Unspoken

Pred odhodom iz Prospect je Simon Jovanovič že začel snovati svoj lastni projekt, ki ga je poimenoval Unspoken. Konec leta 2003 so bili končani demo posnetki, v letu 2004 pa bo nared album v celoti. Založnika zanj je našel malo po narejenem intervjuju, v katerem je povedal še več o svoji Evoluciji.


MATJAŽ:
Vsi te poznamo kot bivšega Prospect pevca. Povej najprej nekaj o tem, kako si sploh prišel v Prospect, kakšna je bila prej tvoja pot.

SIMON:
Moja pot prej je bila, da sem sam doma prepeval in igral kitaro. V bistvu sem začel kot kitarist, nekje s štirinajstimi leti. Potem sem počasi prešel na vokal, kitare nisem zanemaril. V glavnem sem prepeval doma, bil sem velik fan progresivne glasbe in kaj se je zgodilo potem je to, da mi je kolega takrat sporočil, da je videl oglas v Salamonovem oglasniku za Prospect, da iščejo pevca. Javil sem se na ta oglas, šel na avdicijo, bil sprejet in to je to, na hitro.

MATJAŽ:
Si se petja kje učil?

SIMON:
Ne, pri vokalu sem samouk.

MATJAŽ:
Kako ti je uspelo postati tako dober pevec?

SIMON:
Ne vem, pojma nimam. V glavnem, moji prvi spomini so da sem začel peti nekje pri štirih in pol letih, na tiste kasete Split festival 77, znal sem vse komade. Pojem že od nekdaj, v bistvu nisem nikoli vadil, šele potem ko sem bil pri Prospect sem si nabavil knjige, po katerih sem zelo malo vadil, skoraj nič, delal sem samo neke vaje, tako da sem 97% samouk.

MATJAŽ:
Je bilo težko priti k Prospect?

SIMON:
Meni se ni zdelo, mislim, da sem bil takrat edini. Kljub temu so bili zelo zadovoljni, ekstremno so bili zadovoljni. Spomnim se, da sem na tej avdiciji odpel Under A Glass Moon od Dream Theater in še to ob kasetarju, ki se je malo hitreje vrtel, tako da je bilo vse za pol tona višje in sem moral peti višje, kot je v originalu.

MATJAŽ:
Si bil ti tudi zadovoljen z njimi?

SIMON:
Ja, sem bil. Oni so mi takrat na prvi vaji predstavili svojo glasbo, v bistvu so oni najprej meni, potem pa sem jaz odpel. Ja, takoj sem bil zadovoljen in sem rekel, to je pa to.

MATJAŽ:
Potem je pa kar dolgo trajalo, da ste začeli nastopat?

SIMON:
Časovno ne vem, kako je bilo. Vem pa, da ko sem prišel, takrat je bil material, kar se glasbe tiče, za prvo ploščo v glavnem že narejen. Glasbo so že imeli, takrat nismo delali nič novega, jaz sem napisal besedila in vokalne linije na to. Potem smo pač to zvadili in enkrat poleti imeli prvi koncert v Hound Dogu.

MATJAŽ:
Potem ste leta 1999 izdali prvi album #1. Kako si bil zadovoljen s tem, kako se stvari odvijajo?

SIMON:
Meni je bilo odlično, to so bile zame same nove izkušnje, prvič sem se seznanil s tem, kako sploh poteka ta glasbena scena, kaj je treba narediti, da CD izide, kako zgleda vse v studiu… To so bile zame super izkušnje. Bil sem tudi zadovoljen s tem CDjem, ampak nikoli tako, da ne bi moglo biti boljše.

MATJAŽ:
Kaj pa drugi album?

SIMON:
Na njem sva glasbo v glavnem delala Roman in jaz. V bistvu sem že pred in med snemanjem prve plošče nosil na vaje določene fraze in dele, ker sem tudi doma delal glasbo, potem smo to pač obdelovali. Z Romanom sva, kar se tiče glasbe, v glavnem delala sama, tu pa tam je tudi Rok, klaviaturist kaj pristavil, drugače pa smo aranžmaje delali vsi skupaj. Besedila in vokalne linije so bile vedno moja stvar. Kar se tiče količine glasbe pa bil rekel da je 70:30 ali 60:40 v Romanovo korist.

MATJAŽ:
Potem je bil on kriv, da ste na drugem albumu imeli daljše, bolj komplicirane komade?

