Ime intervjuvanca: Klemen Štibilj – Štibo
Ime organizacije/društva: Zavod O/MKC Pri Rdeči Ostrigi
Lokacija delovanja: Škofja Loka
Glasbena zvrst/žanr: metal
Kontaktna e-pošta: kstibilj@gmail.com
DEJAN: Kdaj in kako si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?
KLEMEN: Predvsem iz dolgočasja in priložnosti, ki sta je ponujala prostor Pri Rdeči Ostrigi ter sam Klub škofjeloških študentov, ki je bil dovolj odprt, da je podpiral tudi glasbeno nekonvencionalne izvajalce. Sama Ostriga se je odprla ob meni idealnem času, mislim, da sem bil ravno v 4. letniku srednje šole.
Prva ideja o metalskih dogodkih se je porodila, ko sva šla leta 1997 z Mretom oziroma Markom Ravnikarjem na festival Wacken z ekipo metalcev iz Novega mesta in Krškega. Vikend pred tem sem na Koprski noči Brecljevega odra spoznal Miho Colnerja, ki je rekel, da se vikend zatem odpravljajo v Wacken in da imajo v kombiju še dve prosti mesti.
S prijateljem Mitjo sva si po vzoru ostalih programskih večerov izborila prvi metalski petek, v katerem sva vrtela nama ljubo metal glasbo s kaset, originalnih in zapečenih zgoščenk. V Ostrigi je bil takrat velik poudarek na scenografiji, zato smo postavili žično ograjo, za katero je bila miza za DJ-ja, kar se mi je zdel zelo spektakularen uvod. Ker je večer naletel na ugoden odziv lokalne publike, sva ga ponovila čez nekaj mesecev. Takrat niti nisva še razmišljala o živih koncertih, ampak nama je bilo samo zabavno, da sva lahko vrtela glasbo, ki nama je všeč, na res močnih zvočnikih, hehe.
Po dveh ogrevalnih metalskih petkih sva z Mitjo Ostrigi predlagala prvi metalski koncert, ki je naletel v programskem odboru na posmeh starejših Ostrigarjev, češ da je metal mrtev.
Kljub temu ali ravno zaradi tega sva se res dobro pripravila na sam prvi koncert, saj si neuspeha nisva mogla privoščiti. Ker mi je bil takrat ful všeč death metal, sva povabila band Necrosed, ki sem jih spoznal iz prej omenjenega tripa v Wacken. Za predskupino so oni sami predlagali njim soroden band iz Ljubljane, in sicer Abattoir.
Pripravila sva letake, ki sva jih trosila po ostalih eventih. Zelo pa sem se razveselil, ko mi je na Vrhniki, v Zakonu, pod roke prišel letak o prvem metalskem fanzinu Paranoid. Nato sem najavo o koncertu poslal tudi njim oziroma vam. Takrat je bilo res zanimivo obdobje, metalcev je bilo na pretek, koncertov pa bore malo.
DEJAN: Kako se je vse skupaj nadaljevalo po tvojem prvem koncertu?
KLEMEN: Ker je bil prvi metalski koncert uspešen, smo z metalom nadaljevali vsako tretjo soboto v mesecu. Za kontakte sem uporabil že takrat legendarnega Bojana Bidovca iz Kranja in sošolca s faksa Sebastjana Skupka. Na drug špil smo povabili thrasherje Kaoz in Something Small iz Velenja.
Nato pa smo oblikovali koncept treh bandov, zaradi česar smo začeli vabiti vedno 3 bande: enega mladega in neznanega, ki po navadi ne dobi priložnosti igrati, enega uveljavljenega, ki presega pričakovanja, in enega posebnega ali iz tujine ali posebnega po statusu. In že takrat ste bili Paranoidovci redni obiskovalci Ostrige.
DEJAN: Kateri je bil po tvojem največji band, ki si ga gostil v Škofji Loki?
KLEMEN: Najboljše, da odgovorim s tistim, ki sem ga skoraj, hehe. Švedski The Crown so bili takrat, se pravi okoli 2002, zelo vroč band. Ker je bila Ostriga premajhna, smo se odločili za dva zaporedna koncerta po 170 vstopnic in oba sta bila razprodana. Metalci so res prišli iz vsepovsod, celo iz Bosne. Vendar so The Crown žal takrat s predskupinami obtičali na mejnem prehodu. Res tragedija brez primere. Dismember bi isto delali v Ostrigi, vendar smo se kasneje odločili za malo večjo dvorano v Trzinu. Večkrat je največ ljudi prišlo na Sarcasm in God Scard, sicer skoraj lokalna banda. Največji tako po statusu pa verjetno Pomaranča, od tujih pa norveški Koldbrann.
