Tako kot je bil koncert napovedan tako rekoč v zadnjem hipu, sem se tokrat tudi sam v zadnjem hipu odločil za njegov obisk. Še pred jutranjo kavo, ko sem prebiral vsa najpomembnejša družabna omrežja z namenom, da pridobim vse potrebne informacije minulega dneva in noči, sem znova naletel na objavo na Facebooku, ki me je vabila v Ljubljano. Natančneje v Gromko, kjer sta Dunja in Jasna pod skupnim imenom R.A.F.A.L. vabili še v družbo grindcore/hardcorepunk/powerviolence zasedbe CarlxJohnson iz Postojne in ljubljanskih grindcore death metalcev Glista.
Taisto družbeno omrežje sem nato uporabil še za iskanje družbe, ki je po par minutah obrodilo sadove, in tako je bil sprednji del avtomobila poln ter pripravljen. Dodatna okrepitev ni bila potrebna, saj je planirani obisk predvideval takojšen odhod domov po zaključenem koncertu. Kot je to pregovorno značilno za prodajalke ljubezni, sva s kolegom zbežala s koncerta kot ku*be s plesa. A najin »pobeg« je bil hkrati povsem v znamenju performansa obeh bandov, ki sva ga bila deležna na ta večer. A s tem se nanašam samo na dolžino oziroma kračino, ne pa tudi na kakovost nastopa. Kot že mnogokrat prej je tudi tokrat bilo kratko, a sladko.
Trojica CarlxJohnson nam je namreč z introti vred ponudila dobrih 20 minut glasbe. Toda v teh 20 minutah se je pod odrom zgodilo več kot na marsikaterem drugem koncertu, ki traja polno uro. Razgibavanje nekaterih obiskovalcev koncerta pod odrom mi je naznanilo, da se ti osebki niso prišli hecat, kar je bilo po štirimesečni koncertni pavzi tudi več kot upravičeno in pričakovano. Ob prvih udarcih po bobnih se je začel moshpit, med drugim komadom so že pobirali prvega padalca s tal, med tretjim komadom je že prvi nadobudnež stal na odru in mahal kolegom, naj ga ulovijo in ponesejo po dvorani. Kolegi so se seveda takoj odzvali pozivu, na pomoč pa smo priskočili tudi v drugi polovici dvorane, ko so telesa plavala nad nami tudi do šanka. Kdor v prvih vrstah za moshem ni bil dovolj pozoren, je hitro staknil kakšen udarec, ki mu je tudi sledilo takojšnje opravičilo. V vsem tem norenju je Postojnčanom uspelo s komadom ali dvema napovedati še nov album, ki naj bi ugledal luč sveta še letos. Glede na slišano lahko zatrdim eno: album ne bo dolg.
Kakor tudi ni dolg dolgometražni prvenec od Gliste, ki nosi naslov Death Machinery. S tega je na novo sestavljena četverica oziroma peterica predstavila »največje hite« in dodala še kakšnega neizdanega. Vsaj tako si upam trditi glede na slišano. Najbolj razveselil sem že prvega komada Farma životinja, tudi naslednji Pesticide je bil všečen, nakar sem se malo izgubil zaradi slabše slišne kitare. Vmes je imel Gašper tudi nekaj tehničnih težav, a te ne bi krivil za svojo izgubo orientacije. Bilo je glasno, divje in našopano na polno, kakor se za grindcore spodobi, in temu primerno je nekaj pač moralo trpeti. Da bi zvok kitar vseeno malo manj trpel, se je prvotni četverici na odru po nekaj komadih pridružil Denis a.k.a. Alojz, kitarist od Trobec, ki je z Glisto odigral svoj prvi, drugi, tretji, četrti, peti in … No, celoten set do konca. In ker je imel Ivan rojstni dan, in ker band ni imel več drugih naštudiranih komadov, smo zadnja dva, se pravi Garje in Disko djevojka, slišali še enkrat. In tako je bilo moderirano divjanje pevca Matije na odru in pod njim po slabih 40 minutah končano, sledil pa je večer z DJ-jem, od katerega sem ujel polovico prvega komada, kolikor je pač trajalo, da sem prišel iz dvorane na zrak.
