Fleshless je češka death metal zasedba, ki je z malo sreče in veliko željo po ustvarjanju na sceni preživela 30 let. V letošnjem letu je zasedba torej praznovala 30 let delovanja, in sicer z obsežno turnejo po festivalskih in klubskih odrih, kjer se počuti najbolje. V okviru te turneje so Čehi obiskali tudi Maribor, kjer so nastopili na Brutal Janez Festu 2023.
DEJAN: Letos praznujete 30 let. Čestitke za to. Kakšni so občutki ob takšni obletnici?
VLADIMIR: Drugače kot včasih, saj smo starejši. Veliko se je spremenilo v 30 letih. Ko smo začeli, je šlo za zabavo, danes pa poskušamo biti bolj profesionalni, kar se tiče zvoka in vsega. A po drugi strani smo še vedno štirje tipi, ki se radi zabavamo. Če tega ne bi bilo, ne bi mogli več nastopati ali obstajati kot band. Pač… radi igramo, ker imamo radi glasbo, stik z ljudmi, zato smo še vedno tu. Najpomembneje je, da še vedno uživamo. Brez tega nam ne bi uspelo. Ne bi želel igrati samo za to, ker moramo. Vsi morajo biti zadovoljni, tako mi kot band kot naša publika. Sicer je bolje, da ostanemo doma in gledamo televizijo ali poslušamo glasbo.
DEJAN: Če se ozreš nazaj na teh 30 let, bi danes kar koli naredil drugače?
VLADIMIR: Mislim, da ne. Če kaj spremeniš, ne veš, kaj bi se potem zgodilo. Ves ta čas mi je všeč, od začetka do danes. Ne bi želel ničesar spremeniti.
DEJAN: Prvi septembrski dan ste igrali na Brutal Janez Festu 2023. V Mariboru ste bili menda prvič. Kakšna so bila vaša pričakovanja pred nastopom?
VLADIMIR: Da je vse profesionalno, da so ljudje dobri. Sicer pa je bilo vse super že od našega prihoda. Hostel, hrana, tudi klub je prijeten. Ljudje, ekipa je profesionalna, kar mi je všeč. In lepo je spet videti Armado. Poleti smo preživeli dosti časa skupaj na Češkem. Tako da do zdaj je bilo vse super. In tudi Maribor mi je všeč. Je lepo mesto.
DEJAN: A to ni bil vaš prvi koncert v Sloveniji. Se spomniš vašega prvega in zadnjega nastopa v Sloveniji?
VLADIMIR: Ne vem, ali se točno spomnim, a bilo je pred mnogimi leti. Igrali smo menda s Sanatorium ali Vulvathrone. Nisem prepričan. In menda je bilo v Murski Soboti ali na Ptuju pred res mnogimi leti. Naš zadnji nastop pa je bil menda pred štirimi leti na festivalu MetalDays. 2018 ali 2019? 2018! (op. a.: »Bilo je leta 2019«; vir).
DEJAN: Fleshless prihajate iz mesta Děčín. Ali vsi člani skupine živite tam?
VLADIMIR: Ne. Ne več. Na začetku ja. Se pravi jaz, Luděk in vsi ostali. Jaz sem se po 30 letih preselil iz mesta Děčín v 80 kilometrov oddaljen Liberec k svoji ženi. To je bila moja druga selitev. Pred tem sem najprej živel pri starših in nato 23 let sam. Luděk živi kakšnih 10 minut izven Děčína, Michal morda pet, Ondra pa kakšnih 20 minut stran v sosednjem mestu, ki je nekoliko večje kot Děčín. Tako da smo iz Děčína, a nihče ne živi več tam.
DEJAN: Ker trije od štirih članov igrate skupaj od sredine devetdesetih, predvidevam, da ste bili že prijatelji, preden ste ustanovili band?
