Avtor fotografije je Joao Fitas.
Tretji dan letošnjega Inferno Metal Festivala so Gaerea kot headlinerji nastopili v dvorani John Dee. Koncert je bil zelo energičen in občinstvo se je na nastop zasedbe odzvalo zelo pozitivno. Ker je bil koncert velik uspeh in mu je posledično sledilo standardno praznovanje, sva bila z Žigo nekoliko skeptična, ali je zgodnji nedeljski termin za naš intervju res najboljši. A kljub vsemu je pevec in frontman skupine Guilherme Henriques našel čas in energijo, da je v avli svojega hotela ob jutranji kavi sproščeno odgovoril na vsa najina vprašanja. Govorili smo predvsem o občutkih, ki jih band prenaša skozi glasbo, in sicer tako na ploščku kot v živo.
ŽIGA: Najprej zdravo. Hvala ti za tvoj čas. Kako se počutiš relativno zgodaj zjutraj po tako intenzivnem nastopu? Kakšni so občutki?
GUILHERME: Malo sem utrujen, saj smo žurali po nastopu. A po navadi je vedno tako po koncertu. Želeli smo si recimo ogledati Watain, ki so začeli takoj za nami, vendar naslednji dve ali tri ure preprosto nisem imel energije za kar koli. Želel sem samo sedeti in se preklopiti v normalno stanje, saj je na odru vse zelo intenzivno, in zato se moram po nastopu spet spraviti k sebi. Kar pa traja nekaj časa.
Ampak drugače se pa počutim odlično. Včerajšnji nastop na Infernu je bil nekaj posebnega, saj je ta nekakšna black metal Meka. Uresničile so se mi sanje, nekaj, za kar si nikoli nisem mislil, da nam bo uspelo. In vse to s čudovitim občinstvom, odličnim odrom ter neverjetno ekipo. Zelo sem zadovoljen s celotnim včerajšnjim večerom.
DEJAN: Je včerajšnji nastop že del vaše evropske turneje ali je to dodaten nastop?
GUILHERME: To je bil enkratni nastop. Imeli smo tega, konec aprila pa imamo še en festival na Nizozemskem, in sicer Bloodshed Festival. Nato junija začnemo z novo evropsko turnejo. V bistvu gremo v nekaj držav, kjer še nikoli nismo bili, na primer na Hrvaško ali v Srbijo. Turneja v bistvu povezuje nekaj poletnih festivalov, kot so Copenhell, Full Force in mislim, da tudi Basinfire. Za ta dva zdajšnja nastopa pa smo samo uleteli in nato takoj spet odletimo.
DEJAN: Vem, da boste 9. junija obiskali Hrvaško, nisem pa povsem prepričan, ali pridete tudi v Slovenijo, da bi igrali na festivalu MetalDays. Ali morda na Tolminatorju? Zdaj imamo v Sloveniji namreč dva velika poletna festivala.
GUILHERME: Poznam samo MetalDays.
DEJAN: Ta je večji, ki je zdaj na drugi lokaciji. Na stari lokaciji pa imamo zdaj Tolminator.
GUILHERME: Kul. Nisem vedel. Smo pa že igrali v Sloveniji. Mislim, da smo igrali v Sloveniji enkrat ali dvakrat. A verjetno samo enkrat leta 2019 v okviru ene izmed naših prvih evropskih turnej. Ampak ja, z veseljem bi igrali poleti v prelepi Sloveniji. To je ena najlepših držav, v katerih sem bil. Toda tokrat jo bomo očitno izpustili.
DEJAN: Glede prihajajoče evropske turneje … Katerega prizorišča se najbolj veseliš?
GUILHERME: Uf, ta pa je težka. Večina prizorišč je za nas novih. Veselimo se festivalov. Resnično se veselimo nastopa v klubu The Abyss v Göteborgu. Ta je legendaren. Ko smo nazadnje igrali v Göteborgu, smo imeli majhno zabavo, in ta zabava je bila ravno v tem klubu, zraven prizorišča, kjer smo igrali. Ampak po drugi strani, odkrito povedano, me prizorišča ne zanimajo dosti. So le kraj, kjer lahko nastopamo. Za nas so večinoma pomembna potovanja, spoznavanje ljudi posameznih držav, spoznavanje novih ljudi ter čim več ogledov v novih mestih in državah, kot je Hrvaška ali Srbija, kjer še nikoli nisem bil, niti zasebno. Torej, ja, zelo se veselimo spoznati te države, bolj kot tega, da obtičimo na nekem prizorišču samo za nastop.
