Problem Child

V Mosh metal cafe baru v Mariboru se je minulo soboto zgodil še drugi koncertni dogodek. Tovrstni dogodki naj bi mestu povrnili metalski/rockerski utrip in poleg koncertne ponudbe klubov, ki delujejo v okviru Pekarne, dodatno obogatili alternativno življenje drugega največjega slovenskega mesta, ki je vse kaj drugega kot zavidljivo. Z Alenom, šefom/organizatorjem in bivšim članom banda Shanti Nilaya, sva že dogovorjena za krajši intervju o njegovih načrtih v zvezi z bodočimi metal/rock dogodki, kot je bil recimo sobotni nastop AC/DC cover banda s Hrvaške, Problem Child, zato tukaj ne bom več zgubljal besed in se neposredno podal k bistvu.
Koncept večera je bil podoben tistemu izpred enega tedna, ko so na istem kraju zločina nastopili murskosoboški Vulvathrone, kar pomeni, da je ponovno nastopil samo en band. Osebno nimam nič proti, če se tekom koncertnega dogodka predstavi manjše število skupin, kajti po navadi se na koncert večinoma odpravim tako ali tako zaradi glavnega nastopajočega, redko tudi zaradi dobro izbrane predskupine. Če pa igra samo en band, pa tudi odpade mnogokrat moreče čakanje in prenašanje žanrsko neprimernih bandov. Skratka, tega mi ni bilo treba trpeti ne prejšnjo kot tudi ne to soboto, temveč se je akcija začela takoj in neposredno. Ker seveda Problem Child niso eni in edini AC/DC, se jim pri izboru komadov za nastop ni treba striktno ozirati na hite, temveč lahko zaigrajo tudi mnogokateri skriti biser, iz katerih je dejansko bila sestavljena skorajda celotna prva polovica koncerta. Kot poznavalec slavne četverice iz Avstralije skorajda izključno po njihovih hitih sem prvi del koncerta spremljal bolj zadržano in osredotočeno na samo izvedbo: nekega pomenljivega »fušanja« ali kakršnega koli nastopaštva nisem zaznal, nekoliko me je zmotil le vokal, ki ni bil najbolje uglašen, kar pa v tako majhnem prostoru niti ne preseneča. Po nekaj popitih visokoprocentnih pijačah je »novinarsko opazovanje« skupaj s setlisto prešlo v drugo polovico nastopa, ki jo je tudi preostala publika spremljala dosti bolj razgibano, v vidno zadovoljstvo banda so letele celo čupe.
Na koncu smo si v moji mali družbi, s katero smo skupaj obiskali koncert, enkrat preveč rekli »We salute you« (tega komada nismo slišali, namesto njega pa med drugim Back in Black, T.N.T, Highway To Hell, Thunderstruck, Hells Bells in Whole Lotta Rosie), zaradi česar sem pogovoru z zelo prijaznim in odprtim kitaristom nastopajočih komajda sledil. Zato bi ga na tem mestu, če bo slučajno kdaj koli bral te vrstice, pozdravil in se tudi jaz njemu zahvalil za izredno prijeten večer poln kakovostnega rocka in dobre družbe. Hvala!