Inferno Metal Festival 2023: Warm Up

Norveška oziroma Oslo res nista blizu Slovenije. V primerjavi z lani je pot trajala letos kar dve uri več, in sicer na koncu vsega skupaj 12 ur. To se morava z Žigo zahvaliti prestopanju v Münchnu, saj z avstrijskega Gradca ni neposredne letalske povezave z Oslom. A medtem ko sem si lani ves čas govoril, da grem na Inferno Metal Festival samo enkrat, da gre pri tem samo za enkratno festivalsko izkušnjo, na to letos sploh ne bom pomislil. Nekako sva z Žigo že sprejela odločitev, da sledi ponovitev še drugo leto, če bo ponudba dobra. Datum je že določen, sledi torej samo še čakanje na napoved prvih bandov.

In ker sem lani uvodoma že dodobra opisal oziroma navedel ključne informacije, ki so vezane na obisk koncerta, bom na tem mestu ponavljanje teh seveda izpustil in vam tukaj samo pustil povezavo do teh. Namesto tega se bom raje najprej dotaknil tradicionalnega ogrevanja v klubu Salt in drugih dogodkov, ki znajo biti zanimivi tudi za vas.


Indie Recordings Inferno Label Night na Inferno Metal Festivalu
Tudi letos se je zgodilo ogrevanje, ki se uradno imenuje Indie Recordings Inferno Label Night. To je del spremljevalnega programa, ki je vsakoletno izveden en večer pred uradnim začetkom festivala v klubu Salt. Letošnji program je zgledal tako:

19.30 – Eradikated
20.45 – Vorbid
22.00 – In Vain

V zvezi z obiskom ogrevalnega programa me je letos doletela enaka usoda kot lani. Zaradi poznega prihoda v Oslo, ki so mu seveda najprej sledili obisk hotela, obvezen tuš in prepotrebna večerja, ni bilo teoretičnih možnosti, da ujameva začetek koncerta. Ko sva z Žigo zapustila hotel, je bilo jasno, da švedskih thrasherjev Eradikated ne bova ujela niti za en komad. Zaradi mojega slabega spomina v kombinaciji z neuporabo navigacije pa sva zamudila še celo nadobudne norveške progresivne metalce Vorbid, katerih glasba po opisu sodeč spominja na bolj znane Aura Noir, Obliteration in Einherjer. Usoda je torej želela, da bodo In Vain edini band večera, ki bo z nama delil svojo glasbo v živo.

In Vain na Indie Recordings Inferno Label Night 2023
In Vain so progresivna black/death metal zasedba, ki postaja vedno bolj prepoznavna na norveški underground metal sceni. Šesterica, ki jo sestavljata kar dva pevca – eden skrbi za bolj kričeče dele, medtem ko drugi pogosteje posega po »normalnem« petju – je postregla s približno eno uro trajajočim programom, med katerim je največ časa posvetila svojemu tretjemu albumu Ænigma. Takšna odločitev me je nekoliko presenetila, saj bandi po navadi v živo najraje posegajo po aktualnem albumu. A ker je ta po eni strani star že pet let, kar pomeni, da ga ja band v preteklosti verjetno že več kot dovolj predstavljal, po drugi strani pa vsaj glede na kritike v Metal Arhivih ni bil tako zelo dobro sprejet kot njegov predhodnik, ta odločitev spet ni več tako zelo presenetljiva. Glede na to, da sem se z bandom tokrat tako ali drugače srečal povsem prvič, mi ta okoliščina tudi sploh ni bila pomembna. Upoštevajoč kompleksnost in zahtevnost oziroma nasičenost glasbe, pa je bil moj odziv nanje ravno obraten opisanemu. Največ pozornosti in zanimanja sem izkazoval bandu na začetku, ko je ta predstavil dva komada z aktualnega ploščka Currents, in sicer Origin in Seekers of the Truth, nakar je moja koncentracija začela upadati. S svojim nenadnim prihodom na oder me je že med prvima komadoma presenetil Andreas Frigstad, vokalist, zadolžen za blackmetalsko izražanje, saj je band nastop začel kot peterica oziroma to tudi ostal večino časa, saj se je Sindre Nedland občasno pomaknil v ozadje. Na ta način sta oba dobila nekako enakovredno minutažo kot frontmana, hkrati pa poskrbela za drugačno dinamiko na odru. Ta pa je bila ob številnih menjavah ritma in melodij ter skoki med žanri tudi potrebna, saj je bilo zaradi obilice vsega bandu kar težko slediti. Oziroma med različnimi neposredno nalezljivimi in progresivnimi deli je bilo težko najti rdečo nit. Resnično uživati sem znal samo ob melodičnih delih.