ŽIGA: Še nekaj v zvezi z včerajšnjim nastopom … Opazil sem, da si na odru zelo zavzet in energičen. Kaj imaš raje? Raje nastopaš v manjših klubih ali na večjih odrih? Kje so zate občutki najboljši?
GUILHERME: Odvisno. Lani smo začeli delati večje koncerte. Kot band še vedno rastemo. Vse to je za nas v določeni meri novo. Drugače je, če imaš večje občinstvo, kot je recimo na Hellfestu. Gre za drugačno publiko, ki je že ogreta za vse, kar se bo zgodilo. Tako lahko narediš večjo produkcijo. Ne gre za tako intimen trenutek z občinstvom. Treba je oddelati nastop, a še vedno z vsem, kar je za nas značilno.
Toda osebno menim, da ni nič boljšega od nabito polnega, prepotenega prizorišča, kot je bilo včeraj, kjer se lahko dotaknemo občinstva in začutimo to energijo tako od blizu. To je tisti punk ali rock'n'roll občutek, ki ga imamo vsi radi. Temu se ne približa nič drugega. Taki nastopi so zelo posebni in zame spadajo verjetno med najboljše, kar smo jih kdaj koli izvedli. Spomnim se, ko smo šli prvič v Prago, da smo igrali v nekem zelo majhnem klubu. Tja smo šli s Spectral Wound. Prostor ni bil večji od prostora, v katerem smo zdaj. Tudi oder je bil prekleto majhen, a nabito poln. Mislim, da so ga napolnili s skoraj 300 ljudmi, tako da sem na trenutke imel občutek, da sta pred mano dve plasti ljudi. Bilo je divje. Ni šlo torej za neko fancy prizorišče ali fancy nastop, a tega koncerta ne bom nikoli pozabil.
Take stvari smo izgubili zaradi dveh let pandemije, zato je še toliko bolj neverjetno, da smo jih spet dobili nazaj. To nam je všeč.
DEJAN: Trenutno promovirate novi album Mirage. Kako se ti zdijo nove pesmi v živo?
GUILHERME: Imam občutek, kot da so v živo dobile svoj namen. Ne gre za to, da bi pisali glasbo za igranje v živo, ker glasbe ne pišemo na tak način. Ampak mislim, da te pesmi zelo dobro delujejo v živo. Ne vse z albuma, zato tudi ne igramo celega albuma. Bi bilo to sploh smiselno? Toda pesmi, kot so Mantle, Deluge ali celo Mirage, imajo tisto nekaj, s čimer se lahko koncert preklopi ali premakne v drugo dimenzijo.
To je album, ki ga lahko združimo z nekaterimi pesmimi z albuma Limbo ali včasih celo s komadi z albuma Unsettling Whispers. Z njimi lahko zgradimo zelo impulzivno setlisto, s katero lahko ponudimo zelo agresivne trenutke s pesmimi, kot je Salve, lahko pa imamo tudi bolj atmosferične ali srce parajoče trenutke z Mirage ali Mantle. To je album, s katerim lahko zgradimo bolj raznoliko in naravno setlisto, tako da sem z njim zadovoljen.
DEJAN: Ker pesmi že izvajate v živo, imaš tudi že kakšno najljubšo? In ni nujno, da je to pesem, ki jo izvajate v živo.
GUILHERME: Nekaj resnično posebnega je Mare, zadnja pesem z albuma Limbo. Nekaj časa smo jo igrali, a je ta kar konkreten zalogaj. Hranimo jo za posebne trenutke. Ta je sicer zelo posebna, vendar naše nastope vedno končamo z zelo specifično pesmijo, in sicer Laude, ki govori o nas kot bandu, o tem, kako se počutimo v tem umetniškem dogajanju, kako se gibljemo skozi to in kako čutimo občinstvo. Predvsem je komad o publiki in o tem, kako se z njo hranimo. Zato predstavlja ta za nas vedno zelo katarzični trenutek, s katerim zaključimo predstavo. V tem komadu se vse iz našega repertoarja združi v eno.
ŽIGA: Mare si omenil kot zelo posebno pesem. Pripravljate kaj posebnega tudi za prihajajočo turnejo? Če naj bi to bilo presenečenje za občinstvo, ti ni treba ničesar izdati.
