Dolgo pričakovan koncert se je končno zgodil. Z vsemi pričakovanji, anti-pričakovanji in vsem vmes vred. »Zgolj« dva nastopajoča banda sta omogočila izjemno intenzivnost nastopa ter možnost osredotočenja na kvaliteto. In seveda za vsak band je bil ta večer nekaj posebnega. Za Smargroth, ker je bil to njihov devični koncert, za Nargaroth pa ( kolikor je vsaj meni znano) prvi v Sloveniji sploh. Začnimo na začetku. Koncert je bil na meji z razprodanostjo, Channel 0 pa se je interno bohotil od vročih teles, pričakovanja in sladko/grenke sproščenosti. Mogoče to niti ni tradicionalno black metal vzdušje, a navsezadnje, kaj je? Ne resno, kaj je pravo black metal vzdušje? Da, nekako tako. Zato grem dalje.
Smargroth so se po izdaji albuma The Arrival Of Necrotronian oktobra letos, kot so dali vedeti, intenzivno pripravljali na nastop in ga izvršili malodane perfektno. Uigranost in soliden zvok sta bila na strani tega mladega banda. V nasprotju s pričakovanji, temelječih na izkušnjah iz podobnih dogodkov, so bile celo kitare nenavadno razločne oziroma zamazane v »noise« zgolj ob najhitrejših riffih. Smargroth so celokupno gledano ravno toliko black metal kolikor niso. Sicer je to relevantno glede na kriterij kvalitete, a dejstvo je da spadajo med tiste metal akte, ki black metal jemljejo kot material, ki ga oblikujejo in ne kot idejo, po kateri oblikujejo nek (drug) material.
Razlog za to opažanje je sledeči: isto namreč trdi Kanwulf glede svojega »otroka«Nargaroth, čeprav je na prvi pogled veliko bližji ideji »black metala«, kakršna pravoverno in stereotipno ždi v nas. Nargaroth so po lirskem intru udarili s primitivno a učinkovito uvodno »himno« vsakega njihovega nastopa: Black Metal ist Krieg. To ni band, ki bi zavlačeval ali bil teatralen kot tak ... Nargaroth udari direktno na gobec, potem pa je na tebi, da se odločiš kaj boš naredil s tem. Kakorkoli, Tudi Nemcem je bil zvok na dlani. Kitare so bile presenetljivo razločne (ali pa je za to krivo zgolj moje podzavestno »note-by-note« poznavanje Nargaroth?), vokal dobro spojen z ostalimi faktorji zvoka; vse skupaj začinjeno z minimalno, a sladko mero improvizacije na določenih mestih.
S stališča setliste smo imeli, kot je pri Nargaroth v navadi, same udarne komade, ki so kvantitativno v opusu tega banda v manjšini. Nekako polovica koncerta je potekala v avtorefleksivni black metal maniri: Possessed By Black Fucking Metal, Black Metal ist Krieg, War (priredba Burzum), ki se je orgazmično prelil v Funeral Moon (Mayhem), ter presenečenje Eric, May You Rape The Angels. Zanimivo, a obenem rahlo razočaranje je, da se Nargaroth v živo ne dotikajo zadnjih dveh albumov Semper Fidelis ter Jahreszeiten. S tem sicer res »odjebejo« trende večine bandov, da se pol koncerta posveti zadnjem albumu, kar zgolj pozdravljam, a kakšno presenečenje v tej smeri bi bilo več kot dobrodošlo. Sploh, ker gre za dva izjemno kvalitetna izdelka.
Kanwulf je s svojo pojavnostjo dobesedno ubijal ... Doživeti vokali, psihotične geste (drkanje mikrofona sem vsled transa žal zamudil) in neartikuliran občutek pristnosti ... definitivno je ta ekscesnik eden boljših »frontmanov« v svoji zvrsti... pa naj si bo to black metal kot tak ali nemški misantropični metal.
Zaključek? Verjetno eden boljših, če ne najboljši black metal dogodek leta. Tako s strani skupin kot obiskovalcev, zvoka, organizacije in vsesplošnega občutja. Živa legendarnost ujeta v konkreten, komajda polpretekli prostor in čas.
Davorin
REPORTAŽE
26. 11. 2009