Prvi dan se je torej programsko za naju zaključil relativno hitro. Pomanjkanje energije oziroma varčevanje z energijo za prihajajoče dni naju je peljalo mimo kluba Vaterland, kjer so nekaj po 23. uri nastopili Bizarrekult.
 
Glede na pester obfestivalski in festivalski program najine odločitve sploh ne obžalujem. In ker se bova v nadaljevanju poročanja z letošnjega Inferno Metal Festivala z Žigo osredotočila na festivalski program, mi na tem mestu dovolite, da izpostavim nekaj dogodkov, ki so letos zaznamovali najin obisk. To so listening session prihajajočega albuma od Tsjuder, številni pogovori s fotografom Espenom lxtlanom, ki je nedavno izdal knjigo Satyricon in Europe 2006–2022, in obisk razstave o black metalu v Narodni knjižnici Oslo.
 
Listening session s Tsjuder
Vabilo na ta dogodek je bilo vezano na moje novinarsko delo. Izbrani mediji smo bili povabljeni, da se pridružimo bandu v klubu Revolver na za javnost sicer zaprtem dogodku, v okviru katerega smo premierno prisluhnili Helvegr, prihajajočemu šestemu albumu, ki bo luč sveta ugledal konec junija. Po začetni izmenjavi vljudnosti smo si postregli z izbrano pijačo in prisluhnili albumu, s katerega je zaenkrat objavljen oziroma znan samo komad Gods of Black Blood.


Ker bosta v prihodnje na našem portalu sledila še objava intervjuja z bandom in kasneje še recenzija albuma, na tem mestu seveda ne bom izdal preveč o glasbi. O tej lahko povem le toliko, da dolgoletni sledilci banda zagotovo ne bi smeli biti razočarani, kakšen komad ali dva pa bosta zagotovo poskrbela za več kot le eno presenečenje. Tako k enemu kot k drugemu pa je svoje prispeval session bobnar Jon »The Charn« Rice, ki sedi na bobnarskem stolčku, odkar je band zapustil AntiChristian.


Espen lxtlan in knjiga Satyricon in Europe 2006–2022
Kako naj bi izpustil pogovor s človekom, ki je zadnjih 16 let preživel z enim mojih najljubših black metal bandov? Po nakupu knjig in vedno bolj množičnih obiskih njegove stojnice je končno padla odločitev, da številne krajše pogovore strneva v bolj organizirano obliko pogovora, ki bo v naslednjih tednih ali mesecih prav tako objavljen na naši strani. Sicer ne pričakujte preveč zakulisnih informacij o bandu, saj boste teh našli dovolj v knjigi, ki ne predstavlja samo nabor različnih oziroma številnih fotografij, temveč je opremljena tudi z mnogimi zgodbami in opisi pripetljajev, ki so se bandu zgodili v navedenih 16 letih.


Black metal razstava v Narodni knjižnici
Ker sva se z Žigo odločila, da izpustiva vodeni ogled glavnih black metal znamenitosti mesta z avtobusom, imenovan Black Metal Bus Sightseeing, sva se teh lotila v lastni režiji. Pri tem pa nikakor nisva mogla mimo black metal razstave, katere otvoritev je bila 29. marca v Narodni knjižnici in bo trajala do 16. septembra. Obisk oziroma ogled razstave je brezplačen, v primeru obiska knjižnice ob pravem času pa se lahko celo pridružite zanimivemu vodenju, ki sploh ne vzame veliko časa. Kogar dotično poglavje black metala zanima, temu toplo priporočam ogled razstave.



Po vseh zgoraj navedenih dejstvih in namigih je težko še kaj dodati. Ker je bil tokratni obisk festivala zame prvi, se mi je še posebej vtisnil v spomin. Ker saj veste »Prvega ne pozabiš nikoli!« Romanje v »black metal Meko«, kakor marsikdo ljubkovalno poimenuje popotovanje na Norveško oziroma obisk Inferno Metal Festivala, je vsekakor svojevrstno doživetje, ki vsakemu ljubitelju ekstremnih zvokov zleze pod kožo. Pri tem enostavno ne gre le za festival, ampak za dogodek, ki ti tako glasbeno kot tudi popotniško v vseh pogledih razširi obzorja. Petdnevna avantura je tako že na začetku dobila svoj obraz, ki bo strnjen v reportaži, novinarske aktivnosti pa bodo z intervjuji h končni sliki mozaika dodali pomemben košček. Naj se torej pridružim Dejanovim besedam, da če je bila letošnja izkušnja mišljena kot edinstvena, je festival nato poskrbel za to, da bo romanje na sever Evrope morebiti postalo stalnica. (Žiga)


No, po vseh teh informacijah je zdaj zagotovo napočil čas, da se intenzivneje posvetimo glasbi. Če tudi ti meniš tako, se ponovno beremo jutri, ko sledi reportaža prvega dne festivala.