Iz zakladnice: Kam gre ta svet?

Oziroma: Nekaj vrstic o tem, kako Japonci delajo za nas.

Na koncertu 2023:
A: »Kako se ti zdi pa tale band?«
B: »Pffff, brez zveze. To je vse FEJK. Tu sploh nihče nič ne igra, vse je na matricah, sploh ni ojačevalcev na odru, pa bobni so natrigani, nihče več ne igra OLDSKUL. Tole sploh ni noben band. Kam gre ta svet?«
 
Zanimivo je, kako imajo različni izrazi za približno isto stvar lahko popolnoma različne konotacije, celo nasprotne. Besede, kot so tradicionalizem, konservativizem, nazadnjaštvo, TRVE in OLDSKUL uporabljamo za označevanje približno istih stvari. Seveda je tukaj precej pomemben sam kontekst oziroma panoga, s katero se ukvarjamo. Na široko se bom ognil nazadnjaštvu v politiki, družbi in še kje drugje, povsem jasno pa je, da je želja po ohranjanju nekih »tradicionalnih« vrednot in praks prisotna prav povsod, tudi pri seksu, drogah in rokenrolu.
Tudi metal glasba tukaj ni nobena izjema. Pri glasbi seveda ne gre vedno samo za zvok, z njo oziroma z različnimi žanri so povezane cele subkulture, modni trendi in različne ideologije. Čeprav bi bilo zabavno razpravljati o modnem vidiku metal glasbe in tradicionalizmu, ki je tu še kako prisoten, se ga bom dotaknil samo z nekaj zanimivimi podobami, ki so mi ostale v glavi iz knjige Swedish Death Metal avtorja Daniela Ekerotha. Ne spomnim se imena banda, vem pa, da so nekoga odslovili, ker se je prikazal na vaje sicer v klasični usnjeni jakni, vendar je imel s sabo belo najlon vrečko. Kako zelo FEJK. Na death metal sceni v 90. letih prejšnjega stoletja so bile sploh popularne majčke z napisi »Death to Posers«, zanimivo je pa tudi, da si bil najbolj TRVE, če si se na žurko prikazal v majici z napisom najnovejšega možnega banda. Dandanes si seveda najbolj TRVE, če nosiš kako preperelo in od moljev požrto odelo od kakega banda, ki ga je tvojemu stricu uspelo videti v neki garaži leta 1992. Ne bom si niti predstavljal, kako so se OLDSKUL usnjeni bojevniki zmrdovali nad trešerji in njihovimi FEJK bermuda hlačami. To so morali biti res eni turbulentni časi.

Kot že rečeno, me pretirano ne zanima vihanje nosov nad modnimi trendi, raje bi se za trenutek ustavil pri razvoju metal glasbe v zadnjih desetletjih oziroma tehnološkemu razvoju, ki je popolnoma spremenil način, kako dojemamo nastope v živo. Glasba in umetnost se z razvojem novih idej in praks seveda spreminjata in metal tudi tu ni nobena izjema. Kot vsaka druga veja umetnosti se tudi metal glasba preobraža v koraku z novo tehnologijo, rojevajo se nove, za marsikoga nesprejemljive ideje, novi žanri in popolnoma novi pristopi k pisanju, izvajanju glasbe. Za nekoga inovativni, za nekoga drugega FEJK.

V zadnjih nekaj letih smo lahko priča neverjetnemu vplivu nove tehnologije na glasbeno produkcijo in izvajanje glasbe v živo. Vsa ta nova tehnologija je relativno dostopna in glasbeniki uporabljajo te nove pristope za lažjo izvedbo idej, ki bi bile pred kakim desetletjem preprosto neizvedljive. Uporaba računalnikov, telefonov, digitalne tehnologije in celo umetne inteligence pri živih nastopih ni več nobena redkost, prej standard. Digitalni ojačevalci in mešalne mize, matrice, kitare, ki se same uglašujejo sproti, autotune, in-ear monitoring, ki ga vsak glasbenik sam nadzoruje kar s telefonom, svetlobni efekti, razni trigerji in ostala orodja so postala stalnica tehničnih riderjev metal bandov vsepovsod. »Japanci rade za nas.« Pa še vedno (kot je seveda tudi prav) obstaja tudi drugi, OLDSKUL pol mučenikov, ki so pripravljeni ojačevalce nositi po stopnicah in se pri snemanju svojih studijskih izdelkov držijo načela, da ne posnamejo stvari, ki se jih ne da izvajati v živo. Kar slišiš na albumu, to dobiš tudi v živo. Brez raznih »pomagal« in dodanih začimb. Mora biti TRVE, mora biti očitno, da se na odru izvajalec trudi, da je odvisen samo od sebe in svojega »'talenta«, ne pa da mu neki FEJK roboti naredijo vse. Kakor komu paše, saj je samo muzika.

Sam sem mnenja, da je ideja najpomembnejša stvar pri umetnosti, pri glasbi, pri metal glasbi. Ideja, ki se je porodila v glavi človeka, ki je ni generiral robot. In ta ideja je lahko tako barvita in polna pomembnih podrobnosti, da jo je praktično nemogoče izvesti brez uporabe sodobne tehnologije. Dokler je ideja TRVE, je tudi izvedba TRVE, čeprav s pomočjo FEJK pripomočkov. In ravno te ideje tako veliko prispevajo k raznolikosti in barvitosti metal glasbe in njenih podzvrsti, ki jih je najbrž več, kot v vsakem drugem žanru, pa še vedno se vse predstavlja pod skupnim imenovalcem, kar se mi zdi rez izjemno.

Seveda nekaterim še vedno bolj ustreza obisk koncerta kakega »power tria« brez olepšav; kitara, bas, boben in gas. Pa še tu se bo kdo obregnil ob dejstvo, da je na odru ogromno nekih zvočnikov, ki sploh niso priključeni, so tam bolj »za figuro«. FEJK? Tu govorimo o uprizoritveni umetnosti in seveda je vizualna podoba prav tako pomembna kot zvočna. Make up je v osnovi FEJK. Pa tudi če gre za TRVE band. Kdaj ste nazadnje obiskali koncert, na katerem ni bilo svetlobnih efektov? Ali pa ozvočenja? Pa raznih dodanih zvočnih efektov, distorzije, reverba? Saj to je vse FEJK. Samo sončna svetloba je TRVE. Megla na odru? Pffff, FEJK.

Če nas zanese malo nazaj skozi zgodovino glasbe in njen razvoj, bomo hitro naleteli na dejstvo, da sta vedno obstajala TRVE in FEJK. Poskušajmo si predstavljati vihanje nosov nad sintesajzerji, prvimi kitarskimi efekti, ojačevalci in električnimi instrumenti. Električna kitara je FEJK, mimogrede. Prav tako, kot so edino TRVE strune iz zajčjih črev. Kakor za koga. Bilo bi še najbolje, da se nehamo prerekati o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je pristno in kaj umetno. Zveni dobro? Se sliši v redu? Zgleda ok? Potem je dobro.
 
Na koncertu 50.000 pr. n. št.:
A: »Kako se ti zdi pa tale bend?«
B: »Pffff, brezveze. Vidiš tisto lobanjico, na katero igra? Sploh ni sam ubil in odrl tega človeka. Kako FEJK, kam gre ta svet?«