SIMON:
Ne vem, kdo je kriv. To je tudi tisto, kar sem si jaz želel pri premiku s prvega na drugi album, da bi bili komadi bolj progresivni, bolj komplicirani, mogoče malo več orientalskih elementov… Po moje sem s temi orientalskimi elementi okužil vse ostale člane, ker so jim postali zelo všeč.

MATJAŽ:
Kaj pa potem; album je izšel, ti si pa odšel.

SIMON:
Ja, verjetno te zanima zakaj sem odšel. Stvari so se začele kopičit skozi daljše časovno obdobje… Naj povem, da nikoli nisem bil z nikomer skregan, da se nismo skregali, razšli smo se čisto prijateljsko. Ne vem, stvari so se začele nabirati v meni, začel je nastajati pritisk, naveličal sem se koncertov, naveličal sem se vse scene okrog, naveličal sem se lepljenja plakatov… Vsega mi je počasi postajalo zadosti, tako da… To se je sigurno kakšno leto prej začelo kopičit, to nezadovoljstvo, pa ne s samo glasbo in bandom, pač pa z vso sceno, ki obdaja band. In sem se enostavno odločil, da poskusim še svojo pot.

MATJAŽ:
Kdaj si potem začel z Unspoken?

SIMON:
Iskreno povedano že preden sem končal s Prospect. Nikoli nisem razmišljal, megleno sem imel v glavi en kotiček, da bom enkrat verjetno naredil solo projekt. Potem pa sem enostavno začel doma, mogoče sem tiste stvari, ki so bile pri Prospect zavrnjene, uporabil zase doma. Zadnje mesece sem se pa že odločal za svoj solo projekt, da ga bom speljal.

MATJAŽ:
V tem času od odhoda iz Prospect pa do sedaj je nastal demo Evolucija in trajalo je kar dolgo.

SIMON:
Ja, res je, sem bolj počasen kar se tega tiče. Zelo dolgo traja, nikoli se ne silim, če ne občutim te inspiracije za delati glasbo. Pa šola, pa faks in vse ostalo, se je vleklo in nisem mel toliko motiva kot bi ga mogoče imel drugače, delati tako hitro.

MATJAŽ:
Posnel si torej demo, od plošče te loči samo še nekaj komadov, verjetno boš tudi še kaj spreminjal. Je to konceptualen album?

SIMON:
Ja, to je konceptualen album. Zgodba, uf, to je zelo osebnoizpovedna pesem. Nočem je interpretirati, ne zato, da ne bi razkril dela sebe pač pa zato, ker hočem pustiti toliko maneverskega prostora za ljudi, ki bodo brali besedila, če sploh še kdo dandanes bere, da bodo mogoče poskusili v zgodbi najti sami sebe, svojo zgodbo. V bistvu bi lahko povedal, kaj je ta zgodba… Gre v bistvu za neko duhovno sfero mojih izkušenj, mojega življenja, pač, kako si jaz predstavljam, kaj življenje je. Tu ne gre za evolucijo v Darwinovem smislu, biološko evolucijo, ampak bolj na duhovno evolucijo človeka in v bistvu govori o potovanju, od začetka do konca.

MATJAŽ:
Navdih si potem iskal v samem sebi?

SIMON:
Navdih sem definitivno našel v samem sebi, ker ga drugje ne moreš. Vse informacije, ki jih dobiš iz okolja morajo iti preko tebe, kaj pa s temi informacijami narediš je pa odvisno tebe. V bistvu, inspirirale so me določene knjige in pa moje izkušnje. Določene psihološko, filozofsko okultne knjige.

MATJAŽ:
Zakaj ime Unspoken?

SIMON:
Ime za projekt je prišlo čisto spontano, enkrat sem razmišljal, kako bi dal ime in mi je prišlo na misel Unspoken, mogoče kot nekaj neizrečenega, kar še ni bilo narejeno, mogoče v tem smislu. Takoj mi je bil všeč zvok in sem rekel, to bo to.

MATJAŽ:
Snemal si vse sam.

SIMON:
Ja, vse sem snemal sam in mislim, da bo zaenkrat tako tudi ostalo. Kupujem si tudi opremo, da bom to lahko še bolj delal sam, da mi ne bo več treba razmišljat, ali bom imel denar za studio, ker bom enostavno snemal doma.

MATJAŽ:
Prej si že povedal, da si igral kitaro, seveda poješ, kaj pa ostalo, bass, klaviature?

