (v primeru suše nujna potrebščina). Cene? Najedli se boste lahko že za 4 € (takšne so cene npr. klasične klobase »bratwurst« v štručki, za 9 € pa boste dobili ogromen hamburger s porcijo pomfrija za dva), oblekli za 20 €, pijača pa se začne pri 4 € (alkohol, seveda). Po seveda ne povsem celotnem potovanju po prizorišču Wackna sva se z Nino odpravili v šotor, kjer sva srečali celo nekaj Slovencev! Ko sva zasedli položaj v prvi vrsti, je kaj kmalu odbila ura pol štiri, ko je napovedovalec napovedal fante iz Slovenije. In naši fantje so, brez heca, absolutno razturali. Po neprespani noči vožnje, polomljeni tako ali drugače, nervozni, da ne omenjam, da je bil vokalist na odru s prevezano roko zaradi zloma ključnice in povitim kolenom, so v 20 minutah opravili svojo nalogo. Zrušili so oder, napolnili cirkus ter na koncu poželi velik aplavz in vzklike tipa »fantastisch«. Ko sem se obrnila, da bi posnela še evforično publiko, mi je vzelo dih, saj je za mano stalo ogromno ljudi. Med brskanjem po internetu sem zasledila podatek, da je kapaciteta cirkusa 6000 ljudi. Ne bom trdila, da jih je bilo toliko, si pa drznim trditi, da jih je bilo vsaj 2000, če ne več. Zato še enkrat, bandi, prijavite se na Wacken Metal Battle, saj so na tem odru na Wacknu začeli tudi bandi, kot so In Flames, Children Of Bodom in drugi, letos pa so le nekaj ur za Corduro na istem odru stali Sepultura in Nazareth, nekaj dni za tem pa med drugim tudi Watain in drugi. Igrati na tem festivalu v svetu metala še vedno velja za veliko čast, ki ne gre nikoli v pozabo. Kljub vsemu se je z nastopom Cordure sreda za nas bolj ko ne končala. Nekaj časa smo si vzeli še za raziskovanje prizorišča, nakup mercha (ki je izjemno hitro razprodan, čeprav dnevno dodajajo nove motive uradnih majic), prisluhnili pa smo še zasedbi Nazareth, pa še to iz zaledja šanka, saj vstop v cirkus praktično ni bil mogoč zaradi toliko poslušalcev.

V četrtek pa je šlo zares. Če smo mislili, da je bilo v sredo veliko ljudi, smo se zmotili. Ko začnejo »obratovati« še glavni trije odri in ko se obrneš nazaj ter ljudje kar prihajajo in prihajajo, veš, da gre za neverjetno velik festival. V četrtek sem se tako za začetek odpravila do glavnih odrov, kjer je igral Vince Neil. Se opravičujem, če bom zdaj kogar koli užalila, a čeprav je igral same klasike Mötley Crüe, je bil to najslabši koncert festivala. Gospod Neil je precej dobil na kilaži, igral je v najbolj žgočem delu dneva in vse skupaj je zato zvenelo precej mizerno. Na odru Headbangers so ob 17h igrali Gruesome, ki so me zelo navdušili že v Tolminu, prvi koncert na odru Harder pa so bili zame Behemoth, ki so opravili z odliko, prvič pa so predstavili tudi nova komada s prihajajočega albuma. Pred koncertom sva z Nino ujeli tudi njihovo novinarsko konferenco, bili priča tudi premieri novega videospota ter izvedeli kar nekaj informacij o novem albumu in o samem delovanju banda danes. Ponovno prestavitev v cirkus so od mene izvlekli Belphegor, s katerimi so se fantje tudi družili v Artist Villageu (še en plus, če igraš na Wacknu – družiš se z bandi, kot so Dying Fetus, Belphegor, Sepultura, Watain, Gaahl´s Wyrd, in mimogrede jim lahko daš svoj CD ali se celo dogovoriš za bodočo skupno turnejo). Če so me na Metaldays razočarali, so tukaj name naredili precej boljši vtis. Ko so mi fantje povedali, da so na nosilce za mikrofone natikali kozjo crkovino, sem se sicer umaknila, kolikor se je dalo daleč, pa vendar je bil zvok zelo dober. Takoj za njimi so nastopili še Watain, ki so bili zame eden izmed najboljših koncertov na letošnjem festivalu. Oder so dobesedno zažgali, Erik pa je spet pripravil tak šov, da sva se z Nino vsake toliko časa samo nasmejali in spogledali od navdušenja. Potem pa je sledil vrhunec dneva. Judas Priest. O samem koncertu nimam česa reči – so se mi pa kar zasolzile oči, ko je za zadnje tri komade na oder prišel Glenn Tipton, za katerega naj bi bil to res zadnji koncert s fanti. Roko na srce, vsaka mu čast, saj so se mu med pavzami roke res hudo tresle. Dan smo zaključili s še enim odličnim black metalom – projektom Gaahl´s Wyrd. Gaahla seveda ne moreš zgrešiti, saj je kot po navadi oblečen v črn puli in usnjeno jakno, za koncert pa celotnemu videzu doda samo še corpsepaint. Slišali smo precej klasik kultnih Gorgoroth in koncerta je bilo kar prehitro konec. Tako smo se ob približno drugi uri zjutraj odpravili do prostora, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je peljal do kampa (aja, v VIP-kamp in do prizorišča vozi avtobus, saj boste sicer hodili slabo uro; takšne sreče z avtobusom pa ostali obiskovalci žal nimajo).