VLADIMIR: Poznal sem Luděka. Obiskovala sva isto šolo in živela v isti vasi v bližini Děčína, najprej sva igrala v mojem starem bandu Zvrator. Šlo je za thrash metal s češkimi besedili, kjer nas je igralo nekaj prijateljev. Nato se je začela postava spreminjati, pridružil se je Michal, ki sem ga spoznal preko njegovega brata, ki je bil moj letih, in je živel kakšnih 20 minut stran. Michal je sicer nekje 5 let mlajši od mene. Ondra pa je recimo kot nekakšen sin za nas, saj je 20 let mlajši, a se ga še spomnim kot otroka, ko je živel blizu mene in komaj začel igrati bobne. Ga je pa dobro imeti v bandu, saj je dober glasbenik.
DEJAN: Bobnarja Vitysa ni več v bandu. Kaj se je zgodilo?
VLADIMIR: Kaj pa vem. Bandu se je pridružil nekje leta 1999 ali 2000. A je bil iz drugega konca Češke, iz okolice Prage. Igral je v svojem starem bandu Mortura, medtem ko smo Fleshless takrat igrali z drum machine. Da bi se pridružil bandu, se je selil 140 kilometrov v naš kraj in živel nekaj časa pri meni. Po tem si je našel svoje stanovanje, družino in tako dalje. Skupaj smo igrali kakšnih 20 let, nakar se je pred štirimi leti poročil. Njegova žena je z juga Češke zaradi česar je pred dvema letoma začel na glas razmišljati, da bi se kmalu selil. Pri tem je tudi njegov sin igral pomembno vlogo. Ta je star 15 let, je dober hokejist, ki igra za češko reprezentanco, in tudi zaradi tega je imel Vitys vedno manj časa za Fleshless. Takrat se sicer še ni preselil, a mi vseeno nismo želeli čakati, temveč smo sredi priprav na nov album začeli iskati novega bobnarja. Takrat smo Ondro že poznali več let in smo ga povabili. Tri tedne kasneje smo začeli skupaj vaditi, mesec ali dva kasneje pa smo že odigrali prvi skupni koncert.
DEJAN: Kako je bilo igrati z Ondro DIE po tako dolgem času skupaj z Vitysom? Se je Ondra hitro vklopil v band?
VLADIMIR: S svojim drugim bandom je bil vedno v naši bližini, včasih so celo vadili skupaj z Michalom. Dejansko smo ga poznali zelo dobro in on tudi nas.
DEJAN: Mesto Děčín leži blizu češko-nemške meje. Je bilo zaradi bližine meje lažje priti do koncertov v Nemčiji?
VLADIMIR: Na začetku smo imeli kar srečo. Takrat smo še klicali iz telefonskih govorilnic na cesti. Nekje sem našel telefonsko številko enega tipa, ki je organiziral festival v Nemčiji, in ga poklical z ulice z milijonom kovancev, da se pridružimo festivalu. Današnji otroci tega ne bodo več razumeli, saj je s pametnimi telefoni in internetom vse postalo zelo enostavno. Danes lahko vsak dobi, kar si zaželi, včasih pa je bilo težje priti do tega. Skratka, ta možakar nas je potrdil in igrali smo v Vzhodni Nemčiji s kul bandi, kot sta Dead Infection in Agathocles. To je bil dvo- ali tridnevni festival v mali vasi, prišlo pa je kakšnih 300 ljudi. Takrat nismo dobili hotela in smo spali poleg avta zunaj vasi zraven pokopališča.
Tam smo spoznali Čurbyja, ki organizira Obscene Extreme, in dobili tudi druge kontakte od bandov ter promoterjev in dobili ponudbe za nastope v Zahodni Nemčiji, Belgiji in drugih državah. Vse se je razvijalo korak za korakom. Med drugim smo začeli sodelovati v Čurbyjem, ki je za nas naredil prvi split album (op. a. »split s Mastic Cum z naslovom Free Off Pain / Fake«) in naše prve tri dolgometražce ter nam priskrbel številne nastope. Nastopili smo na prvih treh edicijah festivala Obscene Extreme, ki se je rodil leta 1999. Pomagal nam je tudi s turnejami v ZDA, saj je poznal ljudi od tam, organiziral nam je prvo evropsko turnejo z Rotten Sound. Resnično nam je zelo pomagal. Na tej poti pa smo spoznavali druge ljudi, ki so nam pomagali še na druge načine.
