Metalnight Outbreak: Ebony Archways / Uzziel / Behind The Rails

Lokalni dogodki, kot je bil Metalnight Outbreak (10 Year Anniversary Show), me veselijo, da ne živim več na avstrijskem podeželju, kjer se razen avstrijskih verzij narodnozabavne glasbe ob cerkvenih praznikih ne dogaja nič za drugače misleče. Za začetek, Explosiv je eden izmed glavnih lokacij za metal dogodke v Gradcu, po velikosti je primerljiv s Kinom Šiška. Prejšnji konec tedna sem se odpravil na recimo temu lokalni metal koncert – nobenih velikih imen, le manj znane avstrijske skupine s skupnim imenovalcem »metal«.

Zaradi logističnih razlogov sem zamudil prvi band in ujel začetek Behind the Rails. Ozrl sem se naokoli in sestava publike je bila »drugačna«, kot sem je vajen. V Gradcu obiskujem koncerte že okoli leto in pol in na vsakem koncertu srečujem iste ljudi, na videz mi je že znana večina rednih obiskovalcev (saj v Ljubljani je verjetno podobno, kajne?), tokrat pa je bilo očitno, da pomanjkanje velikih imen ni privabilo znanih obrazov. Dobil sem občutek, da je bila publika v večini sestavljena iz prijateljev in znancev nastopajočih skupin. Behind the Rails so igrali uveljavljeno, a zame malce monotono različico groove metala. Machine Head in Chimaira vplivi so se prepletali skozi cel set. Glasba ni bila ravno revolucionarna oziroma ni imela dodane vrednosti, a je bilo vzdušje prijetno. Videlo se je, da band uživa ob igranju glasbe in jemlje nastope kot hobi, kot nekaj, kar popestri siv vsakdan. Kot kitaristu mi je bilo zanimivo dejstvo, da sta kitarista imela različne uglasitve kitar – standard in dropped, kar sicer ni imelo vpliva na zvok. Konec seta so prijatelji v publiki pozdravili z aplavzom in dvigom kozarcev piva.

Kratkoročne spremembe v urniku nastopajočih so me zmedle in nisem bil prepričan, kdo je igral naslednji, verjetno Uzziel. Kakor koli, tu je šla glasba bolj v death metal vode, a je bil zvok konkretno slabši v primerjavi z Behind the Rails, zato izkušnja ni bila zelo prijetna in sem po nekaj komadih zapustil dvorano ter si privoščil pivo.

V upanju na boljši zvok sem se vrnil na Ebony Archways, ki so očitno imeli stauts headlinerja. Veliko platno z logotipom in splošno bolj profesionalno odrsko prezenco kot predhodniki. Kot samo ime namiguje, sem pričakoval nekaj med power/heavy metalom z dobro dozo epike. Moja hipoteza je bila potrjena in z zanimanjem sem dal priložnost bandu, da me kot iskrenega neljubitelja te zvrsti očara. Tonski mojster žal še vedno ni znal popraviti napak, ki so me pripravile do tega, da sem spet predčasno zapustil dvorano. Videlo se je, da se fantje na odru trudijo, a slišalo se je vse drugo kot to. Kolegica me je pocukala za rokav in predlagala, da greva ven. Nisem imel nič proti. Spet sem bil pri šanku, kjer sem se zapletel v debato z gručo ljudi. Debata je bila tako zanimiva, da sem popolnoma pozabil gledati na uro in zamudil Watch Them Fail.

Morala zgodbe je, da ni bistvo vsakega koncerta poslušati vse bande do zadnjega riffa. Večer sicer ni bil slab, a vseeno sem bil malce razočaran nad slabo kakovostjo zvoka in skromnješim obiskom, kot sem vajen. A glavno je, da so vsi bandi uživali na odru in si niso delali skrbi o (komercialnem) uspehu.