Inquisition v deveto. Tokrat z drugim najdaljšim naslovom, a nikakor ne tudi z drugim najdaljšim albumom. Veneration of Medieval Mysticism and Cosmological Violence prinaša sicer en komad več kot njegov neposredni predhodnik Black Mass for a Mass Grave iz leta 2020, a neposredna primerjava tudi pokaže, da je skoraj 20 minut krajši.

13 komadov se odvrti v slabih 45 minutah, kar priča o nasičenem in relativno hitrem black metalu. Na aktualnem ploščku iz kolumbijsko-ameriške hiše Inquisition ni dosti prostora za počasne komade, čeprav se tudi taki najdejo. Takšen je na primer Light of My Dark Essence, ki je s slabimi petimi minutami tudi najdaljši komad albuma, v povprečju pa so komadi hitri, kakor recimo uvodni komad Witchcraft Within a Gothic Tomb ali Crown of Light and Constellations neposredno za njim. Oba sta z vidika hitrosti reprezentativna za cel album, kakor tudi z vidika nasičenosti. Iz te osrednje nasičenosti, zgrajene na močno distorziranih kitarskih zvokih, se kot nedolžna solza iz ozadja v ospredje prikrade čista kitarska linija, ki zna panično iskanje zatočišča med nevihtnim grmenjem spremeniti v prijeten sprehod po naravi. Ti momenti so bili in so še vedno prepoznavni znak tega black metal dvojca, kar se med drugim najde tudi v komadu Secrets from the Wizard Forest of Forbidden Knowledge, medtem ko vrhunec opisane atmosfere predstavlja naslovni komad na koncu albuma. Ta je v zadnjih dveh minutah kronan z odlično izvedbo clean kitare in dvoglasnega petja.

Po orgelsko navdahnjenem Lord of Absolute Darkness and Infinite Light, še enega instrumentala poleg intermezza Pathway of Light Is a Pathway to Fire na sredini albuma, se album zaključi umirjeno in sproščeno, za seboj pa pusti samo spomin na nevihto.