DEJAN: Na neki točki svoje kariere ste z grindcora prešli na bolj melodično obliko izražanja. Ali še veš razlog za to?
VLADIMIR: Samo prvi demo je bil brutalen in manj melodičen. Sicer pa smo od nekdaj imeli tudi melodične dele. Že naš drugi demo Grinding vsebuje mnogo melodij. So se pa dogajale še druge spremembe v teh 30 letih. Največ sprememb se je zgodilo v zadnjih letih, in sicer od našega prvega EP-ja dalje (op. a. »to je bil Dethroned in Shadows iz leta 2017«). Zamenjali smo studio in zamenjali umetnika, ki je za nas delal naše tipične stripovske naslovnice. Nekega dne smo rekli, da rabimo malo spremembo, nič velikega. A ker je bil počasen, smo vedno čakali precej dolgo. Poleg tega ni znal delati z računalnikom, zato smo morali njegove slike poslati kolegu, ki jih je dokončal na računalniku. Vse skupaj mi ni bilo več všeč in smo poiskali tega možakarja iz Indonezije. V kombinaciji z novim studiem je bilo vse novo za nas. To se je dogajalo leta 2017, takrat smo nekje po 24 ali 25 letih postali bolj resen death metal band. Osebno imam raje brutal death metal s ščepcem black metala, kar nam je med drugim omogočil novi bobnar in njegov hitrejši način igranja. Kar upam, da boš lahko sam to videl danes.
DEJAN: Kdo piše glasbo in besedila? Je vse na tebi?
VLADIMIR: Ne. Včasih sem pisal besedila sam, potem pa so priskočili na pomoč številni prijatelji, ki dosti bolje obvladajo angleščino od mene. Zelo veliko besedil je napisal Chymus iz Isacaarum, starega češkega banda. Nekaj besedil je napisal tudi prijatelj iz ZDA, ki je zagotovo boljši v angleščini od mene. Glasbo pa delata Luděk in Michal skupaj z bobnarjem. Jaz potem samo rečem, kaj naj ponovijo ali spremenijo. Včasih me potem zaradi tega pošljejo v tri krasne, potem jih jaz pošljem v tri krasne, hehe. Jaz pač ne znam igrati instrumenta, jih pa rad komandiram, kar jim sploh ni všeč. Zato raje vadijo brez mene, hehe.
DEJAN: Po toliko letih v bandu bi človek pomislil, da ne vadite več tako pogosto. Kako pogosto se cel band zbere na vajah?
VLADIMIR: Ko pripravljamo kaj novega, smo se dobili dva- ali trikrat. A zdaj, ko smo starejši, imamo družine in službe, se dobimo enkrat ali dvakrat. Ko smo pripravljali program za našo 30. obletnico ali za festival Nice to Eat You, smo se dobivali pogosteje kot zdaj. Trenutno vsak vikend igramo in med tednom ne vadimo. Kajti če greš od doma v četrtek in se vrneš v nedeljo, vse skupaj vržeš v sobo za vaje in pustiš tam cel teden. V tem tednu sem celo vse skupaj pustil v avtu. Bil sem prelen, da bi stvari raztovoril. Trenutno sicer ne vadimo, ampak mislim, da bomo spet začeli jeseni. Pripraviti se želimo na naslednje leto, ko bomo praznovali 30 let našega drugega dema Grinding. Ta nam je odprl underground, prodali smo ga v 1000 izvodih po vsem svetu.
Drugo leto nas torej čaka nastop na Nice to Eat You in obletnica Grinding, poleg tega želimo spremeniti naše nastope in posneti kak koncert. In verjetno bomo še naredili kakšne tri pesmi za nov EP.
DEJAN: Štiri leta po celovečercu Doomed ste lani izdali EP z naslovom Kingdom of the Liars. Kdo so lažnivci?
