Kar se tiče ekstremne scene, je Akercocke definitivno predstavnik na prvem mestu. Tako dobrega ekstremnega metala nisem slišal že od Behemoth – Demigod ali pa Nile – In Their Darkened Shrines. Angleži, ki se glasbeno zgledujejo predvsem po tehničnem death metalu, presegajo vse meje, ki jih je zakoličil dotični žanr.
Že na prejšnjih ploščah (Rape Of Bastard Nazarene, The Goat Of Mendez in Choronzon) se je videlo, da gre za band, ki izstopa tako besedilno, kot ambientalno in glasbeno. Če se vam zdi, da se na začetku rola še en Suffocation klon, počakajte sekundo. Iz kruljačine in težkih riffov ter zblastanih bobnov, se bo kar naenkrat dvignil clean vokal – ki v tisti šus neverjetno paše. Ko si opomoreš od šoka, vate udari kričeči vokal, katerega bi se zbal še sam Burzum in ob katerem lahko mnogi Norvežani samo utihnejo. Ob vsem pa smeh, kriki, šepet itd. Neverjetno dobro in »spooky«! Kitare se iz tehničnih death metal riffov lahko nesluteno spremenijo v neverjetno akustiko. Riffi so čisto catchy, kar je tipično za angleško sceno, tisti Akercocke psihadelični akustični deli, ki so posneti čez močne death metal riffe a la Cannibal Corpse, Suffocation, Nile ali pa Deeds Of Flesh, pa samo ženejo srh po hrbtenici. Tole je preprosto »out of this world!« Bobnarsko je stvar na trenutke izredno hitra, nato postane čisto jazz ambientalni del, kjer pa ni komplikacij samo zavoljo kompliciranja kot takega. Poslušajte na primer naslovno pesem. Miks glasbe bo notri potegnil fane Suffocation, Death, Emperor, Burzum, Therion, kar hočete. Vsega je, a miks je unikaten. Vsa stvar je prežeta s takšnim zlom in prvinskim horrorjem, da je poslušanje te plošče podobno branju Lovecraftove srhljivke The Music Of Erich Zahn. Intro Abbadona, Dying In The Sun je naravnost zmešan, pa tisto pihalo, totalno noro. Pa da ne boste mislili, da tekstovno tole šepa. Izredno dobro napisana besedila, ki so predvsem povezava zla, erotike, žrtvovanja itd. oziroma vsaj te prispodobe so nenehno prisotne. Ne gre za Cradle Of Filth klon in tu ni toliko ljubezni in smrti kot je predvsem tisti »prime evil touch« (seks in Satan, he, he). Besednjak je izredno dober. Vse skupaj vam najbolje ponazori deset minut dolga pesem Shelter From The Sand (tisti »lepi« del vmes je skorajda skregan z logiko, ampak kako to paše v to pesem, uf). Potem pa si poglejte še bonus DVD – izredno dobro, tipi obvladajo tudi črni humor. Besede so tu odveč – stopite v ta mračni svet, če si upate! Akercocke so band nove generacije. Definitivno, leader, not follower!

Ivan