DEJAN: Če sem te torej razumel pravilno, sta bila Mitja in ti jedro ekipe. Kdo pa je še bil njen del?
KLEMEN: Tako je. Metalska ekipa sva v osnovi bila samo jaz in Mitja, medtem ko je Ostrigina infrastruktura skrbela za legalno urejenost, finance, tehniko in šank. Znotraj Ostrige so se seveda pojavili simpatizerji metala, ki so želeli sodelovati na metalskih eventih.
DEJAN: Pa sta tudi sprejemala to ponujeno pomoč? Ali sta raje delovala sama?
KLEMEN: V bistvu sem po začetnih dveh ali treh sezonah ostal sam, saj sva se z Mitjem začela razhajati v glasbenem okusu in ambicijah. Gledano nazaj je v bistvu bila moja napaka, da si sploh nisem zgradil nobene ekipe, za kar mi je izredno žal. So pa za menoj mlajši metal organizatorji nadaljevali z istim imenom metalskega cikla Live In-Sanity. Par koncertov je naredil moj brat Jure, ostali pa so bili Lea Hafner, Gregor Panjtar, Žiga Čavič. Še najbolj ponosen sem torej na to, da je ravno metalska sekcija imela najdaljšo tradicijo v Ostrigi.
DEJAN: Si deloval samo v Škofji Loki v okviru Rdeče ostrige ali še kje drugje?
KLEMEN: Poleg Ostrige sem koncerte organiziral še na Metelkovi, in sicer leta 2004 nastop Emptiness, v Trzin sem isto leto pripeljal Dismember, z Jovotom pa v kranjski Bazen Municipal Waste, in sicer leta 2009.
DEJAN: Sicer se odgovor ponuja že sam po sebi, a te bom vseeno vprašal. Kako to, da si te koncerte delal zunaj svojega domačega kluba?
KLEMEN: Za to je bilo več razlogov. Po eni strani je bila Ostriga premajhna, sicer odlično izhodišče za bazo, po drugi strani pa se je zamenjal Ostrigin staff, generacija se je menjala, pri meni se je pojavila želja, da se s tem ukvarjam profesionalno. V desetih letih se je spremenilo veliko stvari, tudi sam sem se spremenil.
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov nisi maral?
KLEMEN: Verjetno najbolj gadna stvar je bila negotovost v zvezi z birokracijo na meji in carino. Nekateri bandi so z lahkoto prišli s svojimi instrumenti brez ATA karneta. Banda The Crown leta 2003 pa na žalost niso spustili v Slovenijo, in sicer navkljub ATA karnetu oziroma listini za trenutni uvoz/izvoz.
DEJAN: Kaj te je pri tem delu najbolj veselilo?
KLEMEN: Živel sem za metal glasbo in sem jo želel predstaviti čim večji publiki. Nič mi ni bilo težko, tudi po sadje in zelenjavo sem šel osebno za bobnarja Robija Kovačiča, medtem ko so ostali cepali pice in kalamare.
DEJAN: Ali si pri bandih, s katerimi si sodeloval, kar koli pogrešal?
KLEMEN: Sem. Malo več kolegialne uvidevnosti med tonsko in tudi med špilom, saj so si bandi, če jih nisi ustavil, drug drugemu kradli čas. Saj ne, da so vsi ego tripperji, ampak glede zvoka so bili nekateri res princeske, še posebej tisti bandi, ki so prišli brez svojega tonskega mojstra.
DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
KLEMEN: Spoznanje, da je Škofja Loka premajhna za moje ambicije, saj nisem bil v obtoku scene v Ljubljani.
DEJAN: Kot si že povedal, si nekajkrat s svojimi koncerti tudi zašel »izven«. Tam obisk ni bil zadovoljiv ali zakaj se nisi večkrat odločil delati koncertov v Ljubljani? Nisi bil zaželen?
KLEMEN: V bistvu je bilo težko, ker to ni bil moj teritorij in še nisem imel svojega občinstva, baze. V Ljubljani se je vzpenjal Master of Metal, z nekaterimi metal koncerti tudi Dirty Skunks. Nekaj je bilo tudi polenčkanja, v smislu širjenja dezinformacij itd., kot se dogaja še danes, hehe.
DEJAN: Bi lahko o kakšnem bandu ali dveh iz rokava stresel kakšno zgodbico iz zakulisja, ki je skozi vsa ta leta nekako ostala nepoznana?
KLEMEN: Spomin mi že peša, hehe, spomnim pa se, da je šel pevec od Dismember med nastopom v zaodrje oziroma ven iz hale bruhat in se vrnil nazaj krulit. Ne vem, ali je bilo od alkohola ali je imel resne zdravstvene težave, hehe.
