V osnovi mišljeno kot parodija, s katero se hkrati norčuje in poveličuje Arnolda Schwarzeneggerja in njegovo filmsko tematiko nasilja, bodybuildinga, akcije in splošne br00talnosti. Ravno ta beseda je glavna muza Austrian Death Machine ali, če se izrazim v originalnem nemškem jeziku, ki zagotovo zveni zabavnejše in brutalnejše: »österreichische Todesmaschine«. Prav vsak studijski album v zbirki – Total Brutal (2008), Double Brutal (2009), Triple Brutal (2014) ter novorojeni Quad Brutal (2024) – vsebuje sveto besedo, kar jasno namiguje na to, da se poslušalec lahko nadeja hitre in agresivne glasbe.

In res je tako! Naj ponovim dejstvo, da je projekt nastal kot spin-off Tima Lambesisa, pevca metalcorovcev »As I Lay Crying« (As I Lay Dying), kjer, če citiram Arnolda, zveni vokal kot umirajoči los. Tim praktično skrbi za vse instrumente – umirajočega losa, kitare, bobne, bas. Na album povabi kakšnega posnemovalca Arnolda ter gostujoče glasbenike, ki v glavnem prispevajo solo kitare. Tokratna izdaja – vsak komad albuma – vsebuje enega ali več gostujočih imen, zato se v kadrovske vode ne bi pretirano spuščal. Morda je največje presenečenje Destroy the Machines, kjer se Timu na vokalu pridruži njegova žena Dany. Če sem ravno pri videih, zna biti zabaven Don’t Be Lazy, saj band počne vragolije v fitnesu. Stilsko oblečeni zelo mavrično, nekje med Axlom Rosom, Nanowar of Steel ter Boratom, band pridno telovadi in gradi mišično maso v družbi brhkih deklet. Testosteron je tako visoko, da je opaziti celo trdno erekcijo v hlačah obiskovalca. Z eno roko igrati kitaro, z drugo dvigati utež! A to ni dovolj za visoke Arnijeve standarde, ki kmalu po začetku komada potarna, da se bo umirajoč zgrnil na tla, če ne bo band igral bolj br00tal. Judgement Day je dober primer mešanja djenta v glasbeno paleto. Eden od kitaristov v vseh videih nosi vojaško čelado s cigaro, a na tem mestu se ne spomnim iz glave, iz katerega (odseka) Arnijevih filmov je ta referenca. Morda izkoristim to prispodobo s čelado še za splošni zven glasbe. Razen očitnega br00tal zvoka je nepresenetljivo prisoten močan pečat v slogu As I Lay Dying – metalcore zvok z agresivnimi verzi in čistimi vokali, s katerim so si ustvarili ime. Blast beati so prevladujoč bobnarski element na Arnijevo željo, ampak surova br00talnost daje možnost manj intenzivnim ritmom, na katere sploh ni težko zaplesati ali odigrati kitarski solo.

Pretirana zajebancija je dvorezni meč. Ene neizmerno zabava, drugi zavijajo z očmi, saj se isti vic, podobno kot Steel Panther, vleče že štiri albume. V obrambo Timu – mislim, da je uradno izjavil, da je band ustanovil izključno z namenom umetniškega izražanja zajebancije in neumnosti, ne da bi s tem »škodil ali stigmatiziral« matični band As I Lay Dying, ki ga smatra kot »resen band, poln čustev in avtentičnosti«. Kot je v življenju v navadi, več tiči v bistvu kot zgolj na površju. Če zatorej pozabimo na Arnoldov naglas in vse površinske pomene, povezane s fitnesom in bodybuildingom, lahko sporočilo albuma dojemamo dokaj motivacijsko. In s tem mislim na »next level« Smiljana Morija. Pomislite: v uvodnem »No Pain No Gain« je govora o bolečini, kako je bolečina le začasna, sestavni del življenja, kako je treba preseči prag bolečine, da postanete šampion itd. Še Konfuciju je Arnie ukradel misel, da ni sramotno pasti, ampak obležati in se ne pobrati. Tekom albuma je slišati še misli, kako nikoli ne obupati in ob neuspehu le še bolj trmasto vztrajati. To plast odkrijemo, če presežemo prag parodije. Iskreno, če bi glasbi odvzeli Arnoldove komentarje med pesmimi in ponavljanja mantre brutalnosti, bi se (ob ignoriranju določenih besedil) Quad Brutal zlahka ožigosal kot »resen« album mešanja modernega metala (djent, groove) z metalcorom.

Če ste presegli prag bolečine in zdržali pol ure, kolikor traja brutalnost, vas vabim, da si avstrijski stroj smrti ogledate v živo – maja naj bi se oglasili na Dunaju. Če pa to ni izvedljivo, si pa vsaj zavrtite Quad Brutal v domačem fotelju in fantazirajte o tem, kako bo zvenel naslednik Penta Brutal.