Symphony X

Symphony X imajo tudi pri nas lepo število fanov, kar so navsezadnje pokazali tudi glasovi za band in album The Odyssey v anketi »Naj 2002«. V bistvu popularnost v Evropi pri njih nikoli ni bila vprašljiva, zato pa je bilo vse drugače doma, v ZDA, kjer so šele v zadnjem času dobili priložnost, da se dokažejo. Po uspešni turneji z Blind Guardian aprila prihajajo v Evropo na turnejo s Stratovarius, kar si vsekakor velja ogledati. Moj sogovornik je bil kitarist Mike Romeo.


MATJAŽ:
Konec lanskega leta ste končali svojo prvo ameriško turnejo, kjer ste igrali z Blind Guardian. Kako je bilo?

MIKE:
Pravzaprav je bilo zelo dobro. Bilo je nekaj razprodanih koncertov, odziv publike je bil zelo dober, bilo je zabavno… V bistvu se nimam kaj za pritoževati.

MATJAŽ:
So ljudje prihajali v glavnem zaradi Blind Guardian, zaradi vas ali obeh bandov?

MIKE:
Nedvomno so si prišli ogledat oba banda. Vendar pa je bilo to odvisno tudi od kraja, kjer smo igrali. Ponekod je bilo dosti več Blind Guardian fanov, v naših krajih, kjer imamo veliko prijateljev, pa smo tudi mi imeli veliko privržencev. Gledano v celoti pa je bilo na koncertih veliko ljudi.

MATJAŽ:
Kakšen koncert je bil tudi odpovedan, iz tabora Blind Guardian je bilo slišati, da zaradi lokalnih promotorjev. Lahko mogoče primerjaš ameriško turnejo z evropskimi po organizacijski plati?

MIKE:
Težko bi primerjal, kajti to je bila naša prva prava ameriška turneja in bilo je nekaj problemov. Mislim, da se ni zgodilo nič res zelo slabega, a kot si rekel, nekaj koncertov je bilo odpovedanih. Po mojem mnenju bolj zaradi napak v pretoku informacij med promotorji in lokalnimi organizatorji. Ponekod je bilo tudi nekaj problemov z elektriko, pa tudi z opremo. Vendar takšne stvari se vedno in povsod dogajajo, zato se moraš soočiti z njimi in jih premagati na najboljši možni način. A navsezadnje, odpovedano je bilo malo koncertov, kar pa vseeno »smrdi«.

MATJAŽ:
To je bila vaša prva ameriška turneja in The Odyssey je šele vaš drugi album, ki je izšel v ZDA. Za glasbenika mora biti frustrirajoče, da ne mora igrati in izdajati albumov doma?

MIKE:
Ja. V naših začetkih, ko smo začenjali igrati v bandu, je bilo nedvomno frustrirajoče. Izdali smo dva albuma, ki sta se dobro prodajala na Japonskem, v Evropi in povsod drugod. Tukaj pa se ni resnično nič dogajalo in bili smo zelo razočarani. A sčasoma, ko smo igrali na turnejah, potovali po svetu in izkusili dobre odzive s strani fanov, smo bili zadovoljni s tem, da drugod pa svetu se le nekaj dogaja in da zato lahko počnemo, kar si želimo. Sedaj ko albumi izhajajo tudi v ZDA, se tega zelo veselimo. Igrali smo nekaj koncertov, za nami je prva turneja. Dobro je, stvari se odvijajo v pravi smeri.

MATJAŽ:
Za progresivni metal torej je scena v ZDA?

MIKE:
Mislim, da je. Prav tako za metal na splošno. Na turneji z Blind Guardian je bilo dosti ljudi mojih let, ki so rasli z metalom, bilo pa je tudi veliko mladih ljudi. Na podlagi tega in vse večjega zanimanja za klasične metal bande mislim, da se scena razvija.

MATJAŽ:
Vrniva se na vaš zadnji album The Odyssey. Ta se razlikuje od vaših prejšnjih. Je trši, agresivnejši z nekaj thrash metal elementi. Ste imeli že od vsega začetka v mislih posneti tak album?