Ko sem želel, da Pomaranča igra skupaj s Sarcasm, oboji so staroste loške metalske scene, sem moral Pomaranči po že sklenjenem dogovoru doplačati za ekskluzivo.
Najbolj carsko pa mi je bilo, ko so po enemu od metalskih večerov v Ostrigo prišli lokalni boysi s harmoniko. Harmoniko je vzel v roke kitarist od Scaffold in naredil še večji žur, hehe.
DEJAN: Zakon! Sicer si me pa zdaj spomnil na nekaj, kar si mi razlagal pred najinim intervjujem. Omenil si, da si večino ali vse nastope bandov snemal. Drži?
KLEMEN: Drži.
DEJAN: Koliko teh posnetkov obstaja? O katerih bandih je to govora? Samo o slovenskih ali so vmes tudi kakšni tuji?
KLEMEN: Načeloma sem hotel posneti vsak nastop, ampak to je bilo odvisno od tega, ali je bila klubska kamera na voljo za izposojo.
DEJAN: Povedal si mi tudi, da so ti posnetki na CD-jih ter kasetah Hi8 in VHS in da iščeš nekoga, ki bi imel interes in znanje, da ta material ustrezno digitalizira in arhivira.
KLEMEN: Res je. Izredno škoda bi se mi zdelo, če bi se ti posnetki izgubili za vedno, saj gre za zelo redke posnetke prvih nastopov določenih bandov. Mogoče celo od Metalsteel iz 2003, ki so bili takrat še popolnoma na začetku svoje glasbene poti.
DEJAN: Po vseh močeh se bom potrudil, da se najde prava oseba, hkrati pa pozivam vse naše bralce, da se nam javijo, če bi jih to delo zanimalo. Kaj meniš?
KLEMEN: Ja, to bi bilo resnično super. Najbolj bi bil srečen, če bi si vse te posnetke nekoč lahko ogledali na YouTubu.
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?
KLEMEN: Ne spomnim se, zato verjetno ne, hehe.
DEJAN: So morali bandi izpolnjevati posebne pogoje, da si jih povabil v Škofjo Loko?
KLEMEN: Načeloma to, da so imeli svoj karakter ne glede na zvrst metala in da niso igrali v Ljubljani vsaj mesec dni. To pa zaradi bližine in posledično slabšega obiska.
DEJAN: Kdaj oziroma zakaj si prenehal s tem delom?
KLEMEN: Leta 2009 sem zaključil z Municipal Waste v Izbruhovem bazenu. Mah, čudna so pota gospodova, hehe.
DEJAN: Imaš morda še danes na seznamu želja kakšen band, za katerega bi še enkrat skočil v akcijo?
KLEMEN: Sarcasm v originalni postavi. Ampak Pačo se ne da, hehe.
DEJAN: Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
KLEMEN: Samo jako, hehe.
DEJAN: Si se v svojem času delovanja na sceni morda poskusil še na kakšnem področju?
KLEMEN: A veš, da sem se res. Preizkusil sem se tudi na področju glasbenega založništva, in sicer sem pod znamko Chill Pill 99/Zavod O trem glasbenim skupinam omogočil izdajo prvega albuma. V letu 2005 smo izdali prvenec ...and We Could Have It All... od God Scard, leto kasneje album 911 skupine Lady’s First, leta 2009 pa album skupine Angel's Perfect Dream z naslovom Sorrow.
DEJAN: Odgovor na naslednje vprašanje je odvisen od tega, koliko sploh še spremljaš dogajanje na domače sceni … Bi znal primerjati dogajanje takrat in danes? Kdaj je bilo lažje in za koga?
KLEMEN: Niti ne, pred nekje desetimi leti sem bil na Metelkovi. Srečal sem mlajšega metalca in sva se samo pisano gledala, ko sva si naštevala nama ljube domače bande. Takrat se mi je zazdelo, kot da sem v neki vzporedni realnosti ali pa da on sploh ni metalec, hehe.
DEJAN: Kako si pa danes krajšaš prosti čas, ki si ga včasih namenil organizaciji koncertov oziroma podpori scene?
KLEMEN: Surfam po internetu in valovih.
DEJAN: Pa pri tem obiščeš tudi našo stran?
KLEMEN: Moram priznati, da občasno res, za vsak slučaj, da preverim, ali je kateri od starih bandov slučajno ravno izdal novo plato. Ampak tako kot sem včasih poznal vse bande v novicah, med današnjimi novicami ne poznam niti enega. Mogoče Cult of Luna po imenu, hehe.
DEJAN: Še kakšne besede za konec?
KLEMEN: Načeloma ne. Vabim pa vse nostalgike, da si na YouTubu ogledajo kolaž letakov naših koncertov pod imenom Live In-Sanity.