Na Wacknu se kot na mnogih drugih festivalih koncertih začnejo že zgodaj popoldne. In ker nas je tudi drugi dan žgalo sonce, smo izpustili koncerte Cannibal Corpse, Dark Tranquillity, Amorphis, Korpiklaani … in se malo pred četrto primajali do glavnih odrov, kjer so igrali Epica. Pred tem smo se nekateri še oborožili z bandano, saj je bila ta potrebna, če niste želeli kašljati in kihati temnega prahu. Z Nino sva se ob 18h odpravili do odra Louder, ki je najmanjši izmed glavnih treh in konkurenčen glavnemu odru Metaldays. Po velikosti odra in kapaciteti travnika pred odrom namreč. Tam sta (baje že drugič) nastopila 2Cellos. Videla sem ju prvič in mi je zelo žal, da sem ju sploh šla pogledat. Fanta res nista primerna za metalski festival, ker jima manjka pristne rokerske komunikacije s publiko, igrala pa sta tako ali tako samo komade od AC/DC, Nirvane in podobno. Že pred zaključkom sva prisluhnili še Children Of Bodom in po njihovem koncertu še Doro. Metalska kraljica še vedno ve, kako se stvari streže. Že v Tolminu pred nekaj časa me ni razočarala, seveda pa tukaj, pred domačim občinstvom tudi ni. Zame majhen vrhunec dneva so ob 21h predstavljali Nightwish (ko se zdaj spomnim, kateri bandi vse so še bili, se šele zavedam, da smo bili na severu in da se je ob 23h šele dobro znočilo – ja, sonce pa je vzšlo ob pol petih). Nightwish imajo že od leta 2012 novo pevko, Floor Jansen, in tokrat sem zasedbo v tej postavi videla prvič. OK, res da bi mi bilo ljubše, da Floor niti ne bi poskušala peti Tarjinih višin, saj jih po večini res ne dosega in se večkrat sliši precej slabo, ampak gospodična je prava Vikinginja. S svojo postavo skoraj bolj paše k Sabatonom, od koder je tudi njen življenjski sopotnik (ki je bobnar pri njih), saj z vsem čupanjem in skorajda growlanjem občasno uniči delikatno romantičnost ter mističnost zasedbe. Pa vendar je bil koncert zelo dober, saj so nas popeljali v zgodovino zasedbe in igrali skorajda same klasike. Edini koncert, ki sem si ga ogledala na odru Wackinger, so bili Arkona in tudi zanje mi je bilo žal, da sem jih videla. Videla sem jih že vsaj petkrat, ampak tole je bil najslabši koncert tega festivala. Ne vem, ali je za to kriva lokacija odra, ampak zvok je bil tako katastrofalen, da Maše skorajda nismo slišali. Sicer res nismo stali v prvih vrstah, pa vendar sem pričakovala, da bo zvok dober. Žal sem dobila servirano razočaranje. Zelo dobra stvar glavnih odrov je ta, da stojita drug zraven drugega in bandi nastopijo 10–15 minut za drugim. Tako sem malo po polnoči šla do odra Harder, medtem ko so pet metrov stran na odru Faster igrali In Flames. Medtem ko sem povsem dobro videla njihov nastop, delno na odru, delno preko velikega ekrana, sem v drugi vrsti pridno čakala na svoj vrhunec festivala – Ghost. In Flames so nastop opravili z odliko, vendar je moj čas, ko sem jih poslušala, žal že minil. Seveda sem poznala klasike in jih prepevala v mislih ali pa naglas, to pa je bilo tudi to. Potem pa Ghost. Evforija vseh pred odrom. Na odru pa vse. Cerkev, papež, ki igra saksofon, in seveda Cardinal Copia. Novi karakter vodilnega člana, ki je tokrat egoističen, seksualen in zelo manipulativno objesten. Njegovi