MIKE:
Ja, že takoj ko smo ga začeli pripravljati, smo se odločili za tak album. Pri nas je ponavadi tako, da ko se začnemo pripravljati na album in začnemo pisati material, si izoblikujemo načrt, nekakšno sliko, kako naj bi izgledal. Prejšnji album je bil konceptualen, bil je nekako »power«, a ne agresiven ali kaj podobnega. Tokrat nismo želeli iti v podobno stvar, nismo želeli novega konceptualnega albuma. V naših mislih se je pojavila ideja o vrnitvi k stvarem, s katerimi smo odraščali. Zame so to bili bandi kot Black Sabbath, Judas Priest, Ozzy… Tako smo se odločili za večjo »porcijo« klasičnega metala. Kot si dejal, malo agresivnejši je in za album smo želeli tudi več surovosti, skratka več osnovnih metal stvari. Večino pesmi smo želeli narediti na tak način, uporabiti več kitar, več trših riffov, kitare in vokal potisniti v ospredje. A vseeno se progresivnim elementom ter melodiki in simfoniki nismo odpovedali. Mislim, da nam je uspelo narediti raznolik album, s heavy pesmimi, agresivnimi, udarnimi. Po drugi strani pa so pesmi kot Accolade II in Awakening, ki so melodične, progresivne, uporabili smo tudi nekaj klasičnega klavirja. Za konec pa še naslovna The Odyssey, veliki simfonični ep, a vseeno je v njem tudi veliko heavy riffov. Tako smo si vse skupaj na začetku nekako zamislili in zaželeli narediti nekaj drugačnega, tršega, z več energije.

MATJAŽ:
Ponavadi sta bila pri pisanju pesmi najbolj aktivna s klaviaturistom Michaelom Pinnelo. Je bilo tudi sedaj tako ali si zaradi večje vloge kitar in manjše klaviatur tokrat ti prevzel večji del tega?

MIKE:
Ja, največ dela pri nastajanju pesmi sem tokrat opravil sam. Tako se je pač tokrat izšlo, zgleda da je moralo biti tako.

MATJAŽ:
Na albumu je v primerjavi s prejšnjimi opaziti tudi agresivnejši Russellov vokal, manj je bilo tudi vokalnih harmonij.

MIKE:
Tako je. Ko smo se pogovarjali o pesmih in ko smo prve že imeli zasnovane, vsaj nekaj riffov, je Russell takoj vedel, kaj mu je storiti, kako bo potrebno odpeti te pesmi. Ko je zaslišal težke riffe, kot recimo pri Inferno (Unleash The Fire) ali King Of Terrors, je spoznal poanto teh pesmi, ki so nedvomno heavy in agresivne. Zato je tudi on moral odpeti agresivno. Mislim, da je na tem albumu odpel res odlično. Pel je zelo raznovrstno, kjer je bilo potrebno je pel melodično, v trših delih s heavy riffi pa je bila njegova predstava agresivnejša. Zelo dober občutek ima in natančno ve, kdaj kako odpeti. Res zveni dobro.

MATJAŽ:
Njegovo ozadje sega bolj v heavy metal. Ko je prišel k Symphony X, je bil bolj v heavy metalu, sedaj pa se je razvil v pravega pevca za progresivni metal.

MIKE:
Russellovo ozadje in okus sta se nedvomno razlikovala od ostalih v bandu. Vedno je poslušal metal, najraje pa je poslušal Ronnie James Dia in podobne pevce. Sčasoma, ko smo spoznavali en drugega in smo natančno vedeli, kaj in na kakšen način kdo dela, so se stvari »poklopile«.

MATJAŽ:
Katera ja tvoja najljubša skladba albuma?

MIKE:
Moja najljubša skladba je vsekakor naslovna The Odyssey. Osebno sem pristaš dolgih, veličastnih zadev z veliko simfonike, orkestralnih elementov. Poleg tega pa je v njej občasno tudi zelo temačna atmosfera. Res mi je všeč. Druga najljubša pa je najbrž Inferno (Unleash The Fire). Ta je zelo drugačna, bolj direktna, z dobrimi riffi in refrenom. Ta je tudi zelo dobra.

MATJAŽ:
Ko ste pisali skladbo The Odyssey, kje ste začeli? Pri besedilu, konceptu, melodiji, kje?

MIKE:
Ko smo začeli z albumom, smo vedeli, da želimo narediti našo najdaljšo pesem do sedaj, ki bo nekakšna zgodbica. Dogovarjali smo se o različnih možnih besedilih in Michael Lepond se je nato spomnil na to temo, na Odisejo. Prebrali smo jo, jo poizkusili spraviti v besedilo in že takoj se mi je zdela odlična. Veliko stvari se dogaja in z glasbo lahko to res dobro prikažeš. V glavnem je najprej nastalo besedilo, vsaj osnutek, katere dele bomo uporabili. Kasneje smo se odločili, kako bomo glasbo prilagajali besedilu, kako dolgi bodo posamezni deli, da bomo lahko uporabili vso besedilo. Najprej smo imeli torej besedila in pa nekaj orkestralnih aranžmajev, nato pa smo se dokončno odločili, da to stvar izpeljemo do konca in stvari so se začele odvijati. Mislim, da smo se odločili pravilno, da glasbo napišemo po končanih besedilih. Ko je bilo besedilo napisano, smo z dodajanjem glasbe v posamezne dele dobili lepo predstavo o dogajanju in lažje smo napredovali.

