Marduk / Origin / Doodswens

Metal je naša religija. Metal je resna stvar. Še posebej black metal. Zato naj začnem tokratno reportažo s prigodo, ki bo malo razbila vso resnost. Zaradi »varovanja osebnih podatkov« naj ostanejo imena oseb in krajev neimenovana. Skratka, zgodba se začne slabi dve uri pred koncertom oziroma na poti na koncert. Po veselem druženju ob izbrani kapljici se ena oseba spomni, da potrebuje za obisk Avstrije veljavni osebni dokument. Ker ga takrat nihče ne jemlje resno, družba nadaljuje pot, med katero ta oseba ponovno omeni odsotnost osebnega dokumenta. No, takrat zaradi zavedanja o poostrenih kontrolah na meji vrag vzame šalo, karavana pa se obrne nazaj proti domu. Pravočasen obisk koncerta je bil v tistem trenutku že pasé, nič kaj prida pa ni pomagala še kasnejša okvara avtomobila. Na koncu so bili angeli teme na strani izgubljenih duš in tako je karavana nekaj metalcev še vseeno prispela pravočasno na koncert Marduk.


Ostali, ki smo uspeli pravočasno priti pred klub in smo bili v večini, smo koncertni večer v Gradcu začeli z nizozemskim black metalom. Kdor je zasedbo že videl v živo, ve, da ta stavi na teatralnost in da njena glavna protagonistka, bobnarka in po novem tudi pevka I., na odru uprizori ritual. Tega začne s počasnim prihodom na oder, med katerim z dvignjenimi rokami v zrak drži posodo s kadilom. Ko tega prižge, posodo odloži na oltar, ki je okrašen s svečami, z živalskimi kostmi in lobanjo, in se usede za bobne, kjer počaka še kitarista in baskitarista, nakar se glasbeni del nastopa začne. Zaradi ne dovolj natančnega nepoznavanja bandove diskografije ne morem povsem potrditi setliste iz pariškega kluba La Machine du Moulin Rouge, a glede na to, kako je potekal koncert, si upam trditi, da setlista v glavnem drži, če ne celo v celoti. Z močnim vonjem kadila v zraku smo torej lahko spremljali nekaj komadov s samonaslovljenega dema, prvenca Lichtvrees in nekaj novih komadov. Od slednjih sta me najbolj pritegnila zadnja dva, Devil's Stone in Vlaamse Vloek, ki sta za razliko od nekaterih prejšnjih ponudila bolj izrazite in manj razvlečene riffe, ki te nikamor ne pripeljejo. Zadnjemu komadu je sledil še zaključek rituala, nakar je tudi glasba iz zvočnikov obmolknila.


Drugi band večera je bil izvenserijski. V obeh pomenih besede. Ker se žanrsko nikakor ni ujemal z rdečo nitjo večera, je marsikateri obiskovalec Explosiva raje ostal pred vrati in se naužil svežega zraka. Po drugi strani so Origin nekaj posebnega tudi za vse, ki radi poslušajo tehnični brutal death metal. Na kratko: basist na svojem instrumentu zaigra med povprečno dolgim komadom več not kot kak kitarist. Če mi ne verjamete, poglejte tukaj. Enostavno stoj in se čudi. A ta rek je večina vzela čisto preveč dobesedno, saj je večji del publike skorajda nepremično opazoval deathmetalsko norijo na odru. Tudi po prvem neposrednem nagovoru pevca Jasona: »Danke schön. We are Origin. It’s good to be back. But you know, you are the sleepiest crowd on this tour so far. You know you can mosh. You can headbang.« In sledil je The Burner, ki še vedno ni dovolj podražil publike. Enako je bilo z naslednjim Saligia, ki izstopa z osrednjim »melodičnim« delom. Sledila je zahvala Nizozemcem Doodswens in posvetilo v obliki komada Decolonizer z aktualnega albuma Chaosmos, ki je skupaj z naslovnim komadom predstavljal moj osebni vrhunec koncerta. In očitno je komad priljubljen tudi pri ostalih, saj se je naenkrat razvil divji moshpit, katerega energija je zadostovala še za wall of death in nadaljnje moshanje do konca koncerta. Ko so iz zvočnikov nastopili disko zvoki, je bilo norenja in nastopa konec, v zraku pa sta bila vonj po znoju in želja po pijači.


Po premoru, med katerim smo ugibali, kdaj so v Gradcu nazadnje nastopili Marduk, Gorgoroth in kdaj Mayhem, smo se še zadnjič vrnili pod oder. Čakanje nam je krajšala atmosferična klasična glasba, ko pa so tehniki do konca navili napravo za meglo, je napočil čas za black metal po švedsko. Ker nekako velja pregovor, da »z novim letom tudi pride nov koncert od Marduk«, sem vesel, da posveča band nekaj misli tudi izboru predstavljenih komadov v živo. Seveda je zmeraj na sporedu kak nov komad, ker Marduk tudi množično proizvajajo nove albume, kar pa po drugi strani pomeni, da imajo vedno več manevrskega prostora za rotiranje komadov. S tega vidika sem z zadovoljstvom sprejel dejstvo, da sta se na bandovi setlisti ponovno znašla komada The Levelling Dust in Throne of Rats, kakor sem bil vesel starih komadov, kot so On Darkened Wings, The Funeral Seemed to Be Endless in The Sun Has Failed. Zadovoljstvo nad slišanim pa se ni širilo samo med občinstvom, vidno zadovoljen mi je deloval tudi Morgan, ki se je kar nadpovprečno veliko sprehajal po odru sem in tja, se dueliral z novim basistom, ki je svoje roke pridno uporabljal samo za igranje baskitare in nobene ni poskušal nerodno iztegovati v zrak. Morgan zadovoljen, zadovoljni vsi? Tako nekako. Oziroma pritoževal se zagotovo ni nihče. Tudi ne nad izborom odigranih komadov z aktualno promoviranega ploščka Memento Mori. To sta bila headbanger Shovel Beats Sceptre in rušilec Blood of the Funeral.

Po 13 komadih oziroma slabih 65 minutah je band zapustil oder, a v dvorani je še vedno vladala tema. To je bil za nas znak, da nekaj še pride. In tako je bilo. Nad nas se je zgrnil komad Baptism by Fire. Tudi to je bila prijetna sprememba, da nismo ponovno slišali Panzer Division Marduk. Nato pa še samo petke ter kepice in koncerta je bilo konec. Se vidimo naslednje leto!