»When it comes time to die, be not like those whose hearts are filled with the fear of death, so when their time comes, they weep and pray for a little more time to live their lives over again in a different way. Sing your death song, and die like a hero going home.«  (Mohikanski poglavar Aupumut, 1725)

V začetku lanskega leta sem ob brskanju za novicami po naključju naletel na projekt, ki sliši na ime Blackbraid. Takoj je moje zanimanje vzpodbudila tematika, saj se pri projektu, katerega idejni vodja sliši na ime Sgah’gahsowáh, vrti okoli ameriških staroselcev, meni dokaj neznane mitologije, ki se skriva za tem. Sgah’gahsowáh ali Jon Krieger je dejanski potomec staroselcev, prepletanje mistike in mitologije, povezane z njegovimi predniki, z agresivnejšo glasbo pa je tudi v meni vzbudilo pravo mero firbca. A kaj hitro se je porodilo tudi vprašanje: ali je prepletanje folklore z metalom, tokrat sicer indijanskega pridiha, še lahko dovolj svežo oziroma lahko prinese neke nove dimenzije v že neštetokrat prežvečene veje folk/viking/pagan metala?

Vzeto vse to na znanje in po bežnemu prisluhu prvenca je lastna začetna zagnanost popustila in mogoče sem se ravno zaradi tega tudi ob izidu prvega ploščka od celotne zadeve nekoliko distanciral, ker mi ideja o še eni različici black metala z včasih zelo nepotrebnimi dodatki enostavno nikakor ni predstavljala nekega glasbenega izziva. Tako sem, priznam, gladko preskočil prvenec Blackbraid I in do lanskega poletja čisto pozabil, da sem se s tem projektom kdaj koli že srečal. A kot strela z jasnega me je zadela novica, da je Blackbraid 7. julija lani izdal svoj drugi album Blackbraid II. Tokrat izgovorov ni bilo več in sem se hočeš nočeš enostavno moral poglobiti v glasbeni svet Blackbraid.

Kot že uvodoma rečeno, se Blackbraid glasbeno in lirično naslanja na ameriške staroselce ter ob agresivnejši podlagi, ki naj bi največ vzporednic vlekla iz black metala, ustvarja svojevrsten metal. Če smem biti nekoliko pikolovski, je »svojevrsten« nekoliko preveč optimistično poimenovanje, saj se Sgah’gahsowáh pri ustvarjanju glasbe očitno naslanja na veljake žanra, to interpretira po svoje in ji vlije lastno identiteto. Tako že uvodni komad Autumnal Hearts Ablaze, ki deluje kot uvod v že prvi epski stih The Spirit Returns, nakaže, da je melodičnost albuma v obliki akustike tista vez, ki doda blackmetalski osnovi potreben čar. Nikakor se ne porine v ospredje, temveč ohranja v pravem ravnovesju.


Seveda v glasbi ne manjkajo elementi ameriških staroselcev, vendar so uporabljeni premišljeno in skupaj z že omenjenimi akustičnimi elementi ustvarjajo epskost. Ta je občutna v vsakem komadu, dejansko prodira na površje in z melodičnostjo ustvari nasprotje težjim ter tršim black metal riffom. Kljub temu pa album z desetimi komadi in dolžino nekaj več kot 60 minut nikakor ni lahko dojemljiv in je za popolno izkušnjo potrebno kakšno poslušanje več. To dejstvo vsekakor pozdravljam, a se tokrat mogoče uvodna vzhičenost, ki jo dosežeta zlasti komada The Spirit Returns in The Wolf That Guides the Hunters Hand, v drugem delu nekoliko izgubi. Seveda so to le nianse, ki pa nikakor ne porušijo odlične poslušalske izkušnje. Zanimivo je dejstvo, da se ravno v zadnjem delu albuma skrivata meni osebno najboljši skladbi albuma.

Tako ne morem mimo omembe komada Twilight Hymn of Ancient Blood, ki uvodoma postreže z nalezljivo kitarsko pasažo in kljub repetitivnosti ohrani prav poseben občutek, ki te nezavedno ponese v premikanje glave. In ko že misliš, da se bo epskost samega komada ustvarila z že prej omenjenimi prvinami, se Sgah’gahsowáh to pot odloči za klasični thrash metal riff in preide v odlično izpeljano solažo. Netipičnost, ki komadu in ploščku doda pravo težo. Češnja na torti je vsekakor priredba Bathory klasike A Fine Day to Die, ki album zaključi v pravi maniri in se pokloni velikanu žanra.

Blackbraid z drugim albumom Blackbraid II vsekakor nadgradi prvenec in v svet black metala pripelje neko novo dimenzijo. Seveda je ta dimenzija potrebna še dodatnih prijemov, ki bodo Blackbraidu omogočili, da se glasbeno odcepi od vzornikov in si z vsako naslednjo izdajo ustvari identiteto, ki bo v celoti njegova. Pot je vsekakor prava in nadejamo se lahko, da bo nova stvaritev potrdila pričakovanja, ki jih je plošča Blackbraid II v meni že vzbudila.