SIMON:
Ja, vse odigram sam. Jaz pravim, če znaš kitaro, znaš tudi bass. Ne ravno tako kot kakšni jazz basisti ampak če znaš osnove kitare ali pa bolj “advanced user” kitare, potem znaš sigurno igrat tudi bass. Za bass obstaja več vrst tehnik igranja, od slapa do prstnega do s trzalico, pač se naučiš. Tako kot sem se naučil vse instrumente, sem se tudi tega in tudi klaviature. Pri vseh teh zadevah sem delal po principu poskusov in napak.

MATJAŽ:
Glasbeno ne gre za klasično progresivo kot si jo delal s Prospect, ampak je bolj ambientalna.

SIMON:
Ja. Korenine sem vsekakor vedno črpal iz progresive, to se tudi vidi na CDju pri določenih delih, pri vokalu in podobnih zadevah. Vseeno pa ne morem reči, da sem vedno poslušal samo progresivo. Rad sem imel tudi new age, relaksacijsko glasbo, mogoče od tu vplivi teh ambientov. Zmeraj me je privlačil ta ambient, neka skrivnostnost, ki se jo da ustvarit z instrumenti, klaviaturami in to sem vkomponiral v glasbo.

MATJAŽ:
Zelo so mi všeč klaviture, ker so zelo raznolike.

SIMON:
Aha. Klaviature so vse softwarske, računalniške, niso klaviature v klasičnem smislu. Imam midi tipkovnico, midi klaviaturo, s katero potem odigram zvoke, ki so v računalniku, to so ti plugini za programe.

MATJAŽ:
Kaj pa misliš narediti z bobni?

SIMON:
Bobni, ki so zdaj na demu so v bistvu studijsko posneti udarci, “posamplani” bobni. Se pravi v studiu posneti original akustični bobni, ki jih potem enostavno, za vsak udarec določiš tipko na tipkovnici in jih odigraš preko tipkovnice. Se pravi odigraš v bistvu res bobne kot take. Tako da, kaj zdaj delam? Izboljšujem zvok teh bobnov, dobil sem tudi nove sample, tako da bo zvok bobnov še bolj realen. To je to. Bobnarja verjetno ne bom iskal. Tudi redko kdo lahko opazi, da je to posneto na računalniku, če mu prej ne poveš.

MATJAŽ:
Kako daleč si z albumom?

SIMON:
Glasba je gotova stoprocentno, besedila tudi, samo še vokali niso odpeti na enem komadu, nekje bom dodal back vokale in stvari še malo produkcijsko izpilil.

MATJAŽ:
Kakšne pa imaš načrte za album?

SIMON:
Demo sem poslal založbam v Sloveniji, nobena ne reagira, tako da ne vem, kako bo s tem. Če pač nobena ne bo odreagirala, sta na voljo dve alternativi. Ena je, da poskusim sam investirati v to, razmnožim simbolično 500 CDjev, jih prodajam preko interneta sam ali poskusim najti distributerja, druga pa je, da album brezplačno ponudim za download na internetu. In potem nadaljujem z naslednjim.

MATJAŽ:
Pod imenom Unspoken?

SIMON:
Pod imenom Unspoken, ampak spremenilo se bo to, da bo naslednji album v angleščini in namenjen tujini.

MATJAŽ:
Evolucije pa ne bi posnel v angleščini?

SIMON:
Lahko bi poskusil, samo ne vem, kako bi mi uspelo prevesti ves koncept, besedila. Tudi možno, tudi to je ena varianta.

MATJAŽ:
Prej si rekel, da si se naveličal koncertov. Kaj pa zdaj, že imaš kakšno željo?

SIMON:
Jaz sem kot mornar, ko je na morju, bi šel na kopno, ko je na kopnem pa bi šel na morje. Ja, me zagrabi tu pa tam ta občutek, biti na odru, imeti pod sabo publiko, ta kontakt, ampak ni tako hudo. Pogrešam včasih.

MATJAŽ:
Pa bi poskusil vsaj za kakšen koncert?

SIMON:
Definitivno bi, če bi imel band, če bi imel posameznike, ki bi hoteli in bi lahko odigrali mojo glasbo.

MATJAŽ:
In kakšne so kvalifikacije?

SIMON:
Ni nobenih posebnih omejitev, recimo starost od 18 do 70 let, ni nujno, da je metalec, mora biti tehnično toliko podkovan, da zmore to glasbo odigrat, da mu je ta glasba izziv, da v njej uživa, da se ne bi počutil slabo, če ne bi sodeloval pri pisanju, ampak bi samo igral glasbo nekoga drugega. To so v glavnem kvalifikacije.

MATJAŽ:
Torej če koga, ki to bere, zanima, ti lahko piše?

