V marsičem sem tistega dne izgubil »junfer«: najprej sem bil v Kinu Šiška, kjer nisem bil še nikoli v življenju, nato pa še to, da sem si ogledal band, ki mi en mesec nazaj nekako ni »tripal«. Porcupine Tree. No, vedoč, da me čaka posebno doživetje (»every junfer's dream about the first time«), sem se nekako leno odpravil tja, naredil fantastičen intervju s Stevenom Wilsonom in popil čaj ali dva. Super glede tega koncerta je bilo to, da sem videl ljudi, ki jih običajno ne oziroma, da nisem videl enih in istih metal fac (nič slabega ne mislim s tem, ampak osvežitev res paše). In super je bilo, da sta bila le dva banda.
Prvi so bili Francozi, Demians, ki me niso posebej ganili. »They are like a bad laxative - they don't move me at all,« je nekoč pel Jello Biafra (ex- Dead Kennedys). Lepo zaigrano, a dolgočasno. Nekakšen hibrid med novodobnimi brit pop bandi z mračnjaškim pridihom. Zeh. Skozi eno uho noter, skozi drugo ven.
Po drugi strani pa so bili Porcupine Tree v vseh pogledih fantastični in brez težav lahko trdim, da je njihov koncert bil med top pet koncerti v mojem življenju. Glede na to, da so imeli svoje ozvočenje in osvetlitev, so nas res popeljali na prvovrstno avdio-vizualno doživetje. Moč, jasnost in čudovitost zvoka so neopisljivi. In ko je band odprl z Razor Of Occam in nas nato 55 minut pustil uživati v novi plošči The Incident (ja, odigrali so ves opus od začetka do konca), sem vedel, da to je to! Vse skupaj je bilo odlično zaradi minimalne, a inteligentne komunikacije, pri pesmih pa smo bili deležni tako odličnega zvoka kot neverjetnih animacij, ki v obliki raznih animiranih in drugih filmov bogatijo vsako pesem posebej. Občasno so bili tako odlični, da sem sploh pozabil, da je band tam. A je bil – Steven Wilson s svojim čudovitim vokalom in neverjetnim igranjem raznih inštrumentov (prvič sem v življenju odlično slišal tako električno kot akustično kitaro) ter skromno, a iskreno komunikacijo. Pesmi so bile kot na albumu, brez da bi izgubile live pridih. Folku se je trgalo. Imeli so tudi dodatnega kitarista, Johna Wesleyja (»session člana«), ki je prišel iz Amerike in je svoj posel opravil brezhibno. Basist Colin je igral kot se spodobi, njega bas je grmel in grmel, Colinov obraz je pa ves čas krasil nasmeh, kar pomeni, da je res užival v glasbi, ali pa bil zadet kot mina. Ali pa oboje. Klaviaturist, samplist, programer in po izgledu progresivec, Richard Barbieri, je s svojo odrsko prezenco v ozadju vso stvar obogatil na ambientalnem nivoju, ki mu ni primere, medtem ko je bobnarski virtuoz Gavin Harrison pokazal, kaj se pravi igrati bobne z dušo in telesom (tip igra med drugim tudi v King Crimson, torej si lahko mislite, da ni nedeljski tolkalec). Pri tem bandu se vidi, da se v živo zna popolnoma sprostiti, prav tako pa zna sprostiti neverjetno energijo. Pomembno pa je tudi to, da je stvar naštudirana »u nulo« in daje le malo, a vseeno nekaj pomembnega prostora za improvizacijo.
Po prvi uri so nas pustili čakati 10 minut (in se tega držali – smo lahko preverili, ker se je prikazovalo odštevanje), nato pa so nas popeljali po največjih hitih svoje diskografije, kjer sem bil res hvaležen za poudarke na albumu Fear Of A Blank Planet. Izpustili niso niti ene plošče, čeprav bi lahko odigrali kako pesem več z albuma In Absentia. Po drugem odhodu z odra so se vrnili še za en bis, s katerim so skupaj s folkom pevcu odpeli še Happy Birthday (ja, imel je 42. rojstni dan). Band je nato odšel v zaodrje, mi pa smo se polni dobrih vtisov in še česa odpravili v megleno in oblačno noč.
Setlista: Occam's Razor, The Blind House, Great Expectations, Kneel And Disconnect, Drawing The Line, The Incident, Your Unpleasant Family, The Yellow Windows Of The Evening Train, Time Flies, Degree Zero Of Liberty, Octane Twisted, The Séance, Circle of Manias, I Drive The Hearse, The Start Of Something Beautiful, Russia On Ice / Anesthetize (The Pills I'm Taking), Lazarus, Way Out Of Here, Normal, Blackest Eyes, The Sound Of Muzak, Trains.
Ivan
REPORTAŽE
18. 11. 2009
