Secrets Of The Moon povsem upravičeno spadajo med elitne black metal zasedbe iz nemškega prostora. Tega naziva si niso pokvarili niti z dokaj pogostimi izdajami EP-jev, ki so sledili četrtemu studijskemu albumu Privilegivm iz leta 2009. Od takrat so namreč izdali Them Bones / This Inner Soil s priredbo Them Bones od Alice In Chains, sledil je The Ambience Of A Dead Star s štirimi pesmimi, ki skupaj skorajda že dosegajo dolžino albuma, ter v lanskem letu še Warhead s skrajšano različico komada Seven Bells. V že poznani maniri naslov izdaja, da so Nemci posneli priredbo komada Warhead kultne britanske zasedbe Venom. Če dodamo še priredbo legendarnega Under A Funeral Moon (mislim, da avtorja te skladbe ni treba navajati) iz leta 2005 pod skupnim imenom The Exhibitions EP, potem je že približno orisan black metal, ki ga trojica iz Osnabrücka preigrava. Gre za srednje hiter black metal, ki temelji na zapomljivih in zanimivih riffih in je začinjen z atmosfero in aranžmaji, ki jih sicer ne srečamo za vsakim vogalom.
Seveda opisano še ni dovolj za podkrepitev uvodnega dejstva, zakaj Secrets Of The Moon spadajo med elito nemške black metal scene. To mesto so si zaslužili s studijskimi albumi, ki so zmeraj kakovostni, zmeraj drugačni, a zvenijo še zmeraj kot Secrets Of The Moon. To prav tako velja za peti studijski album z naslovom Seven Bells. Gre za konceptualni album sedmih (logično) pesmi, katerih glavni motiv so (cerkveni) zvonovi. Asociacije s slavnim Hells Bells še bolj slavnih AC/DC, ki je bil izdan na albumu Back In Black in je avstralsko zasedbo katapultiral med zvezde svetovne glasbene scene, so na mestu, saj se oba albuma/komada pričneta na povsem enak način: z zvonjenjem cerkvenih zvonov. Za razliko od AC/DC pa Secrets Of The Moon to zvonjenje ponovijo sedemkrat oziroma ga pri vsakem komadu uporabijo kot uvod, medtem ko na istoimenski Seven Bells zvonovi zazvenijo največkrat tekom celotne pesmi.
Sicer pa poleg že omenjene uporabe cerkvenega zvonjenja na ključnih mestih pridejo vzkliki »Seven Bells« na mestu refrena, skupaj z dobrim riffanjem, izredno dobro do izraza. Drugi komad Goathead se prične hitro, nakar se nekje na sredini upočasni in konča v počasnem, doom obarvanem ritmu. Serpent Messiah ter Blood Into Wine sta dobra komada, vendar za Secrets Of The Moon nič posebnega. Z Worship, prvim komadom epskih dolžin, Nemci poslušalca pripravijo na zaključna dva komada Nyx ter The Three Beggars, ki na albumu ne izstopata le zaradi dolžine okoli dvanajstih minut, temveč zaradi pestrosti in razgibanosti: dobro riffanje, prehodi med počasnimi, srednje hitrimi in hitrimi deli, blackmetalski vokal, citiranje, šepetanje, čisto petje … Nabor je skorajda neskončen, a izvedba zmeraj kakovostna.
Po tolikšnih besedah hvale bi bilo seveda smešno in za ustvarjanje »elitnega« banda povsem kontradiktorno, če bi album na ostalih estetskih ravneh (oblikovni ali besedilni) pogorel. Secrets Of The Moon se to seveda ne zgodi, ti namreč s svojimi naslovnicami sporočajo, da poslušalca čaka temačen, a povsem inovativen pristop do glasbe, nakar besedila kot so »I never want to be free« ali »There is no god that failed« poskrbijo za dodatno zabavo z iskanjem globljega pomena ali skritih namigov.
S smrtjo Trondr Nefasa, kitarista/vokalista norveške black metal zasedbe Urgehal, pa je komad Nyx (Nyx je v grški mitologijo boginja noči) pridobil še na dodatnem pomenu. Urgehal so namreč na albumu Atomkinder posneli pesem z istim naslovom. Toda ne glede na slednjo nenamerno žalostno asociacijo Secrets Of The Moon ponovno dokazujejo, da so lahko meje med glasbenimi zvrstmi povsem zabrisane (ali celo nepotrebne), da omejevanje na značilnosti enega žanra pomeni omejevanje svobode duha ter umetniške kreativnosti in tako omejevanje užitkov ob percepciji le-te.