GUILHERME: Na tej turneji bomo ponudili nekaj posebnosti, večinoma na produkcijski ravni. Smo zelo minimalističen band. Zame niso pomembni rekviziti ali ogenj ali rezila in vse to. Pri nas gre za pet ljudi na praznem odru, ki prostor zapolnijo z energijo. To je zame rock'n'roll. Imamo nekaj stvari, ki jih bomo preizkusili na turneji, nekaj stvari, ki smo jih izvedli na nedavnih portugalskih koncertih, bomo ponovili, ker so imele te dober učinek. Tega se že zelo veselim. Večina prizorišč na prihajajoči junijski turneji bo manjših, poleg festivalov seveda. Ampak kot sem že rekel, ta so včasih nekaj najbolj posebnega.
DEJAN: Nastopate z maskami. Maska je kot corpse paint za norveške bande. Jih uporabljate, ker vas skrbi vaša zasebnost?
GUILHERME: Ne gre za našo zasebnost. Na to vprašanje sem že večkrat odgovoril, vendar z veseljem odgovorim še enkrat. Za to, kar počnemo, uporabljamo vidik anonimnosti, ker verjamem, da smo vsi takšni v vsakdanjem življenju. Ko postanejo stvari na neki točki zares resnične, verjamem, da nikoli ne moremo razkriti svojega pravega jaza, ko smo drug z drugim. Naše resnično najgloblje misli, ki nas definirajo, ostanejo vedno v ozadju naše zavesti. V to verjamemo. To je trenutek, ko se počutimo žive. To je tisti trenutek, ko lahko vse te misli oživimo, in je nekaj, česar ne počnemo v vsakdanjem življenju, razen na odru. To je tistih 45 minut do ene ure ali ena ura in nekaj minut, ko na odru čutimo tisti svoj pravi jaz. In to je to, kar izražajo maske.
DEJAN: Rekel bi, da zadnjih 10 ali 20 let, dejansko ne vem, kako dolgo, nosim v sebi idejo, da se človek drugemu človeku nikoli zares ne odpre. Torej samega sebe res najbolje poznamo le sami.
GUILHERME: Drži. Točno tako je. Mislim, da drug do drugega nikoli nismo povsem odkriti. Tej stopnji se lahko približamo z najbližjimi, vendar se mi ne zdi, da bi lahko bili z njimi popolnoma odkriti.
DEJAN: In tudi nočemo biti. Nekaterih stvari ne želimo pokazati, tudi svojim najbližjim ne.
GUILHERME: Tako. To nas definira.
ŽIGA: To je individualnost.
GUILHERME: Ja. Individualnost, najgloblje misli, najgloblja čustva. Živimo v svetu, kjer so čustva nekaj, kar skrivamo, čeprav smo zelo odprti glede njihovega izražanja. Še vedno je tabu, da se obrnemo na prijatelja in ga prosimo za pomoč.
DEJAN: V Metal Arhivih sem naletel na že marsikateri opis, vendar nikoli nisem zasledil narcizma, ki bi bil omenjen kot tema. Tega si sicer razlagam na svoj način in deloma si že odgovoril na to vprašanja, a bi te vseeno prosil, da nam lahko poveš kaj več o tem.
GUILHERME: To so pač Metal Arhivi. Nič več in nič manj. Ljudje pač pišejo nekaj. Ampak ti bom odgovoril kratko in enostavno. Tako kot radi sovražimo ljudi, enako močno sovražimo občutek, da jih imamo radi. Ves naš navdih izhaja iz ljudi, ljudi, ki jih srečamo, ljudi, ki jih ne srečamo, a jih vidimo od daleč. Zato smo toliko na turnejah. Album Mirage v osnovi temelji na ljudeh, ki smo jih srečevali na poti. Vzeli smo te osebnosti ali te ideje ali vtis, ki smo ga dobili od teh ljudi, in jih postavili v svoj zaklenjeni svet, ki smo ga ustvarili za ta band, in opazovali, kako bodo preživeli.
Gre za ljubezen do naše vrste, ker mislim, da je zelo zanimiva vrsta, vendar je tudi grozljiva, kot vsi vemo. Obstajajo globoke stvari, ki uničujejo svet in tudi nas same. Imamo veliko težav, imamo pa tudi res dobre stvari, stvari, ki jih ustvarjamo, način, kako se izražamo. Vse to je nekaj posebnega. Nič se ne more primerjati z izkušnjo, ko greš v kavarno sredi ničesar v Teksasu ali kaj podobnega in preprosto srečaš nekoga, ki je resnično poseben, ki ima zelo preprosto življenje in je srečnejši kot ti včasih. Čeprav prepotujemo ves svet in zajtrkujemo v tem elegantnem hotelu, je lahko nekdo, ki ima komaj kaj jesti, veliko srečnejši od nas. Čudno je, a zanimivo mi je razmišljati o vseh teh stvareh, medtem ko je Mirage album, ki prikazuje veliko tega.
