... If you bow to the Eye of Stone
You'll hear a distant Song
A Story carried by the restless Wind ...
... Forevermore ...

Zakaj nekateri albumi enostavno rabijo čas, da zaobidejo prvotno »sramežljivost« tako poslušalca kot plošče same in dosežejo želen učinek šele po nekajkratnem poslušanju in premlevanju zvokovnega učinka? Preprosto, ker za samo dojemanje določenih albumov, bandov ali le enega komada človek enostavno potrebuje pravi trenutek, ki mu s čustvenim nabojem odpre vsa do takrat zakrita obzorja dojemanja glasbe.

Tako je štirinajsti dolgometražec finskih veteranov Amorphis z naslovom Halo v mojem primeru rabil kar nekaj časa, da je razbil v glavi postavljen zid in me na koncu le posrkal vase. Enajst skladb v dolžini dobrih 56 minut vseeno rabi čas, da se usedejo na pravo mesto. Čeprav je moj odnos z Amorphis vse prej kot enostaven, je Halo vseeno poskrbel, da se ponovno potopim v njihove temačne vode.


Amorphis s Halo nadaljujejo tam, kjer so končali s predhodnikom Queen Of Time in začeli z Under The Red Cloud. Glasbeno in celostno se tako album naslanja na oba predhodnika in z njima tvori povezavo ter je nekakšen logičen zaključek »trilogije«, ki so jo ti trije ploščki kljub svoji edinstvenosti ustvarili. Gre predvsem za to, da se albumi glasbeno in vizualno dopolnjujejo in bi lahko vsak komad iz vseh treh albumov brez večjih zadržkov našel mesto na enem od ostalih dveh. Tukaj najbolj ključno vlogo igrata mid tempo in melodičnost kitarskih delov, ki kljub popovskim prijemom ohranjajo trdnost metala in se odlično prepletajo z igrivimi klaviaturskimi deli, ter poigravanje refrenskih in verznih delov komadov, saj s klasično amorphisko spevnostjo in na trenutke enostavnimi kitarskimi melodijami ter orientalskim pridihom vseeno ohranijo veličino in ne ustvarijo občutka ponavljanja. Ta kombinacija trših delov Under The Red Cloud in orkestralnih prvin s ploščka Queen Of Time tako ustvari svojevrstno izkušnjo poslušanja.


Halo tako vseskozi obuja spomine na prejšnje ploščke vendar kljub temu v sebi skriva edinstvenost, ki jo uvodni komad Northwards poslušalcu predstavi in se skozi celotno ploščo le še stopnjuje. Tako že The Moon enostavno preseže meje in poslušalca popelje v svetove daleč stran, kjer je um ujet v tokovih glasbe in z mističnostjo ter čarobnostjo postane eno. In točno takšen občutek Amorphis vseskozi ustvarjajo in ohranijo od začetka do konca. Piko na i vsemu omenjenemu doda še Tomijev markantni vokal, ki iz najbolj nežnih melodij in čutnih stihov brez odlašanja preide v najgloblje globine growla in s tem ustvari dvoličnost, ki kot noč in dan predstavljata dva različna svetova, ki pa v resnici ustvarjata eno mogočno celoto.

To raznolikost, ki ustvarja izjemno celoto, v mojih očeh najbolj ponazarja komad The Wolf, ki s težjim in agresivnejšim začetnim riffom ter mogočnim growlom prehaja v refren, ki je kljub spevni kitarski melodiji, ki se prepleta z vokalom, veliko bolj mogočen in z mirnim prehodom le še dvigne intenziteto dojemanja stopničko višje. Zaključek albuma pa so fantje tokrat prepustili baladi, ki svojevrstno zaključi energičen in s čustvi nabit album. My Name Is Night, kjer gostujoče ženske vokale prispeva Petronella Nettermalm, vso intenziteto albuma z umirjenostjo in igrivim prepletanjem dveh prelepih vokalov popelje do konca, ki ne bi bolj ustrezal albumu, kot je Halo.

Amorphis tako po štirinajstih albumih ostajajo zvesti sami sebi in ne zvenijo nič drugače kot Amorphis. Čeprav Halo ne doseže veličine, ki so jo fantje prikazali v prvem delu »trilogije« z Under The Red Cloud, pa drži dejstvo, da je to album, ki ne bo kar tako šel v pozabo.

My Name is Night
My Sword has been bent and broken
My Story is burned to cinder
My Life's been sung away
My Name is Night
I will roam these Mounds
I will take care of my own ...