VLADIMIR: Politiki. Oni so največji lažnivci, kar sem jih videl. Star sem 52 let in doživel sem vso sranje komunizma. Videl sem tvojo zbirko CD-jev. Podoben prostor imam tudi jaz. A včasih smo imeli kasete in vinilke, in zaradi teh sem imel velike težave, ko sem bil star 17 ali 18. Ko sem hodil v gimnazijo, me je večkrat obiskala policija, me odpeljala iz razreda in me spraševala, kaj poslušam, zakaj to poslušam, zakaj se oblačim v to sranje, zakaj nosim pentagrame in vse to. Ko je na Češkem prišlo do revolucije, sem bil star 18 let. Sledilo je nekaj lepih let, a zdaj se mi zdi, da se stvari spet vračajo – le z drugim imenom. Ne gre več za komunizem, a vse skupaj se mi zdi zelo znano. Politiki so usrani lažnivci.
DEJAN: Je zate pomembno, da ste družbeno kritični?
VLADIMIR: Ja. Po mojem sem upornik. Zaradi tega sem imel težave, a nočem govoriti, kar hočejo oni slišati. Če menim, da je nekaj dobro, mi ni težko priznati. Če pa ni dobro, pa ne bom tiho. Morda me ljudje zaradi tega ne marajo, a ne maram slediti ljudem samo zato, ker so slavni. Sem za izmenjavo mnenj, a če se mi kdo laže ali dela slabe stvari, še posebej v zvezi z mojo družino, potem se zabava zame konča.
DEJAN: Nazadnje, ko so morali vaši fani čakati štiri leta na novo glasbo, ste jim dali celovečerec Devoured Beyond Recognition. Zakaj tokrat spet EP?
VLADIMIR: Izdali smo Devoured Beyond Recognition, sledil je EP Dethroned in Shadows in nato je prišel leta 2018 Doomed. Prvi EP Dethroned in Shadows je izšel v času, ko smo menjali studio, oblikovalca itd. Dve leti po Doomed je Vitys zapustil band in takrat nismo imeli dovolj novih komadov, da bi pripravili nov celovečerec. Zato smo posneli samo dva komada z Ondro, enega pa smo vzeli z druge demo izdaje – I Will Grind Your Fingers.
Vsakič smo si rekli, da bomo naslednjič naredili nov album. A vmes je prišlo vedno več koncertov, in sicer vsak konec tedna, in tako ni bilo časa za nov plošček. Potem je prišla 30. obletnica in smo začeli vaditi stare pesmi, da smo naredili nov program za približno 90 minut. Zvaditi smo morali komade, ki jih pred tem nismo igrali že kakšnih deset let.
Zdaj je po mojem prišel čas za nov celovečerec, a menim, da tega še ne bo v 2024, temveč verjetno v 2025. Glede tega sem kar prepričan, saj se moramo pripraviti na Grinding in številne koncerte. Dobili smo ponudbe za koncerte v Južni Ameriki, na Islandiji, v Evropi in na Češkem. Ljudje nam pišejo, da naj pridemo igrati k njim, jaz pa rad nastopam v živo. Nisem velik oboževalec studia, raje imam stik z ljudmi, potovanja, nastopanje na odru. To je moje življenje.
DEJAN: Pred nekaj meseci ste že objavili načrte za prihodnost oziroma vsaj do konca letošnjega leta. Še naprej boš praznoval s svojimi oboževalci. Je kakšen koncert, ki se ga še posebej veseliš?
VLADIMIR: Menim, da je za nas pomemben vsak koncert. Vseeno, ali gre za klubski koncert ali festivalski nastop. V tej zvezi ne delam razlik. Vsak koncert posebej je pomemben, saj cenimo, da ljudje izkažejo interes in obiščejo naš koncert. Ali da nas promoterji bukirajo. V nasprotnem primeru lahko ostanemo doma, vadimo in pripravljamo dvojni LP. A če te nihče ne posluša in te noče videti v živo, si mrtev.