Nameless Ghouli so večkrat dobili po zadnji plati, od nas je večkrat želel dodatne vzklike in aplavze, celo odrski delavec, ki mu je prestavljal mikrofon, je dobil kakšno seksi opazko. Kakor koli, Ghost so naredili vrhunski koncert, ki ga bo po mojem težko kdor koli prekašal. Celotna zgodba, prezenca in setlista je zame odtehtala vse. Igrali so ob 2h zjutraj in pred koncertom sem že skorajda spala, pa vendar so me zbudili do te mere, da sem še sama padla v pravo evforijo Ghost. Razočarala me je edino cena njihovega mercha. Za girlie majico so želeli 40 €, za navadni TS pa 35 €.

Zadnji dan. In tudi tokrat brez dežja. Vsi smo hrepeneli po slehernem kotičku sence, ki pa ga je na Wacknu kar težko najti. Dan sem nameravala začeti z Wintersun, ki so na odru Louder igrali že ob precej nehvaležni uri – ob 13.15. Žal (in še danes mi je žal) sem jih poslušala iz kampa in vse se je slišalo zelo dobro. Prvi koncert, ki sem si ga res ogledala, so bili Gojira. Tokrat sem jih videla drugič, prvič je bilo leta 2014 v Tolminu (če me spomin ne vara). Tokrat so me popolnoma navdušili. Kot se za festival spodobi, so nam odigrali set klasik, zvok je bil popoln, odziv publike tudi. Tudi sonce in prah me tokrat res nista motila, saj so bili Gojira eden izmed vrhuncev festivala. Tako instrumentalno kot z vizualno podobo odra. Takoj za njimi pa so nastopili Steel Panther. Eden izmed nastopov, ki sem ga tiho komaj čakala. Fantje so nas popeljali nazaj v norijo osemdesetih, glama, laka za lase in koncertov, na katerih je bilo več modrčkov na odru kot pa na obiskovalkah. Čeprav je njihov koncert trajal 90 minut, so nam zaigrali zgolj 12 komadov. Veliko časa so posvetili samogovorom, pogovorom, opazovanjem deklet zgoraj brez ter popravkom frizure in ličil. Pri komadu Girl From Oklahoma pa se je začelo. Na oder so povabili prvo dekle zgoraj brez. Sledil je komad 17 Girls in a Row in na odru je bilo že več kot 20 deklet. Nekatere so bile zgoraj brez, nekatere ne, vse so pa imele isti namen. Plesati skupaj z bandom na odru. Ena izmed bolj pomanjkljivo in seksapilno oblečenih deklet je ostala na odru še za privaten ples z vokalistom, druge pa so po dveh komadih prijazno pospremili z odra. Kakor koli, fantje znajo pripravili pravo fešto in dali so mi občutek, da sem v Tolminu, ker so bili kar naenkrat v zraku različni samorogi, flamingi, napihljive takšne in drugačne stvari, dva pogumna pa sta šla celo stage-divat v napihljivem čolnu (P.S.: Za razliko od Tolmina so tukaj zelo redki ljudje »našemljeni«, najde se morda le kak Viking ali pirat, pa še v to v tistem delu prizorišča). Za njimi so bili Arch Enemy, ki sem jih tudi po tihem komaj čakala. A žal so me razočarali. Kolikor je Alissa lepa, pa ne seže niti do kolen Angeli Gossow. Žal. Bolje bi ji bilo, da bi ostala v The Agonist. No, takšno je vsaj moje mnenje. Vrhunec festivala pa je predstavljal dve in polurni koncert projekta Helloween – Pumpkins United. Seveda gre za zasedbo Helloween, le da tokrat na odru stoji osem glasbenikov. Na vokalih se izmenjujeta Andi Deris in Michael Kiske, poleg njiju pa so na odru še Kai Hansen, Michael Weikath, Markus Grosskopf, Sascha Gerstner ter Daniel Loble. Zasedba