Pa je Bruce Dickinson naposled le našel čas in izdal težko pričakovani naslednik albuma Tyranny of Souls. Razlogov za tako dolgo čakanje je več, zagodli so mu jo tako osebni kot svetovni zdravstveni problemi. Maidni vsa ta leta tudi niso le varili piva in lovili rib, The Mandrake Project pa je tudi terjal svoj čas; zastavil si ga je kot vseobsegajoči projekt – albumu sledi še strip v dvanajstih izdajah v obdobju treh let. Leta so neusmiljena, kar se letenja tiče, tu je svoje opravil, zato pa ima več časa za druge aktivnosti in Gospod Dickinson zadnja leta razsvetljuje ter navdušuje na vseh možnih področjih. Prebolela bolezen je očitno izredno pozitivno vplivala nanj – tako odprto, širši množici (in tudi oboževalcem) dostopno ni deloval še nikoli. Takšne in drugačne osebne, poslovne modrosti prenaša širom sveta ter briljira povsod, kjer se pojavi, The Mandrake Project pa je le še nov dokaz njegove genialnosti.

Bruce lahko počne vse, kar si zamisli, ne more pa vsega opraviti sam. Njegova solo kariera brez še enega glasbenega čarovnika v tako impresivni podobi – brez Roya Z-ja seveda – ne bi obstajala. Skupaj sta se podpisala že pod tri mojstrovine, The Mandrake Project je četrta. Ta je nastajala skozi daljše časovno obdobje, kar je očitno tudi iz stilske raznolikosti izdanega materiala. Tako pestrega izdelka še ni spravil skupaj. Prvi single Afterglow of Ragnarok bazira na heavy riffu, agresivnem vokalu. Trši riffi so značilni za Bruceovo solo kariero (po Accident of Birth), ta pa ima še več modernejšega pridiha. Odličen uvod! Zdi se tudi precej logična izbira za uvodni komad prihajajoče solo turneje. Nadaljevanje z Many Doors to Hell obrne smer v mehkejše zvoke v obliki 70's hard rock himne z izjemnim refrenom. Top! Prav pestrost albuma in z njim povezana (umetniška) svoboda Bruceu omogočata, da pokaže vso svojo vokalno veličino. Iron Maiden imajo svoje zakonitosti (Iron Maiden ne delajo balad!), omejitve in znotraj tega je perfekten vokalist. Tu pa doda še izredno, dramaturško naravnano interpretacijo, reprezentativni primer tega je Fingers in the Wounds. Ali pa Shadows of the Gods. Za nikoli uresničeni projekt The Three Tremors (Dickinson/Halford/Tate) napisana »epska pesnitev« je še en pokazatelj, kako odlično se znajde v različnih vlogah. Bruce za duet ne potrebuje sebi kontrastnega vokala, on ga odpoje sam s seboj. Še bolj epsko zveni zaključek albuma – Sonata (Immortal Beloved), melanholično prog baladna mojstrovina »par excellence«. Bruce in Roy Z si ne samo vokalno, ampak tudi kompozicijsko ne postavljata omejitev (to bi lahko sicer zmotilo najbolj zagrizene heavy metal puriste). Resurrection Man ima v osnovi spaghetti western feeling, v sredini preide v tipično »sabbathsko« riffanje. Orientalski zvoki v Fingers in The Wounds? Zakaj pa ne! Že dolgo ne pomnim albuma, kjer bi si deset različnih oseb lahko našlo deset sebi različnih favoritov. Ob že omenjenih naj dodam že poznano Eternity Has Failed (razlike napram If Eternity Should Fall z Book of Souls so kozmetične narave; Steve je že vedel, zakaj prepričati Brucea, da komad »podari« Maidnom), heavy, spooky groover Rain on The Graves ali celo balado Face in The Mirror.

Nisem verjel, da bo še kdaj tako, da bom en (nov) album poslušal praktično non stop cel mesec in še dlje, pa se je zgodilo. Vseeno pa si bom zdaj vzel nekaj časa za nove Saxon. Mi pa ne dajo miru besede Roya Z-ja, da po njegovem okusu najboljši komadi, ki jih imata na »lagerju« z Bruceom, na tale album niti niso prišli. Kdo dvomi o njegovem okusu? Jaz že ne …