DEJAN: Mislim, da si že odgovoril na moje naslednje vprašanje, vendar te bom vseeno vprašal. Gaerea ste izdali en EP in tri plošče. Od tod torej prihajajo vse ideje in vsa produktivnost?
GUILHERME: Tako je.
DEJAN: Vrnimo se še enkrat k včerajšnjemu nastopu. Na odru sem videl že zelo veliko bandov in prav tako frontmanov, a ti si eden najbolj energičnih. Kako je torej tvoj nastop povezan z besedili, ki jih uporabljate v svoji glasbi? Ali je tvoj performans le reakcija na glasbo?
GUILHERME: Tako pač nastopam. Nič ni zvadeno. Z bandom komaj kaj vadim, ker trenutno živim v drugi državi. Nastopov ne vadimo. In ne razmišljamo o tem. Tako pač jaz čutim glasbo. In tudi ostali so zelo ekspresivni. Zame je bolj pomembno, da imam okoli sebe ljudi, ki razumejo, kaj počnemo, kot pa nekega neverjetnega kitarista, ki zna pravilno odigrati vse note. Ne znam ti torej odgvoriti. Tako pač nastopam.
Če ljudje ne pridejo na koncert zato, da bi videli res nekaj posebnega, in če si na odru ne prizadevaš narediti nekaj res posebnega, zakaj bi ljudje sploh prišli? To želijo ljudje videti, po mojem mnenju. Seveda je še odvisno od žanra in od človeka. Nekateri želijo iti na koncert in videti ali slišati točno to, kar slišijo na albumu. Pri nas pa je čisto drugače. Seveda igramo te pesmi, delamo aranžmaje, razmišljamo, kako narediti predstavo, da bo res prava predstava. Na ta način sestavimo repertoar, a razen tega je vse ostalo zelo prekleto naravno. Počnemo veliko stvari, ugotovili smo, kako jih moramo početi, ko nastopamo. In tako bomo jutri to poskusili znova. Nekaj pomislim, potem pa v trenutku, ko naj bi to naredil, naredim nekaj povsem drugega. Je improvizirano, vendar poskušamo ostati zelo naravni. Če se nekaj zgodi, se pač zgodi.
Še vedno ne vem, kako naj ti odgovorim. Vem pa, da je to zelo edinstven način nastopanja, a tak pač je. Nikoli nismo pomislili, da moramo nek gib ponoviti. Tako pač nastopamo.
DEJAN: To je bilo dejansko moje zadnje vprašanje. Bi rad še kaj dodal? Meniš, da smo kaj pozabili?
GUILHERME: Rad bi se vama zahvalil za tole. Upam, da se bomo na naslednji turneji v naslednjem letu lahko vrnili v Slovenijo. Slovenija je zelo lepa. Tam sem bil nekajkrat službeno. Tam smo nastopali. Vem, da smo enkrat igrali v Ljubljani na univerzi ali nekaj podobnega. V avli šole ali nekaj podobnega. Na turneji, ki smo jo izvedli z Numenorean pred nekaj leti. A se ne morem spomniti kaj več o koncertu.
DEJAN: Kino Šiška mogoče?
GUILHERME: Ne vem.
DEJAN: Malo spominja na knjižnico. S stopnicami in drugim nadstropjem …
GUILHERME: Nekaj takega …
ŽIGA: Bova preverila.
DEJAN: Bom pogooglal. (op. a. dejansko sem preveril v našem Napovedniku, ki mi je izdal, da je bil koncert v Kopru)
GUILHERME: Najverjetneje je bilo ime malo čudno.
DEJAN: A po drugi strani je tudi Zagreb blizu, tako da lahko Slovenci pripotujejo tja in vas vidijo tam čez dva meseca. (op. a. v času pogovora sta bila dva meseca, zdaj je samo še nekaj dni)
GUILHERME: Ja, to pa zagotovo. Najlepša hvala, fanta.
DEJAN: Hvala tudi tebi. Se vidimo naslednjič. V veselje mi je bilo govoriti s teboj.
GUILHERME: Adijo.
