Taake / Nordjevel / Theotoxin

Za nekatere po naši obletnici (1. dan, 2. dan) ni bilo miru. Tako kot še marsikateri drugi obiskovalec Orto Bara sem minuli ponedeljek, preden sem se znova odpravil v prestolnico po dodatne koncertne užitke, tudi sam koristil samo en dan počitka. Za razliko od obletnice je bila zabava v Ortu enolično obarvana: na sporedu je bil izključno black metal. Dirty Skunks so v Ljubljano znova povabili norveško black metal zasedbo Taake, pri kateri se vse vrti okoli markantnega Hoesta, ta pa je s seboj pripeljal domače stanovske kolege Nordjevel in avstrijske »povzpetneže« Theotoxin.

Ker je treba v Orto Baru zaključiti do 23. ure, je časovnica izgledala takole:
19.00 vrata/blagajna
19.30 Theotoxin
20.30 Nordjevel
21.50 Taake

Čeprav sem se veselil hitrega prihoda domov, mi hiter odhod od doma kljub vsemu ni najbolj ustrezal, saj je bilo treba po tako napornem ali intenzivnem koncu tedna še marsikaj postoriti. Do trenutka, ko pišem te vrstice, se je vrtinec dela, uredniških in novinarskih obveznosti le polegel, tako da lahko v miru poslušam Fragment : Totenruhe, najnovejšo kreacijo avstrijskih Theotoxin. A band minuli ponedeljek ni začel s tem albumom, temveč z Golden Tomb, otvoritvenim komadom njegovega predhodnika Fragment : Erhabenheit. Ta albuma sta tudi edina v bandovi štiridelni diskografiji, ki jo ta trenutno predstavlja. Razlika med albumoma je minimalna. Morda bi si na hitro upal trditi, da je Erhabenheit močneje deathmetalsko obarvan, Totenruhe pa se jasneje drži blackmetalske smeri. A pod črto sta oba narejena po načelu »hitro, hitreje, najhitreje«, saj dvojni bas boben le redko miruje. Od ponujenega se vedno znova najbolj razveselim komada Perennial Lunacy, visoko kotira pa tudi komad World, Burn for Us. Oba z aktualnega albuma. Medtem ko je kakšna polovica obiskovalcev še klepetala zunaj pred dvorano, smo druga polovica in jaz uživali v notranjosti.

Norvežani Nordjevel so eno leto starejši od Dunajčanov Theotoxin, a so od ustanovitve leta 2015 do danes proizvedli en celovečerec manj in po drugi strani dva EP-ja več. Ker kvantiteta še nikoli ni bila odraz kvalitete, tej tudi na tem mestu ne bom posvečal pozornosti. Lahko pa že kar takoj povem, da Nordjevel zaradi mojim ušesom ne najbolj všečnega samonaslovljenega prvenca ni nikoli uspelo prebiti polja povprečnosti, zaradi česar sem jih po tem albumu tudi »izgubil«. Visoka stopnja agresije in hitrosti mi je ponujala premalo diverzitete, da bi se med domačimi štirimi stenami množično ukvarjal s kreacijami od Nordjevel. Ampak po drugi strani sem bil vseeno prepričan, da mi bo vsaj v živo uspelo preživeti več časa pod odrom, kjer je bilo znova res izjemno glasno. Kot že večkrat pred tem so me v tej zvezi »rešili« čepki, medtem ko je bila kolegica Anja po uvodnih treh komadih The Shadows of Morbid Hunger, I djevelens skygge in Djevelen i Nord vesela mojega povabila na pijačo pri oddaljenem šanku, od koder sva bolj zatopljena v lasten pogovor kot koncert spremljala dogajanje na odru. Za vogalom sem sicer ves čas z budnim ušesom sledil hitremu, intenzivnemu in glasnemu black metalu, a česa drugega kot naslovnega komada EP-ja Fenriir, ki je po mojem ob izdaji dvignil lestvico kakovosti, nisem prepoznal. Glede na pričevanja kolegov, katerih black metal mnenje od nekdaj spoštujem, bom moral to okoliščino očitno spremeniti, saj naj bi bil najnovejši album Gnavhòl, ki je sicer že tudi star dve leti in mu band na tokratni turneji posveča največ prostora, odličen. Popravni izpit bom lahko polagal že ta konec tedna na dvodnevnem bavarskem festivalu Dark Easter Metal Meeting. Vprašanje je le, ali bom želel pristopiti k popravcu.

Manj kot dve leti kasneje, a na istem odru, so nas znova obiskali Taake. Takratna podobna sestava bandov – Taake, Kampfar in Helleruin – je poskrbela za podoben tematski večer. Za razliko od takrat so imeli Taake minuli teden med prtljago nov album. Ta nosi naslov Et hav av avstand in prinaša le štiri komade. A to ne pomeni, da prinaša tudi malo glasbe, saj komadi v povprečju dosegajo skoraj 11 minut igralnega časa. In čeprav je številčno gledano band zaigral največ komadov s popularnega ploščka Noregs Vaapen, je bila minutaža s komadoma Denne forblaaste ruin av en bro in Et uhyre av en kniv, ki skupaj dosegata skoraj 25 minut, na strani aktualnega celovečerca. In če sem se med recenziranjem tega albuma spraševal o njegovi dolgoživosti, mi je izkušnja v živo potrdila, da za kaj takega ta album ni ravno najboljši. Sicer težko vidim v glave ostalih obiskovalcev, ki so se do nastopa Taake bolj ali manj vsi premaknili v dvorano, a njihovo statično sledenje nekako potrjuje tudi moje mnenje. Zaradi njune bližine mi je celo uspelo preslišati kratko priredbo Over fjell og gjennom torner, ki jo v originalu izvajata Darkthrone. Ker sem poznal setlisto, sem v tistem trenutku vedel, da bi ga Taake že morali zaigrati. Iz tega razloga sem se tudi odločil, da se s stola v zadnjem delu dvorane premaknem pred oder, da se tako rekoč vržem v dogajanje. Kar pa je bilo tokrat težje kot prej, saj je bila gneča večja. In na mojo smolo je band ravno v trenutku, ko sem zavzel mesto nekje v drugi ali tretji vrsti, napovedal komad Myr. Zakaj smolo? Vsi vemo, kaj prinaša Myr: bendžo. Ko je ta zazvenel, se je prvim vrstam »spipalo« in začel se je mosh pit, ki je trajal vse do konca koncerta. Odlično za vzdušje v dvorani, zame pa je to pomenilo, da sem moral paziti na glavo in noge, saj so obiskovalci redno padali po tleh. Dodaten dokaz za to, da publika še vedno najbolj pozna stare ali starejše komade, kot sta Hordalands Doedskvad 1 ali Nattestid Ser Porten Vid 1, ki poslušalca s svojo nalezljivo melodiko nemudoma zastrupijo. »Hvala! See you next time!«