MATJAŽ:
Misliš, da bi lahko posneli album z eno samo pesmijo, ki bi bila dolga recimo 50 in več minut?

MIKE:
Mislim, da bi lahko. Če bi imeli dovolj dolgo zgodbo in dovolj inspiracije narediti kaj takega, zakaj ne. Vendar mi ničesar ne želimo postaviti v časovne okvire, sedaj je pač nekaj nastalo kot The Odyssey. Z idejami in besedilom smo vedeli, da bo dolga pesem, ne pa kako dolga. Niti ni važno, kako dolga je nastala. V njej smo povedali kar smo želeli in važno je, da ni dolgočasna. Če pa bi lahko naredili še daljšo, toliko kot si omenil, bi jo naredili.

MATJAŽ:
S tem albumom ste pokazali nekaj novih vrlin. Mogoče vidiš v vaši glasbi kakšne omejitve?

MIKE:
Glede na glasbo, ki jo poslušamo in na vplive, ki jih imamo mislim, da smo zelo odprti. Vsak v bandu ima svoj pogled na glasbo in tudi razume jo drugače. Mislim, da smo zelo odprti različnim pogledom, poizkušamo nove stvari, eksperimentiramo. Seveda pa to ne pomeni, da bi v našo glasbo vključevali vse, kar se vrti po radiu, rapa in podobnih stvari zagotovo ne boste slišali pri nas. Kar se pa tiče klasične glasbe, rocka, metala, progresive, pa ne vidim nobenih omejitev. To naredi glasbo bolj zanimivo.

MATJAŽ:
Že razmišljate kaj o novem albumu?

MIKE:
Malce se že pogovarjamo in premišljujemo, kaj narediti v prihodnje. Mi vedno poizkušamo malo planirati in ideje zbiramo vnaprej, ne zadnjo minuto. Trenutno se nekaj dogaja. Trši elementi so mi všeč, mogoče bo šlo kaj v to smer. A kakšnih velikih diskusij še nismo imeli. Se bomo še usedli in premislili.

MATJAŽ:
Kmalu prihajate v Evropo na turnejo s Stratovarius. Kaj lahko pričakujemo od vas?

MIKE:
Zagotovo bomo igrali nov material z The Odyssey albuma. Najbolj pomembno pri sami set listi je, da bomo poizkušali najti dobro kombinacijo med novimi in starimi skladbami. To je naš plan zaenkrat; izbrati nekaj najljubših novih in starih pesmi.

MATJAŽ:
Ob takšni izbiri vam ne more biti ravno lahko izbrati set liste, ker igrate le 45 minut?

MIKE:
Točno tako, prav imaš. To nam vzame veliko časa. Ko vadimo, delamo novo glasbo, jo izboljšujemo in to nas zelo veseli. Vendar napisati set listo, jo izbrati, to pa je najtežje. Vsak od nas ima svoje najljubše pesmi, fani imajo svoje najljubše, izbrati pa moramo 10 izmed 30 ali več možnih. Nekaj od teh pa je še dokaj dolgih. A vseeno mislim, da bo naša izbira dobra.

MATJAŽ:
Nameravate igrati tudi na nekaterih festivalih?

MIKE:
Trenutno ne vem, kje bomo igrali, nameravamo pa igrati na nekaterih. Za veliko teh festivalov se liste nastopajočih delajo v teh dneh. Zagotovo bo v kratkem več znanega o tem, kje bomo igrali.

MATJAŽ:
Na žalost ste lani odpovedali nastop na Bang Your Head festivalu, ker je imel Russell težave z glasom.

MIKE:
Te stvari se dogajajo in ne moreš nič pomagati. Sedaj je z njim vse v redu in upam, da bo tako tudi v prihodnje.

MATJAŽ:
Prihajate tudi v Avstrijo. Tam vas bodo gotovo gledali tudi fani iz Slovenije.

MIKE:
Turneje se že veselim, prav tako vseh fanov, ki si nas bodo prišli ogledat. Zagotovo jih ne bomo razočarali.