v dveh urah in pol odigra približno 25 komadov, na odru pa naredi šov. In to v pravem pomenu. Tokrat sta prvič zagorela oba odra skupaj (čeprav so igrali samo na enem), vse skupaj pa je izgledalo ogromno. Zaradi utrujenosti sem celoten koncert gledala s travnika na zadnji polovici prizorišča, vendar je bilo že samo na ekranu vse skupaj videti res veličastno. Žal me je utrujenost tokrat premagala in sem po približno uri odšla v drug šotor, kjer sem nameravala počakati na Dimmu Borgir, ki so nastopili petnajst čez polnoč. To mi žal ni uspelo. Z dragim sva tako prej odšla spat, saj sva oba potrebovala počitek. On za vožnjo, jaz pa tudi. Vsi ostali člani naše ekipe so si koncert ogledali in žal prišli do kombija precej razočarani. Tako smo se ob približno tretji uri zjutraj poslovili od Wackna in se po slabih 20 urah vožnje vrnili v Slovenijo.

Kaj sem odnesla od Wackna? Nekaj mercha, sedem kozarčkov in neverjetno, nepozabno, neprecenljivo izkušnjo. To, da sem bila cel teden tretirana kot dejanski gost na festivalu, je nekaj nepozabnega. Še bolj nepozabno pa je bilo za naše fante iz Cordure. Dva dni so lahko brezplačno uporabljali ugodnosti artist cateringa in šanka (kar pomeni brezplačna hrana in pijača), spoznali so mnoge bande in stkali mnoge nove vezi. Ja, pa igrali so na odru Wackna, kar je med metalci res izjemna čast in spoštovanje. Udeležila sem se mnogih tiskovnih konferenc, tudi tiste za 30. obletnico festivala, ki bo drugo leto in je že razprodana. Tam sem spoznala tudi Jona Schafferja, ki je osebno prišel napovedat nastop svojega projekta Demons and Wizards. S fanti sem nestrpno čakala na razglasitev rezultatov Wacken Battla in nazdravljala z njimi odlično osmo mesto. Bila sem na koncertih ogromno bandov na vseh osmih odrih (skupaj je bilo nastopajočih 180). Bila sem na festivalu, o katerem sem vsako poletje samo sanjala. In čeprav je cena karte 220 €, se vam obisk na tem festivalu res izplača in menim, da mora vsak metalec vsaj enkrat na Wacken. Seveda je povsem neprimerljivo gledati izkušnjo nekoga, ki je na festivalu gost z obiskovalcem, vendar verjemite, da se vam bo obisk izplačal. Na tej točki zaključujem reportažo, se še enkrat zahvaljujem ekipi WMB Slovenija, Tilnu Hudrapu in Corduri, ki so me vzeli zraven na festival. Vse mlade slovenske zasedbe res vabim, da se prijavite na Wacken Metal Battle in postanete del izbrancev, ki so igrali na tem najbolj svetovno znanem metalskem festivalu. Tukaj pa si lahko pogledate še video reportažo, ki so jo skupaj pripravili Cordura.

SORODNE VSEBINE:
9. 2. 2009Wacken Open Air / Novice
24. 4. 2006Wacken Open Air / Novice
26. 10. 2010Wacken Open Air 2011 / Novice
26. 2. 2007Wacken Open Air / Novice
6. 3. 2002Wacken Open Air 2002 / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
15. 11. 2018
KoD: Moshead, Amber Lilies
Orto Bar, Ljubljana
15. 11. 2018
Hämatom
Explosiv, Gradec, Avstrija
16. 11. 2018
Official Winter Days of Metal warm up 18.2
Klub eMCe plac, Velenje
17. 11. 2018
Pakt, Nailed In, Tomato Punx, Beerfits
Mladinski center Krško
17. 11. 2018
Odpisani, Senf, HakAttak
Unterhund, Ormož
17. 11. 2018
Extreme Massacre vol.1: Vulvathrone, Carnifliate
Xxx Bar, Celje