No, priznati moram, da je bila tole kar težka izbira: recenzirati bolj doomersko Shades of God (z neponovljivimi Mortals Watch the Day, Pity the Sadness, As I Die idr.) ali se lotiti Draconian Times. No, na koncu je za mišjo dlako prevladala odločitev, da recenziram slednjo. Uvodoma na kratko: Draconian Times po mojem mišljenju predstavlja oblikovno (tako z oblikovno-vizualnega kot glasbenega vidika) popolnost brušenega 24-karatnega diamanta gothic metala, ki se je razvil iz death metala.

V nebeški svet popolnosti gothic metala, ki poslušalcu oziroma poslušalki omogoča tako stik z gotsko mračnostjo in podoživljanje različnih oblik čustvene bolečine kot tudi končno očiščenje skozi zvočno katarzo, nas »uroči« Enchantment. Kot klavir in orgle zveneče klaviature odklenejo vrata v glasbeno nadnaravno kraljestvo, v katerem vladajo mogočne kitarske melodije. Krono nebeškega slednjim dajejo različni, vendar vsakič in v vsaki obliki ravno pravšnji vokali Nicka Holmesa. Melodični zaključek pesmi s stopnjevanjem tempa pod vodstvom bobnov je tisto, kar da celi pesmi podobo zaokrožene absolutne popolnosti.

Do tu ustvarjeno zasanjanost v duševno vnebovzetje ostro (a prijetno) pretrga še vedno gotska, vendar bolj surova in hitrejša Hallowed Land. Hitrejše kitare in bobni ob Nickovem agresivnejšem vokalu ustvarijo občutek jeze, ki ga prekinejo kot materina tolažba otroku krajši in počasnejši deli, ki jih napovejo klaviature, vodijo pa ponovno kitare in odlični vokali. Tu ni improvizacije. Vsi člani skupine v pesmi izkažejo maksimume. Vsa vrhunskost metalske zvočne gotike in renesanse na enem mestu. Tudi tu konec pesmi postreže s pozivom h kesanju.

Slednjemu odgovor predstavlja zadnje kesanje – Forever Failure. Pesem se začne z govorom Charlesa Mansona o tem, kako ne ve, kaj je obžalovanje. In obžalovanje predstavlja glavni motiv cele, sicer nekoliko počasnejše in manj udarne, vendar zaradi igranja kitar in močnega vokala nič manj mogočne pesmi. V to krasno gotsko samorefleksijo se izseki govora odlično vpletajo vse do konca njenega konca. Vendar slednji nikjer v pesmi in niti za trenutek ne prevzamejo primata zvočni popolnosti glasbenega vložka skupine.

Od začetka intenzivno in že kar agresivno igranje kitar ter bobnov brizgne surovo naravo »hita« oziroma »enega od hitov«: The Last Time. Pri tem je naravnost poživljajoče spoznanje, da kitaram ni dana zgolj naloga ustvarjanja gothic melodičnosti, marveč tudi ustvarjanja presežka v svobodi soliranja. In tako pesem, tudi ko se nekoliko upočasni, zaradi »teže« igranja kitar in bobnov ohrani lepoto gothic-metalske surovosti. Vokalna odličnost, ki skozi vso pesem potencira in nadgrajuje svoj glasbeni nadstandard, lastno magistralnost najbolj pokaže v zaključku, ko že tako intenzivno pesem zaključi s krikom. Prijetno gotsko jezna in hitra je tudi Once Solemn. Kitare prijetno žagajo, medtem ko je sama melodičnost pomaknjena v ozadje, tako da glavno prvino pesmi še naprej predstavlja agresija, ki jo najlepše dokončno zaokroži Nickovo jezno in nekoliko hripavo petje s čistim vokalom. Njegovo petje z drugimi odtenki vokalov pesmi le še dodaja globine.

Sledi še eden od vrhuncev popolnosti plošče: Shadowkings, v kateri res »ni, da ni«. Gre za nenadkriljivo pulzirajočo melodično gothic-metalsko glasbeno in (še posebej) vokalno upodobitev bolečine shizofrenega stanja, ko se v glavi oglašajo drugi glasovi in dajejo človeku navodila, kaj naj počne in kako naj čuti. Za zložitev nečesa takega se je avtor moral zelo poglobiti v opise tovrstnih stanj ali pa jih celo doživeti.

Elusive Cure je prelepa, še vedno testosteronska počasnejša gothic metal žalostinka – ne balada. Njena najmočnejša elementa sta bobnanje in petje. Poslušanje pesmi se najbolj prileže, ko duša sicer ni pripravljena na doomovsko samouničevanje, ji pa paše malo bolečine.

Yearn for Change je z energijo vokala in kitar nabita pesem, ki v napetem pozoru čaka, kdaj bo s svojimi sunki predrla zaščitno školjko poslušalca oziroma poslušalke in ga/jo prisilila, da poklekne pred svojimi žalostnimi čustvi. Njena najmočnejša orožja so kitarske melodije in hrapavi čisti vokali. Enostavno super. Shades of God zaradi ritma bobnov in kitarske melodije, ki se pokaže na začetku, po ritmu najbolj spominja na zlovoljno gothic-metalsko izštevanko. Kljub temu da ima tudi naravo monotonosti izštevanke, je pesem v resnici, sploh upoštevaje igranje kitar, zelo zanimiva in lepo poslušljiva. Hands of Reason že od začetka pritegne pozornost zaradi kontrasta med počasi, celo nekoliko deathmetalsko močno in mastno žagajočimi kitarami in nežneje zvenečim Nickovim deklamiranjem. Ko njegovo petje dobi svoje »prave« oziroma »naravne odtenke«, pesem v popolnosti postane naravni element umetnine, ki sliši na ime Draconian Times.

Začetek I See Your Face ponese v svet zasanjanosti, ki se razbije v stotine črepinj v trenutku, ko se vanjo vključijo distorzirane električne kitare. Je res, da se plošča počasi izteka, ampak ne, ni še konec! Izjemen, raznolik in čustveno nabit gothic metal še vedno melje po sluhovodih. Tempo ne pojenja do konca in ohranja upanje, da še ni čas za zaključek.

In res še ni, vsaj za še nekaj minut ne. Poslednja na plošči je pesem Jaded. Gre za počasni in žalostni zaključek plošče, ki otežuje premikanje kot železne, na gležnje zapornika priklenjene železne krogle. Ohranja vse prvine in vso glasbeno kakovost svojih predhodnic. Sicer nam kot zadnja na plošči ne ponudi čustvenega očiščenja, a nas pusti v upanju, da bomo slednjega dočakali ob poslušanju naslednje plošče. O tem, ali smo »verniki« Paradise Lost to očiščenje dočakali z naslednjo ploščo, pa …      

Draconian Times ob Icon in Shades of God predstavlja zenit ustvarjalnosti Paradise Lost. Recenzijo zaključujem z naslednjimi besedami: popolnost je pač popolnost in o njeni nadgradnji se nima smisla pogovarjati. Nadgraditi je s kasnejšimi ploščami ni uspelo ne samim Paradise Lost, ne kateri koli drugi skupini, ki se je udejstvovala oziroma se udejstvuje v gothic metalu.