Cruadalach so češka folk metal zasedba, ki je bila ustanovljena leta 2008. V letu 2010 je band izdal demo posnetek V Rytmu Staré Krve, leto dni kasneje pa sta sledila prvi EP Agni – Unveil What's Burning Inside ter prvi studijski album Lead – Not Follow, osrednja tema tega pisanja. Toda preden se povsem posvetimo bandu in njegovemu prvencu, naj uvodoma pojasnim, zakaj sploh prelivati črnilo o danes že skorajda leto dni stari izdaji. Razlog je povsem enostaven: Cruadalach so pritegnili mojo pozornost kot eden izmed nastopajočih, ki bodo konec meseca, natančneje 31. oktobra, ogrevali publiko v Gradcu pred nastopom Kampfar, ki se bodo v okviru prihajajoče evropske turneje le dva dni kasneje (1. novembra) ustavili tudi v Ljubljani – a takrat brez Cruadalach. Spomnil sem se namreč, da sem konec aprila letos že zamudil dve priložnosti, da bi si na domačih tleh (v Mariboru ali Ljubljani) ogledal Čehe skupaj z Avven in še dvema folk metal skupinama. Ker mi band še v tretje naj ne bi ušel, sem se odločil, da se na njihov nastop pripravim s poslušanjem prvenca.
Obetajoč naslov Lead – Not Follow je bil drugi razlog, zakaj sem se odločil prisluhniti bandu, ki preigrava zvrst, ki je dandanes zaradi njenih najbolj vidnih predstavnikov (Korpiklaani, Finntroll & Co.) pogosto kritizirana zaradi osredotočenosti na podajanje humpa-humpa pivskih melodij in pomanjkanja globine. Cruadalach so se torej odločili, da ne bodo sledili čredi (kateri koli že, če sploh kateri), temveč naj bi s prvencem začrtali povsem novo pot. Ob pogledu na dolg seznam članov, v Craudalach sodeluje vsega skupaj kar osem glasbenikov, se zdi skozi naslov posredovano sporočilo povsem realistično. A po nekaj poslušanjih sem prišel vsaj do enega gotovega zaključka: edinstvenost zveni drugače. Čeprav tudi sam ne vem, kako naj bi zvenel še nikoli slišan folk metal, a osebno sem upal na nekaj v stilu zgodnjih Vintersorg, Einherjer ali Thyrfing, Wongraven, Storm, Nokturnal Mortum, Temnozor … in hkrati nekaj povsem drugačnega. Sicer zvoki flavte, pipe, piščalk, čela in violine ne predstavljajo neposrednega povabila na pivo ali medico, kar je dobro, a žal po drugi strani poslušalca tudi ne uspejo iztrgati iz poznanega folk metal povprečja. Počasni, srednje hitri in hitri ritmi spominjajo na danes neaktivne žanrske kolege Adultery, medtem ko Cruadalach tudi na besedilni ravni ne znajo prepričati. Polovica albuma v angleščini, torej polovica, ki jo (na žalost) razumem:
If it sounds emo to you - Maybe you’re too great
If it sounds emo to you - Please, go fuck yourself
If it sounds emo to you - Well, I don’t care

If it sounds emo to you - Maybe you’re too great
If it sounds emo to you - Please, go fuck yourself
If it sounds emo to you - Just cut yourself
zveni daleč slabše od pesmi, ki jih Cruadalach pojejo v maternem jeziku. No, morda bi bil drugačnega mnenja, če bi se poglobil tudi v ta besedila, vsekakor pa zven češkega jezika predstavlja eno redkih svetlih točk na albumu.
Cruadalach torej zvenijo povsem v nasprotju z visokimi pričakovanji in čeprav si to želim, tokrat ne najdem več kot enega omembe vrednega komada (Hear Our Voices!). Vsi ostali predstavljajo solidno do dobro povprečje v prenasičenem morju folk metal bandov.