SIMON:
Definitivno.

MATJAŽ:
Na internetu imaš svojo stran, na njej odlomke komadov. Kakšni so kaj odzivi?

SIMON:
V glavnem pozitivni. Sicer jih ni veliko, tu in tam mi kdo piše, nekateri že sprašujejo po CDju, hvalijo, v bistvu sem dobil tudi nekaj ponudb za igranje, kitaristov v glavnem… Tudi nekaterih slovenskih metal bandov, tudi bolj znanih. Sem že dobil nekaj bolj resnih in tudi malo manj resnih ponudb, pa povpraševanj za CD.

MATJAŽ:
Za katere trge misliš, bi bila tvoja glasba zanimiva?

SIMON:
Mislim, da moja glasba ni striktno progresivna, tako da je odprta za veliko več trgov, zato sem tudi poskusil narediti prvo ploščo v slovenščini. V bistvu ni tako kompleksna in tako dolga, komadi so kratki in do določene mere narejeni tudi s tem namenom, da so poslušljivi večjemu krogu ljudi. Zato mislim, da bi bilo možno tudi v Sloveniji narediti kakšen preboj, sploh s kakšnim videospotom.

MATJAŽ:
Imaš potem že načrte za videospot?

SIMON:
Načrtov še nimam, imam pa željo, da bi kmalu bil. Nimam pa načrtov, niti ne vem, kakšen bi bil, nič še v bistvu. Vem pa, da ga bom posnel, vsaj želim si.

MATJAŽ:
Razmišljaš kaj o naslednjem albumu?

SIMON:
Ne samo, da razmišljam, ampak tudi že delam komade za naprej. Moram povedati, da bodo ful bolj udarni in bolj progresivni in da se ne bom več branil dolgih komadov. Trenutno delam en komad, ki je instrumentalno narejen zaenkrat pet, šest minut, vem pa, da bo sigurno prišel nekje do devetih. S tem, da bo imel tudi vokal. Dal sem ga tudi že na internet, tri minute poslušat na en “board”, odzivi so bili ful dobri. To bo za naslednji album. Drugače pa imam še eno idejo, za katero pa ne vem, če bi jo sploh lahko zaupal.

MATJAŽ:
Povej na uho.

SIMON:
No, moja ideja bi pač bila, da bi naredil rock opero. Da bi dobil vokale, slovenske vokale, ženske in moške, jaz bi naredil glasbo, tekste in tudi pel bi. Osnutek sem že naredil, katera tema bi bila. Če bi mi to uspelo bi bilo super, samo ne vem kako je s temi, ne vem Laro Baruco poklicat, da ti pride pet, če je ona za, če ni, take stvari. V glavnem, bilo bi super, če bi mi to uspelo, jaz upam da bodo vokalisti za sodelovanje, instrumente bi posnel kar sam. Za en ženski vokal sem se že zapičil v Laro Baruco, ostalega pa še nimam. V tak projekt bi recimo dal tudi vokal Ota Pestnerja, ker mi je zakon vokal, nisem omejen, da morajo biti pevci nujno iz rockerske scene. Glavno, da je vokal dober in raznolik, da je na CDju pet raznolikih vokalov.

MATJAŽ:
Ko smo že pri vokalistih, kaj pa misliš o svojem nasledniku pri Prospect, Robiju?

SIMON:
Robi je super pevec, super vokalist, tudi samouk, samovznikel. Dober je.

MATJAŽ:
Tisti, ki te bolje poznajo vejo, da si bil včasih tudi nogometaš.

SIMON:
Ja, res je. V bistvu sem bil zelo perspektiven nogometaš, bil sem v državni reprezentanci, kadetski in mladinski. Igral sem pri Olimpiji, v bistvu sem igral z veliko današnjih “zvezd” in reprezentantov.

MATJAŽ:
Zakaj si potem nehal?

SIMON:
Moje srce ni bilo v nogometu. V bistvu je bil dan, ko sem nehal, eden najsrečnejših dni v mojem življenju. V bistvu so bili pritisk očeta, pritisk okolice, sami pritiski, da sem igral, enostavno je bil moj oče večkrat na treningu kot jaz, toliko sem zabušaval.

MATJAŽ:
Povej za konec še nekaj besed za bralce.

SIMON:
Vsem bi rekel, da naj poslušajo dobro glasbo, se pravi tudi moj CD, naj pogledajo mojo spletno stran. Naj v življenju razmišljajo s svojo glavo, naj uživajo in naj se imajo radi.